Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Me (32.702-32.726)



  1.      vzkíp  -a m () ekspr. pojavitev česa v veliki meri: vzkip strasti, togote
  2.      vzkipéti  -ím dov., tudi vzkípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja razliti se čez rob posode: juha, mleko vzkipi / ekspr. morje vzkipi 2. ekspr. pokazati se, pojaviti se v veliki meri: čustva so mu vzkipela / v njem vzkipi jeza, ljubezen / iz ust mu vzkipijo obtožujoče besede / brezoseb. tedaj je iz nje vzkipelo 3. ekspr. razjeziti se, razburiti se: hitro, za vsako malenkost vzkipi / ali se tako dela, vzkipi sosed ● ekspr. cesta je ob koncu zime vzkipela zaradi vlažnosti in pritiskov se je neenakomerno vzbočila, poškodovala; ekspr. spet mu je vzkipela kri spet se je zelo vznemiril, razvnel, razjezil; ekspr. pogovor je vzkipel v prepir prešel; ekspr. vzkipeti od jeze hitro se zelo razjeziti; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi vzkipèl in vzkipél tudi vzkípel -éla -o: vzkipele strasti
  3.      vzkipévati  -am nedov. (ẹ́) 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: voda v loncih vzkipeva / ekspr. morje vzkipeva 2. ekspr. kazati se, pojavljati se v veliki meri: čustva mu vzkipevajo / iz ust so vzkipevale prošnje 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem vzkipeva jeza, ponos; v srcu vzkipevajo strasti 4. ekspr. začenjati jeziti se, razburjati se: vzkipeva, vendar se le obvlada / za vsako malenkost vzkipeva / kaj vendar delate, vzkipeva vzkipevajóč -a -e: vzkipevajoča čustva
  4.      vzklíc  -a m () zastar. klic, vzklik: slišati vzklice / živini namenjen vzklic
  5.      vzkliceváti  -újem nedov.) knjiž. klicati: vzklicevati očetovo ime
  6.      vzklíti  vzklíjem dov. (í) 1. pognati kal(i); vzkaliti: koruza je že vzklila / to seme hitro vzklije 2. s klitjem, rastoč priti, se pojaviti: iz zemlje so vzklile cvetlice, trava 3. knjiž. nastati, pojaviti se: na licih ji vzklije rdečica / v njem vzklije ljubezen / novo življenje vzklije; iz tega vzklije zlo / iz teme vzklije svetloba se pokaže, zasveti vzklíl -a -o: vzklilo seme
  7.      vzklítje  -a s () glagolnik od vzkliti: vzklitje semena / vzklitje ideje
  8.      vzlèt  vzléta m ( ẹ́) 1. glagolnik od vzleteti: vzlet jate; prvi vzlet mladičev / navpični vzlet helikopterja; vzlet in pristanek / dovoliti letalu vzlet; med vzletom so potniki pripeti 2. knjiž., ekspr. hiter dvig, odmik v višje področje življenja, mišljenja: pesniški, znanstveni vzlet; vzleti duha
  9.      vzletávanje  -a s () glagolnik od vzletavati: vzletavanje vran / opazovati vzletavanje helikopterjev, letal / med vzletavanjem so potniki pripeti na sedeže; steza za vzletavanje in pristajanje
  10.      vzletávati  -am nedov. () ločevati se od tal, podlage in začenjati leteti: iz panjev vzletavajo čebele; vrane vzletavajo z vej in spet sedajo nanje / helikopterji, letala vzletavajo in pristajajo; vzletavati pod določenim kotom / iz goreče grmade vzletavajo iskre vzletavajóč -a -e: vzletavajoč metulj
  11.      vzléten  -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na vzlet: vzletno mesto / vzletna ploščad letalonosilke; vzletna steza urejen pas zemljišča za vzletanje letal / vzletna hitrost, moč
  12.      vzletéti  -ím dov., vzlêtel (ẹ́ í) ločiti se od tal, podlage in začeti leteti: iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih ima odhod; odleti
  13.      vzmàh  vzmáha m ( á) star. 1. mah, zamah navzgor: vzmah z roko, veslom / ptica se je dvignila z enakomernimi vzmahi 2. razmah, polet: um, željen vzmaha / čustven vzmah pripovedi
  14.      vznák  prisl. () izraža gibanje ali usmerjenost od hrbtne strani proti tlem: leči, pasti, zvrniti se vznak; s pestjo podreti koga vznak / prekopicniti se vznak v sneg // na hrbtu: ležati na strani ali vznak
  15.      vznemíriti  -im dov. ( ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti
  16.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali
  17.      vznemírjenost  -i ž () stanje vznemirjenega človeka: obide, prevzame ga vznemirjenost; čutiti, prikriti vznemirjenost / publ. diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost
  18.      vznemirljív  -a -o prid., vznemirljívejši ( í) ki vznemirja: položaj na bojišču je vznemirljiv; vznemirljive novice / vznemirljivo umetniško delo; vznemirljivo odkritje, vprašanje / vznemirljiv človek; spolno vznemirljiv vznemirljívo prisl.: vznemirljivo se vesti; vznemirljivo bolan; ekspr. vznemirljivo lep, mlad; sam.: nič vznemirljivega se ni zgodilo
  19.      vznêsti  vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali 2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen
  20.      vznevóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) vznejevoljiti: posmeh ga vznevolji / vznevoljiti se zaradi opazke; vznevoljiti se na koga
  21.      vzníkati  -am nedov. ( ) 1. prihajati na površje, pojavljati se na površju: pod hribom vznika več studencev / plavalec se je potapljal in spet vznikal na površino 2. knjiž. postajati viden, opazen: iz megle vznikajo drevesa, hiše 3. knjiž. nastajati, pojavljati se kot rezultat kake dejavnosti: vznikale so nove tovarne; drugo za drugim vznikajo različna društva / oblike življenja vznikajo, rastejo in odmirajo // nastajati, pojavljati se iz česa: iz teh razlik vznikajo tudi druga nasprotja; vsi ti pojavi vznikajo iz istih razmer // nastajati, pojavljati se sploh: učencem med delom vznikajo nova vprašanja; v družbi vznikajo nove zahteve, zamisli / iz preteklosti, spomina vznikajo podobe prihajajo v zavest vznikajóč -a -e: iz gospodarskih razmer vznikajoča nasprotja
  22.      vzníkniti  -em dov.) 1. priti na površje, pojaviti se na površju: potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje vzpluje / iz vode vzniknejo lokvanji // knjiž. vzkaliti: pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo 2. knjiž. postati viden, opazen: pred njim vznikne visoka postava; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč 3. knjiž. nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti: po deželi so vzniknile nove šole; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja // nastati, pojaviti se iz česa: to delo je vzniknilo iz izročila // nastati, pojaviti se sploh: ob tem vzniknejo različna vprašanja; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi vzníkel -kla -o: vznikel plevel; iz družbenih razmer vznikla umetnost
  23.      vznòs  vznôsa m ( ó) zastar. 1. prenos navzgor, dvig: vznos težkih bremen z dvigalom ♦ šport. vznos nog dvig iztegnjenih nog 2. vznesenost, zanos: čustvo daje volji vznos / reči z vznosom / pesniški vznos
  24.      vznóžje  -a s (ọ̑) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: sesti k vznožju, na vznožje; vznožje postelje; vznožje in vzglavje 2. spodnje, najnižje mesto, področje a) vzpetine: hrib je od vznožja do vrha pogozden; kraj ob vznožju gore; vznožje, pobočje in vrh b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: vznožje nasipa, vinograda // spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: vznožje gorske stene; vznožje stolpa, stopnic / vznožje kipa
  25.      vzòr  vzôra m ( ó) oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca // ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti ● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; redko delati po vzoru drugih po zgledu

   32.577 32.602 32.627 32.652 32.677 32.702 32.727 32.752 32.777 32.802  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA