Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Me (34.477-34.501)


  1.      znoréti  -ím dov., znôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, znori; ob prihodu vlaka so vsi znoreli / znoreti zaradi ženske 2. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: urna kazalca sta znorela; stroj je znorel in začel poskakovati 3. pog. postati duševno bolan: v ječi je znorel; znoreti od žalosti; zaradi mučenja je znorela; bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel 4. publ. znoriti: čisto so ga znoreli / znoreti konja ● ekspr. ko je to slišal, je znorel se je zelo razjezil, razburil; ekspr. ali si znorel izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem govorjenju, ravnanju koga; ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti; ekspr. na stara leta je znorel se je zaljubil znôrel tudi znorèl in znorél -éla -o: živeti v znorelem času; znorel človek; znorela žival ♪
  2.      znoríti  -ím dov., znóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto znorili; pijača človeka znori / taka knjiga ti znori možgane / znoriti žival ∙ ekspr. znoriti dekle, fanta vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost ♪
  3.      znôsen  -sna -o prid., znôsnejši (ó ō) 1. ki se (še) da prenesti, prenašati: znosen mraz; bolečine so postale znosnejše; razmerje med njima je znosno; komaj znosen hrup zelo močen / z leti je postal znosnejši // ekspr. še zadovoljiv, primeren: znosni kreditni pogoji; znosne razmere; njihovo sožitje je znosno 2. (še) zadovoljivo dober, kvaliteten: znosna cesta; naučila se je znosne nemščine znôsno prisl.: znosno vroče vreme ♪
  4.      znosíti  znósim dov. (ȋ ọ́) z nošenjem spraviti kam: do koče je treba drva znositi; znositi pohištvo iz sobe; znositi posodo z mize; kamenje so znosili na kup; pet ton premoga je znosil v klet; znositi na ramenih, s konji / ekspr.: ves denar znosi v gostilno ga zapije; veliko denarja je znosil v banko vložil // z nošenjem spraviti skupaj: od kod so znosili ta material / znositi snope skupaj ● ekspr. vse mu je znosila na nos povedala, kar ne bi smela znóšen -a -o: vse je znošeno; prim. iznositi ♪
  5.      znótraj  prisl. (ọ́) 1. na notranji strani, ant. zunaj: prevleči tok znotraj z žametom; znotraj kosmat usnjen plašč / znotraj zapahnjena vrata // v notranjosti: znotraj obnoviti hišo; deblo je znotraj trhlo; znotraj votla buča // v zvezi od znotraj izraža usmerjenost iz notranjosti česa: stal je pred hišo in čutil, da ga nekdo od znotraj opazuje 2. izraža omejitev na to, kar zajema pojem: stranka je navzven delovala enotno, znotraj pa je s težavo mirila nezadovoljne člane ● pog. nekaj tu znotraj mi pravi, da ga ne bo več slutim, zdi se mi; ta okna se odpirajo na znotraj navznoter; prim. odznotraj ♪
  6.      znótraj  predl. (ọ́) z rodilnikom 1. za izražanje položaja, ki je v mejah določenega predmeta ali prostora, ant. zunaj: hiše znotraj obzidja; biti, nahajati se znotraj označenega področja; publ. zadrževati se znotraj stavbe v stavbi 2. za izražanje omejenosti na kako skupnost, celoto: nesoglasja znotraj stranke; delitev dela znotraj skupnosti / publ. razvoj tehnike znotraj industrijske proizvodnje v industrijski proizvodnji ♪
  7.      znóva  prisl. (ọ̑) izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: stroj znova deluje; znova poudariti pomen varstva okolja; znova se pritožiti, prositi // izraža novo izhodišče, nov začetek dejanja brez povezave s prejšnjim: gospodarstvo je propadlo, treba bo začeti znova; domačija je bila porušena in vse je moral zgraditi znova // ekspr., navadno v zvezi znova in znova, vedno znova izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: naše misli o tem se znova in znova izkažejo kot preveč drzne; vedno znova se prepričuje, da še ni prepozno; zmeraj znova je poskušal ♪
  8.      znóžje  -a s (ọ̑) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: odriniti odejo na znožje; znožje postelje; znožje in zglavje 2. spodnje, najnižje mesto, področje a) vzpetine: znožje hriba / naselje v znožju pogorja b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: znožje njive, vinograda // spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: znožje stene, stopnic / znožje kipa / redko znožje tabele dno, najnižji del ♪
  9.      zób  -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ◊ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ♪
  10.      zób  -í ž, daj., mest. ed. zóbi (ọ̑) 1. oves kot hrana za konje: dajati konjem zob; vreča z zobjo 2. zrnata hrana za kokoši, ptice: natresti kokošim zob ♪
  11.      zobálo  -a s (á) knjiž. vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti; zobovje: pri smehu pokazati zobalo; konjsko zobalo / umetno zobalo ♪
  12.      zobàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima zobe: zobata žival / zobat ključ // podoben zobu: zobata skala / na obzorju so vidni zobati robovi gozdov ♦ strojn. zobati drog jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; zobata letev; zobata veriga; zobato kolo kolo z zobmi na obodu; zool. zobati kiti morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih, Odontoceti; žel. zobata železnica železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive ♪
  13.      zobátec  -tca m (ȃ) večja morska roparska riba z močnim zobovjem in okusnim mesom: ulovil je več zobatcev / zobatec na žaru ♪
  14.      zobáti  zóbljem tudi zóbati -am in zóbljem nedov. (á ọ́; ọ̄) 1. jesti zrnato hrano tako, da se s kljunom, z gobcem pobira posamezna zrna: kokoši zobljejo koruzo; konji zobljejo oves; golobi so mu zobali zrnje kar z roke 2. ekspr. jesti kaj drobnega tako, da se daje v usta posamezne sadeže, kose: rad zoblje češnje, grozdje; zobati jagode, maline ● ekspr. z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka; nar. fant, boš že videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal ko boš samostojen, neodvisen; ekspr. tak je, da bi z roke zobal zelo je krotek, ubogljiv ♪
  15.      zóbček  -čka m (ọ́) ekspr. manjšalnica od zob: dva zobčka sta ji že zrasla; izgubiti prve zobčke / zobčki v urnem mehanizmu ◊ obrt. polkrožna ali trikotna prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke ♪
  16.      zóbčevje  -a s (ọ́) vsi zobci kake priprave, naprave: zobčevje mehanizma se je pokvarilo ♪
  17.      zóbec  -bca m (ọ́) ekspr. manjšalnica od zob: ob smehu je pokazala vrsto redkih zobcev / grablje s polomljenimi zobci; zobci pogonskega mehanizma; zobci znamke ♦ bot. izstopajoč, različno oblikovan del listnega roba; obrt. polkrožna ali trikotna prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke; zobček ♪
  18.      zóben  -bna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zob: zobna gniloba; zobno tkivo / pog. zobna pasta krema za zobe; zobna ščetka / zobna proteza / zobni tehnik zobotehnik; zobna ambulanta; zobna tehnika zobotehnika ◊ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; zobna pulpa ali zobna meča vsebina zobne votline; zobna sklenina; med. zobni granulom; zobni kamen trda, kamnu podobna snov, ki se nabira na zobeh; (zobni) mostiček; (zobna) krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; zobna obloga kar se nabere na zobeh; zobno zlato zlato, ki se uporablja za prevleke zob in mostičke ♪
  19.      zóbina  -e ž (ọ̄) nav. mn., zastar. dlesen: bolijo me zobine ♪
  20.      zóbliti  -im tudi izóbliti -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. narediti zaobljeno, okroglo: zobliti ostre vogale / nasmeh mu je zoblil obraz zóbljen tudi izóbljen -a -o: zobljeni kamni; zobljeno telo ♪
  21.      zobník  -a m (í) 1. strojn. strojni del v obliki kolesa z zobmi na obodu za prenašanje vrtenja z ene gredi na drugo: zobnik se vrti; vgraditi zobnik; zobje zobnika; jeklo za zobnike / gnani, gonilni zobnik; verižni, vmesni zobnik 2. bot. strupena dlakava rastlina s svetlo ali umazano rumenimi lijakastimi cveti, Hyoscyamus: otoki so porasli z zobnikom / beli, črni zobnik ♪
  22.      zobníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zobník: zobniški mehanizem; zobniška dvojica / zobniški pogon ♦ teh. zobniški prenos prenos, pri katerem se prenaša vrtenje z zobniki; zobniško gonilo gonilo, ki ga sestavljajo zobniki ♪
  23.      zobotéhnica  -e ž (ẹ́) ženska oblika od zobotehnik: delovno mesto zobotehnice ♪
  24.      zobotéhnik  -a m (ẹ́) strokovnjak, ki izdeluje umetne zobe, umetno obzobno tkivo: delovno mesto zobotehnika ♪
  25.      zobotéhnika  -e ž (ẹ́) izdelovanje umetnih zob, umetnega obzobnega tkiva: razvoj zobotehnike ♪

   34.352 34.377 34.402 34.427 34.452 34.477 34.502 34.527 34.552 34.577  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA