Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Me (33.602-33.626)


  1.      zasípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim: zasipati krsto; zasipati repo v jami; zasipati s kamenjem, z zemljo / reke zasipajo bregove, polja s peskom; veter zasipa poti z listjem // s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasipati jamo, jarek / pritoki zasipajo jezero // ekspr. delati kaj (bolj) gosto s čim sipkim: zasipati juho z zdrobom // nar. nasipati, vsipati: zasipati žito v grot 2. 3. os. sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj: zemlja zasipa kopača / sneg zasipa ceste, stopinje // s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati: pesek zasipa klet, odprtino 3. ekspr. metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasipati zmagovalce s cvetjem / zasipati mesto, sovražnika z minami / sonce zasipa polja s svojimi žarki // 3. os. padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj: bombe zasipajo mesto / sovražnika zasipa toča krogel 4. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasipati koga z darili / zasipati otroka z ljubeznijo / zasipati koga z očitki, vprašanji / ideje, predlogi ga kar zasipajo zasípan -a -o: zasipan predel ♪
  2.      zasipávati  -am nedov. (ȃ) 1. zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim: zasipavati položene cevi / veter zasipava stopinje // s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasipavati izkopani jarek s peskom / reka zasipava jezero // nar. nasipavati, vsipavati: zasipavati pšenico v grot 2. 3. os. sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj: drobeče se kamenje mu zasipava noge / sneg zasipava gaz, sled // s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati: grušč zasipava jamo 3. ekspr. metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasipavati koga s cvetjem / zasipavati mesta z bombami // 3. os. padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj: mine zasipavajo sovražnikove položaje 4. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasipavati koga s pismi / zasipavati koga s prijaznostmi ♪
  3.      zasítiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi koga z obljubami / zasititi jezik z narečnimi izrazi / zasititi svojo strast; zasititi željo koga po potovanjih 3. fiz. narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo količino česa: zasititi zrak s paro 4. publ. z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od povpraševanja: zasititi trg / zasititi potrošnjo zasítiti se 1. postati tako sit, da je hrana odveč, nezaželena: pri jedi se takoj zasiti / zasititi se s sladkarijami 2. ekspr. postati komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi se ljubezni / zasititi se sonca in morja / zasititi se družbe koga 3. fiz. sprejeti vase največjo mogočo količino česa: zrak se je zasitil s paro / les se je zasitil z vlago 4. publ. postati tako poln blaga, da je ponudba večja od povpraševanja: trg se je zasitil zasíčen -a -o: z vlago zasičen zrak; trg je zasičen ∙ zasičen vonj vonj, katerega izrazitost, polnost ne more biti še večja ♪
  4.      zaskeléti  -ím [kǝl in kel] dov., zaskelì in zaskêli (ẹ́ í) povzročiti ostro, rezko bolečino, ki sili k drgnjenju, praskanju: udarec z bičem zaskeli / oko me je zaskelelo / brezoseb.: zaskelelo ga je od udarcev; zaskelelo ga je v kolenu / sončna svetloba ga zaskeli v oči // ekspr. povzročiti duševne bolečine: krivica, ponižanje zaskeli človeka ♪
  5.      zaskóčen  -čna -o prid. (ọ̑) teh. nanašajoč se na zaskok: zaskočni čep, kavelj / zaskočna ključavnica ključavnica, katere vzmet drži mehanizem zapaha stalno v legi zaklenjeno ♪
  6.      zaskóčka  -e ž (ọ̑) teh. element, ki drži gibljivi del naprave v določeni legi proti delovanju vzmeti ali težnosti: pritrditi kotel na nosilec z zaskočko / vzmetna zaskočka ♪
  7.      zaskóčnik  -a m (ọ̑) obrt. pohištveno okovje, ki z vzmetjo, magnetom zadrži okensko, vratno krilo v želenem položaju: namestiti zaskočnik / obrniti, pritisniti zaskočnik / magnetni, navadni zaskočniki; okenski zaskočnik ♪
  8.      zaskózibóg  medm. (ọ̑-ọ̑) nar. primorsko zaboga, za božjo voljo: kaj bi še radi, zaskozibog; zaskozibog, pustite jih ♪
  9.      zaskrbljeváti  -újem nedov. (á ȗ) publ. vzbujati skrb, vznemirjati: naraščajoča nestrpnost med ljudmi vedno bolj zaskrbljuje / gospodarsko stanje nas zaskrbljuje zaskrbljujóč -a -e: zaskrbljujoč gospodarski položaj; podatek je zaskrbljujoč; prisl.: bolezen se zaskrbljujoče širi ♪
  10.      zasladíti  -ím dov., zasládil (ȋ í) knjiž. 1. povzročiti, da kaj vsebuje vonj po čem sladkem: zasladiti zrak z jabolki, medom 2. narediti kako uživanje hrane prijetno s čim sladkim, zaužitim na koncu: zasladiti kosilo s skledo jagod 3. ekspr. z zaužitjem česa sladkega narediti kaj bolj prijetno: rada si zasladi življenje s torto // narediti kaj bolj prijetno: zasladiti pogovor s šalami zaslajèn -êna -o: zaslajen zrak ∙ knjiž. zaslajena voda v orientalskem okolju voda z dodanim sladkorjem in navadno tudi dišavami kot osvežujoča pijača ♪
  11.      zaslánjati  -am nedov. (ā) 1. s prislanjanjem, nameščanjem česa delati kaj zaprto, bolj varno: vojaki zaslanjajo okna z deskami 2. s postavljanjem, nameščanjem česa v določen položaj delati kaj varno pred čim nezaželenim: z dlanmi zaslanjati plamen; zaslanjati sebe in tovariše s ščitom / blešči se, zato si zaslanja oči 3. s svojim položajem omejevati kaj: gore zaslanjajo pokrajino s severne strani; grad široko zaslanja mesto 4. s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da kaj ni vidno: drevesa nam zaslanjajo pogled, razgled / senčnik zaslanja luč ● zastar. zaslanjati sorodnike dajati jim zaslombo ♪
  12.      zasledoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor koga zasleduje: uiti zasledovalcem; bežati pred zasledovalci / policisti s psi zasledovalci / publ. zasledovalci vodečega kolesarja, tekača // publ. kdor se sproti seznanja s čim: zasledovalci dogodkov, sprememb ♪
  13.      zasledoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zasledovanje: zasledovalni nagon pri psu / zasledovalna akcija; zasledovalne vojaške enote / zasledovalni psi; zasledovalna ladja ◊ psiht. zasledovalna blodnja neosnovano bolezensko občutje zasledovanosti in ogroženosti; šport. zasledovalna vožnja v kolesarstvu tekmovanje v hitrostni vožnji na določeni razdalji, pri katerem tekmovalca, tekmovalci startajo z različnih mest ter skušajo drug drugega prehiteti ali doseči boljši čas ♪
  14.      zasledovánka  -e ž (á) ženska oblika od zasledovanec: razdalja med zasledovalcem in zasledovanko se je manjšala ♪
  15.      zasledovánost  -i ž (á) stanje zasledovanega človeka: zasledovanost in ogroženost / imeti občutek zasledovanosti ♪
  16.      zasledováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. iti za kom po sledi z določenim namenom: lovec, pes zasleduje divjad; zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce // iti, premikati se za kom z določenim namenom: zasledovati avtomobil po mestu; neznanec me je zasledoval vse do doma // publ. iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje: tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja / zasledovati vodilno moštvo na lestvici // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv zasleduje osumljenca; zasledovali so ga v varni razdalji 2. s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili; policija ga že dolgo zasleduje / neznanci zasledujejo vse njegovo delo opazujejo, nadzorujejo 3. gledati kaj, kar se premika: napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib; zasledovati nihalo v gibanju / zasledovati na radarju sovražnikovo ladjo / zasledovati koga s pogledom 4. publ. z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa: zasledovati pomenske spremembe besede; zasledovati pravljico pri različnih narodih / te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost 5. publ. sproti se seznanjati s čim: zasledovati razvoj stroke, znanosti 6. nav. 3. os., ekspr. izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez uspeha: nesreča, smola ga zasleduje / vso pot ga je zasledovala ta misel ● publ. govornika sta zasledovala vsak svoj cilj sta imela; sta si prizadevala doseči zasledujóč -a -e: zasledujoči vojaki zasledován -a -o: zasledovana oseba; zasledovana žival ♪
  17.      zaslepíti  -ím dov., zaslépi; zaslépil (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi: zaslepil ga je močen odsev zrcala; žarometi so ga zaslepili 2. ekspr. povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza ga je zaslepila; zaslepila sta ga uspeh in bogastvo / s svojim videzom ga je čisto zaslepila 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: govornik jih je zaslepil s svojo retoriko / zaslepila jih je navidezna radikalnost strankinega programa; niso se pustili zaslepiti lažnim obljubam zaslepljèn -êna -o: zaslepljen od močne svetlobe; zaslepljeno ljudstvo; prisl.: zaslepljeno vdan človek ♪
  18.      zaslépljati  -am nedov. (ẹ́) večkrat zaslepiti: žarometi nasproti vozečih avtomobilov so ga zaslepljali / ekspr. strast ga zasleplja slepi / ekspr. ljudem laže in jih zasleplja zaslepljajóč -a -e: zaslepljajoči bliski ♪
  19.      zaslepljeváti  -újem nedov. (á ȗ) večkrat zaslepiti: zaslepljevali so jih žarometi nasproti vozečih avtomobilov / bliski so ga zaslepljevali / ekspr. uspehi jih zaslepljujejo slepijo / ekspr. zaslepljevati ljudi z utopičnimi teorijami zaslepljujóč -a -e: zaslepljujoč blisk; zaslepljujoča strast ♪
  20.      zaslíniti  -im dov. (í ȋ) 1. s slino a) zmočiti: zasliniti prtiček, slinček b) zamašiti: zasliniti piščal c) zalepiti: zvil si je cigareto, zaslinil papirček in si prižgal 2. ekspr. obdati, pokriti kaj s slini podobno tekočino: mesojeda rastlina plen najprej zaslini ● ekspr. polž se jeseni zaslini se zaliže zaslínjen -a -o: polž v zaslinjeni hišici ∙ knjiž., ekspr. spregovoriti z zaslinjenim glasom pretirano prijaznim, priliznjenim ♪
  21.      zaslíšanje  -a s (ȋ) glagolnik od zaslišati, izprašati: zaslišanje je dolgo trajalo; med zaslišanjem je vse priznal; zaslišanje o umoru // uradni postopek, pri katerem se izprašuje koga z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: preložiti zaslišanje; poklicati koga k zaslišanju, na zaslišanje; zapisnik o zaslišanju ◊ jur. formalno zaslišanje po predpisih zakona; križno ali navzkrižno zaslišanje pri katerem o isti stvari izprašuje zasliševanca nasprotna stranka ♪
  22.      zaslíšati 2 -im dov. (í ȋ) 1. izprašati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zaslišati obdolženca, pričo, stranko; zaslišati koga o čem / zaslišati pod prisego 2. strogo in natančno izprašati koga z namenom ugotoviti resnico: ujetnika je zaslišal oficir / ekspr. žena ga je zaslišala, kje je toliko časa hodil zaslíšan -a -o: biti zaslišan; zaslišane priče; sam.: izpoved zaslišanega ♪
  23.      zasliševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zasliševanje: zasliševalne metode / zasliševalni organi / zasliševalni zapisnik / zasliševalna soba ♪
  24.      zasliševálski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na zasliševalce ali zasliševanje: zasliševalske metode / zasliševalska služba ♪
  25.      zasliševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izpraševati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zasliševati osumljenca, pričo 2. strogo in natančno izpraševati koga z namenom ugotoviti resnico: zasliševati begunce, ujetnike / ekspr. žena ga je zasliševala, kje je hodil ponoči zasliševán -a -o: zasliševana priča; sam.: zasliševani na vprašanje ni odgovoril ♪

   33.477 33.502 33.527 33.552 33.577 33.602 33.627 33.652 33.677 33.702  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA