Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Me (33.852-33.876)


  1.      zavésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. zagrniti z zaveso: zavesiti okno, vhod / zavesiti z odejo // zagrniti, zakriti s čim visečim sploh: zavesiti si obraz s pajčolanom 2. viseč zakriti: brki so mu zavesili zgornjo ustnico / ekspr. megla je zavesila polja ● knjiž., ekspr. nebo se je zavesilo z nizkimi oblaki se je zakrilo, prekrilo zavéšen -a -o: ženske, zavešene čez obraz; zavešena okna ♪
  2.      zavesláj  -a m (ȃ) 1. odriv vode z veslom: delati globoke, hitre zaveslaje; krmar določa število zaveslajev / ekspr. plavalec vdihava na vsak tretji zaveslaj rok 2. ekspr., v prislovni rabi izraža razdaljo med dvema takima odrivoma: podvodna čer je samo nekaj zaveslajev od svetilnika / naš veslač je za zaveslaj ob kolajno ♪
  3.      zavesláti  -ám dov. (á ȃ) 1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal // veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu // veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče // z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu 2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu 3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku ● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo ♪
  4.      zavést  -i ž (ẹ̑) 1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti 2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila; dno, obrobje zavesti; motnje v zavesti; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest 3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest; vpliv antike na evropsko zavest; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest 4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem; odhajati z zavestjo zmage; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost // zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest; privzgajati zavest tovarištva // zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest ● resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam ◊ filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe; intencionalnost zavesti; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog ♪
  5.      zavêsti  -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle ♪
  6.      zavéti  -véjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost 3. preh., knjiž. zamesti, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti ● ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile ♪
  7.      zavetíšče  -a s (í) 1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija // tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče 2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe ♪
  8.      zavétje  -a s (ẹ̑) 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije ♪
  9.      zavétnik  -a m (ẹ̑) 1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve: župnijski zavetnik je sv. Vid / zavetnik ribičev 2. kdor daje komu zavetje, pomoč: gospodar je zavetnik sirot / knjiž. bogati tovarnar je bil umetnikov zavetnik ♪
  10.      zavétrn  -a -o prid. (ẹ̑) zavarovan pred vetrom: zavetrna stran hriba, ladje; trava na zavetrnih mestih že zeleni ♪
  11.      zavéza  -e ž (ẹ̑) 1. kar koga zavezuje kaj storiti, delati: odvezati, rešiti koga zaveze; spoštovati, sprejeti zavezo; iz zaveze izhajajoča obveznost / podpisati zavezo / star. storil je zavezo, da bo molčal zavezal se je / zaveza molka, zvestobe; zaveza tradicije, vere // dejanje, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati: zahtevati od koga zavezo; pismena, ustna zaveza // razmerje, ki nastane s takim dejanjem: pretrgati, skleniti zavezo s kom; zaveza med ljudmi 2. kar se kdo zaveže storiti, delati: izpolnjevati zavezo; s podpisom pogodbe sprejete zaveze / omejena zaveza 3. zastar. zveza: skleniti vojaško zavezo; združiti se v zavezo / imeti z žensko nedovoljeno zavezo razmerje // zakonska zveza: starši nasprotujejo njuni zavezi / sklenila sta večno zavezo (cerkveno) sta se poročila 4. zastar. vez, vrvica: odvezati, zategniti zavezo; zaveze pri oblačilu ◊ rel. nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; stara zaveza prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; sveto pismo nove, stare zaveze; skrinja zaveze pri starih Judih skrinja, ki je bila znamenje zaveze Boga in izraelskega ljudstva ♪
  12.      zavézati  in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša / zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego ● star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili ◊ etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka zavézati se in zavezáti se 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji ● zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji ∙ pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik ♪
  13.      zavéznik  -a m (ẹ̑) 1. kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: on je moj sorodnik in zaveznik; biti si zaveznik s kom / biti zaveznik otrok, zatiranih / delavstvo, mesto je naš zaveznik; ta ideja je postala njihov zaveznik / idejni, politični, vojaški zaveznik; zaveznik v vojni // nav. mn., med drugo svetovno vojno Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji, Japonski: zavezniki so priznali partizane in jih podpirali; letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo / zavezniki so se izkrcali na Siciliji / zahodni zavezniki 2. kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri njegovih prizadevanjih: sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske ♪
  14.      zavézniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zaveznike: zavezniška pomoč / zavezniška vojska / zavezniška država / zavezniška pogodba / zavezniška vojaška misija pri partizanih; nacističnim zločincem so sodila zavezniška vojaška sodišča ♦ zgod. zavezniška vojaška uprava od 1947 do 1954 anglo-ameriška vojaška uprava v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja ♪
  15.      zavézništvo  -a s (ẹ̑) zavezniško razmerje: skleniti s kom zavezništvo; politično, vojaško zavezništvo; zavezništvo demokratičnih strank; zavezništvo med državama / narediti kaj v zavezništvu s kom ♪
  16.      zavezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo 2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali // s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati zavezováti se z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati: zavezovati se z obljubami, s prisego; pismeno se zavezovati / zavezovati se za preskrbo materiala / dov. zavezujem se, da bom tako ravnal zavezujóč -a -e: odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto; zavezujoča merila; sam.: to ni vendar nič zavezujočega ♪
  17.      zavíden  -dna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. zavisten: zaviden človek / biti komu zaviden za uspeh / zaviden smeh; gledati koga z zavidnimi očmi 2. zelo dober, ugoden: imeti zaviden položaj // zelo velik, visok: zavidna stopnja razvoja zavídno prisl.: zavidno reči ♪
  18.      zavíh  -a m (ȋ) sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati, skrtačiti zavihe; na zavihu ima pripeto značko; ozki, široki zavihi // zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavih; odvihati zavihe na rokavih / škornji na zavih / zavih na papirju ♦ zal. notranji, ob obeh robovih navznoter zavihan, upognjen del ovitka, navadno z besedilom o avtorju, delu // prostor med zavihanim delom in osnovo: dati listek v zavih na rokavu ♪
  19.      zavíhati  -am dov. (í) narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir; zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor // dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlače zavíhati se dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: krilo se ji je zavihalo; listi zvezka so se zavihali navznoter; vogal preproge se je zavihal / psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale ● ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati zavíhan -a -o: zavihani brki; zavihani rokavi ♪
  20.      zavíhniti  -em dov. (í ȋ) zavihati: zavihniti pramen las / zavihniti hlačnice; zavihniti si rokav srajce ♪
  21.      zavihováti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerja iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihovati liste / zaradi mraza so si zavihovali ovratnike usmerjali, obračali jih navzgor // dajati, polagati del ob robu na del pred njim: zavihovati rokave ♪
  22.      zavihráti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč se začeti neurejeno, vijugajoče gibati zaradi hitrega premikanja zraka: ob sunku vetra so zastave zavihrale / lasje ji zavihrajo v vetru // vihrajoč se pojaviti: ob prihodu osvoboditeljev so na hišah zavihrale zastave // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče premakne: veter zavihra trakove, zastave / vihar je zavihral krošnje dreves 2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: jezno je vstal in zavihral po sobi / konj zavihra zdirja 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nad mestom je zavihral vihar / groza mi je zavihrala v prsih ♪
  23.      zavihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič; zavihteti kol, palico nad kom; zavihtel je vedro in izlil vodo; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo 2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe 3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro // ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče zavihtéti se z odrivom spraviti se kam: zavihteti se na konja, v sedlo / zavihteti se čez ograjo zavihtèn -êna -o: žvižg zavihtenega biča ♪
  24.      zavijáč  -a m (á) zool. 1. nav. mn. nočni metulji z rombastimi sprednjimi in trikotnimi zadnjimi krili, Tortricidae: zavijači in pedici / jabolčni zavijač katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella 2. v zvezi trtni zavijač hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae: ličinke trtnega zavijača ♪
  25.      zavijáča  -e ž (á) 1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba 2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač ∙ zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo ♪

   33.727 33.752 33.777 33.802 33.827 33.852 33.877 33.902 33.927 33.952  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA