Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Me (32.477-32.501)


  1.      vrtljáj  -a m (ȃ) zasuk telesa okoli svoje osi: po nekaj vrtljajih se ustaviti; kolo se zavrti za pol vrtljaja; merilnik vrtljajev; število vrtljajev ♪
  2.      vrtljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da vrteti: v dveh smereh vrtljiva kolesa / vrtljivi stol; vrtljivo stojalo za knjige; vrtljiva vrata ♦ astr. vrtljiva zvezdna karta zvezdna karta, na kateri se z vrtenjem njenega sestavnega dela ustvari videz zvezdnega neba za vsak dan in uro v letu; gled. vrtljivi oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo ♪
  3.      vrtnár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z vrtnarstvom: vrtnarji so vzgojili več novih sort / parkovni vrtnar 2. kdor ureja vrt, navadno večji: imeti, najeti vrtnarja; grajski, samostanski vrtnar ● ekspr. postaviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno ♪
  4.      vrtnaríja  -e ž (ȋ) obrat za gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: kupiti sadike v vrtnariji; delavci mestne vrtnarije // zemljišče tega obrata: vrtnarija meri petdeset arov // poslopje tega obrata: vrtnarija je pogorela ♪
  5.      vŕtnica  -e ž (ȓ) trnat okrasni grm z raznobarvnimi dišečimi cveti: vrtnica se je bujno razrasla; gojiti, nasaditi vrtnice; diši po vrtnicah; bele, rdeče vrtnice / pripeti vrtnico na suknjič; šopek vrtnic / papirnata vrtnica / vrtnice popenjavke ◊ rad. vrtnica mednarodno priznanje za televizijske zabavnoglasbene oddaje, ki se vsako leto podeljuje v Montreuxu; bronasta, srebrna, zlata vrtnica; vrtn. polnocvetne vrtnice ♪
  6.      vŕtnik  -a m (ȓ) zool. manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom, Hippolais icterina: gnezdo vrtnika / rumeni vrtnik ♪
  7.      vrtoglàv  in vrtogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) 1. ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglav človek; bolnik je vrtoglav; biti vrtoglav od plesa; hodila je po sobi kakor vrtoglava // ekspr. ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek: vrtoglav prepad; vrtoglava pot / vrtoglav pogled v dolino 2. ekspr. ki se pri hoji, premikanju opoteka: ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav / veter je vrtoglav piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer 3. ekspr. nespameten, nepremišljen: vrtoglav zaljubljenec / vrtoglavo ravnanje; vrtoglava pustolovščina 4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom zelo velik, visok: vrtoglava hitrost / vrtoglava vsota / vrtoglav gospodarski razvoj zelo hiter ● zastar. ne verjemi tem vrtoglavim ljudem goljufivim, sleparskim; zastar. umiriti vrtoglave otroke razposajene, živahne vrtoglávo prisl.: vrtoglavo hoditi; cene vrtoglavo rastejo; vrtoglavo visoki stroški; sam.: pot ni za vrtoglave ♪
  8.      vrtoglávec  -vca m (ȃ) vrtoglav človek: vrtoglavec ne prenese pogleda v globino ● ekspr. ta vrtoglavec nas bo spravil v nesrečo nespameten, nepremišljen človek; zastar. vsak vrtoglavec jih prepriča goljuf, slepar ◊ zool. v pasjem črevesu živeč zajedavec, čigar mehurnjaki povzročajo vrtoglavost pri ovcah in govedu, Taenia multiceps ♪
  9.      vrtoglávica  -e ž (ȃ) občutek koga po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglavica je minila; čutiti, imeti vrtoglavico; pogled v globino povzroča vrtoglavico; huda vrtoglavica // ekspr. stanje, v katerem kdo ravna nespametno, nepremišljeno: vse ljudi je zajela nekakšna vrtoglavica; vrtoglavica zaradi uspehov / razvojna vrtoglavica ♪
  10.      vrtogláviti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. 1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali 2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu // neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo // brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami 3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti 4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle ♪
  11.      vŕv  -í ž (ȓ) izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica // tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec // ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi ● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ◊ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem področju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi ♪
  12.      vrvênje  -a s (é) 1. glagolnik od vrveti: vrvenje se je umirilo; nemirno, živahno vrvenje; prometno, sejemsko vrvenje; vrvenje ljudi, mravelj; vrvenje v dvorani / vrvenje čustev 2. petje vrvivk: ocenjevati vrvenje / vodno vrvenje petje, pri katerem se sliši, kot da bi bila v grlu voda; žvenkljajoče vrvenje ♪
  13.      vrvéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri: obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor; delavci vrvijo okoli skladišča; nemirno, živahno vrveti; brezoseb. v taboru je vrvelo kot v mravljišču / mravlje vrvijo na vse strani; pren., ekspr. po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli // ekspr., s prislovnim določilom živahno se premikajoč v velikem številu iti kam: iz tovarne vrvijo delavci / množica vrvi na stadion 2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: na ulici je vrvelo ljudi / v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja / dvorišče je vrvelo od otrok vrvèč -éča -e: množica, vrveča po ulicah in trgih ♪
  14.      vŕvež  -a m (ȓ) živahno premikanje v velikem številu in v različne smeri: vrvež se je umiril; jutranji ulični vrvež; vrvež mravelj v mravljišču; vrvež turistov, vozil / izginiti v vrvežu // ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družabni, politični vrvež ♪
  15.      vŕvica  in vŕvca stil. vrvíca -e ž (ȓ; ȓ; í) manjšalnica od vrv: vrvica se je pretrgala; povezati z vrvico; voditi psa na vrvici; konopljena, plastična vrvica; močna, tanka vrvica; vrvica iz najlona; klobčič vrvice / okrasna vrvica; priključna vrvica kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim omrežjem; vžigalna vrvica za vžig razstreliva / spotakniti se ob šotorsko vrvico ● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal vrvico s tem dejanjem je simbolično odprl kak objekt; ekspr. držati, imeti koga na vrvici imeti ga popolnoma v oblasti ◊ rib. (ribiška) vrvica ♪
  16.      vrvíšče  -a s (í) knjiž. vrvje: mornarji plezajo po vrvišču ♦ gled. prostor nad odrom z mrežno konstrukcijo, na katero so pritrjene naprave za obešanje scenskih elementov ♪
  17.      vŕvnica  -e ž (ȓ) vrtn. sobna rastlina z mesnatimi, črtalastimi, pokončnimi listi; sansevierija: gojiti vrvnice ♪
  18.      vrvráti  -ám nedov. (á ȃ) knjiž. dajati glasove kot voda pri vretju: izvir vrvra; brezoseb. pod pokrovko vrvra / ogenj vrvra; v drevju vrvra veter // s prislovnim določilom dajajoč take glasove premikati se, teči: rečica vrvra med jelševjem / po cestah vrvra množica; pren. iz njega je vrvrala jeza vrvrajóč -a -e: potok, vrvrajoč iz globine; vrvrajoč studenec ♪
  19.      vrzél  -i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 1. prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote, sestavljene iz zaporedno sledečih si členov: narediti, zapolniti vrzel; zobne vrzeli; vrzeli med knjigami na policah; vrzeli v plotu / vojaki so se rešili skozi vrzel v sovražnikovem obroču // prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote sploh: zasaditi vrzeli z novimi sadikami; vrzel v gozdu / v grajskem obzidju so vrzeli večje, nenamerne odprtine / po tem letu je v kroniki pri podatkih več vrzeli manjkajočih podatkov / ekspr. z njegovo smrtjo je nastala velika vrzel 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom kar čemu manjka, da bi bilo popolno: iskati, izkoriščati vrzeli v predpisih, zakonih; delo je zapolnilo vrzel v strokovni literaturi; v njegovem znanju je veliko vrzeli / imeti vrzeli v spominu ♪
  20.      vrzéla  -e ž (ẹ̑) nar. primorsko odprtina za prehod v živi meji, ograji: peljati voz skozi vrzelo ♪
  21.      vŕžek  -žka m (ȓ) glagolnik od vreči: pazljiv vržek semen / vržek se je ponesrečil met, lučaj ♪
  22.      vsadítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od vsaditi: vsaditev rastline / vsaditev umetnega zoba ♪
  23.      vsadíti  -ím dov., vsádil (ȋ í) 1. dati sadiko v zemljo, kjer bo rastla: vsaditi češnjo; vsaditi krompir; vsejati in vsaditi 2. dati, namestiti trdno, za trajno v kaj: vsaditi ključavnico v vrata; vsaditi nov zob v grablje / vsaditi preklo v zemljo 3. dati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja: vsaditi kruh, potico / vsaditi v peč 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim: znal je vsaditi ljubezen in poštenje v srca svojih otrok; vsaditi novo vizijo v človeka ◊ čeb. vsaditi roj dati roj v panj; med. vsaditi vnesti tujo, navadno umetno snov v telo vsadíti se ekspr. globlje, trajneje ustaliti se v čem, povezati se s čim: ideja, misel se mu je vsadila v glavo; ljubosumnost se ji je vsadila v srce ● ekspr. vsadila se mu je v dušo, srce trajno si jo je zapomnil; trajno jo je vzljubil; star. vsadi se v vsakega vtakne se, obregne se vsajèn -êna -o: vsajen kruh; krompir je vsajen; rezilo je vsajeno v ročaj ∙ ima globoko vsajene oči globoko ležeče, udrte ♪
  24.      vsáj  prisl. (ȃ) 1. izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero: tukaj sta možni vsaj dve poti; vsaj eden se me je spomnil; vsaj enkrat na leto bi se lahko oglasil / bolj veselo bi bilo, če bi bilo vsaj malo sonca; vsaj za hip prenehajte 2. izraža omejevanje na določen stavčni člen: kmalu bo prišel. Vsaj obljubil je; na praznovanje bi jih lahko vsaj povabili; če bo odgovoril, boš vsaj vedel, kaj misli / vsaj pred drugimi se zadrži; moral bi biti zadovoljen, da vsaj nekdo skrbi zanj / vsaj začasno ga sprejmite 3. zastar. saj: vsaj ste me včeraj videli / vsaj vendar nihče ni proti napredku ♪
  25.      vsájati  -am nedov. (á) 1. dajati sadiko v zemljo, kjer bo rastla: vsajati nova drevesa 2. dajati, nameščati trdno, za trajno v kaj: vsajati mejnike; vsajati zapah na vrata 3. dajati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja: vsajati kruh, pecivo / vsajati v peč 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim: vsajati življenjska spoznanja v otrokovo domišljijo, srce vsájati se ekspr. jeziti se, razburjati se: kar naprej se nekaj vsaja ♪

   32.352 32.377 32.402 32.427 32.452 32.477 32.502 32.527 32.552 32.577  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA