Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Me (23.702-23.726)


  1.      pripéti  -pnèm dov., pripél; nam. pripét in pripèt (ẹ́ ȅ) 1. pritrditi, namestiti z iglo, zaponko: pripeti komu nagelj, šopek; pripeti nakit; pripeti z bucikami vzorec na tkanino; pripeti si uhane / pripeti lase z lasno sponko // pritrditi, namestiti s kako pripravo sploh: pripeti vola k vozu; pripeti psa na verigo; pripeti se z varnostnim pasom / pripeti jadralno letalo z vrvjo k motornemu letalu; pripeti si meč / ptička je pripela gnezdo v rogovilo; pren. zemlja ga je pripela nase 2. ne dokončno, le nekoliko pritrditi: rob krila je samo pripela; pripeti desko z nekaj žeblji pripét -a -o: na klobuku ima pripete tri značke; čutila se je kakor pripeta na to zemljo ♪
  2.      pripèv  in pripév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. muz. besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice; refren: peti pripev; pesem z veselim pripevom 2. lit. besedilo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice: pripev pri gazeli; pren., ekspr. to je stalni pripev njihovih napadov ♪
  3.      pripíra  -e ž (ȋ) grad. stična ploskev med vratnim, okenskim krilom in podbojem, okvirom: vrata s pripiro; okno z dvojno pripiro / okenska pripira ♪
  4.      pripísati  in pripisáti -píšem dov., pripíšite (í á í) 1. dodatno, zraven napisati: pripisati pripombo; pripisati nekaj vrstic k pismu / pripisati obresti h glavnici povečati jo za obresti 2. z dajalnikom izraziti, imeti mnenje, da je kdo a) povzročitelj, storilec česa: rop so pripisali skupini mladoletnikov; nihče mu ne bi pripisal takega ravnanja / anonimno pismo so pripisali njej / njegovo ravnanje lahko pripišemo neizkušenosti b) nosilec kake lastnosti: pripisali so mu neiskrenost, nedelavnost; njemu ne bi pripisal, da je strahopeten / članku ni mogoče pripisati nestrokovnosti; pripisati knjigi večji pomen, kot ga ima v resnici ● ekspr. to pripiši kar sam sebi, na svoj račun sam si kriv pripísan -a -o: pripisane oznake / kot opomba pozneje pripisano [P. p.] ♪
  5.      pripisováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dodatno, zraven pisati: pripisovati opombe na rob knjige / pripisovati obresti h glavnici povečevati jo za obresti 2. z dajalnikom izražati, imeti mnenje, da je kdo a) povzročitelj, storilec česa: pesem so pripisovali rojaku / vso krivdo so pripisovali njemu / poraz so pripisovali neugodnim okoliščinam b) da je kdo nosilec kake lastnosti: ljudje so mu pripisovali delavnost, odkritost in poštenost; pripisovali so mu vse najslabše lastnosti / sporazumu pripisujejo velik pomen ♪
  6.      priplávati  -am dov. (ȃ) plavajoč priti: izpod skale priplava postrv; priplavati do brega / ekspr. na nebo priplava mesec / ekspr. čez travnik je priplaval metulj počasi priletel / ekspr.: z gore je priplaval glas zvonov se je zaslišal; od nekod je priplaval vonj po senu se je razširil // ekspr. lahkotno, mirno priti: na oder je priplavala baletka ● ekspr. njena slika mu pogosto priplava pred oči pogosto si jo predstavlja; pog., ekspr. ta pa ni po (prežgani) juhi priplaval je bister, prebrisan ♪
  7.      pripodíti  -ím dov., pripódil (ȋ í) podeč narediti, povzročiti, da kdo kam pride: gonjači pripodijo živali v bližino lovcev / v galopu je pripodil konja iz mesta / ekspr. pripodili so jih tja kar z dela pripeljali pripodíti se nav. ekspr. podeč se priti: v areno se pripodijo klovni; otroci so se pripodili za žogo / pripodili so se temni oblaki / z vseh strani so se pripodili radovedneži prišli ♪
  8.      pripogníti  -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) narediti, povzročiti, da pride zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: pripogniti drevesce, veje / pripogniti komu hrbet / pripognil je glavo, da je lahko vstopil sklonil / ekspr. oče ga je pripognil čez koleno in natepel po zadnji plati ga je položil na koleno z zgornjim delom telesa bližje k tlom; v strahu pripogniti ramena povesiti ∙ ekspr. bo že prišel pravi, ki te bo pripognil uklonil, si te podredil; pripogniti vogal lista zapogniti pripogníti se narediti, da pride glava, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: pripognil se je in nekaj pobral; zaradi bolečin v križu se ne more pripogniti / zastar.: do tal, nizko se pripogniti komu se prikloniti; pripogniti se h komu, nad koga se skloniti pripognívši zastar.: zavila ga je tesneje v odejo, pripognivši se globoko k njemu pripógnjen tudi pripôgnjen -a -o: stopal je pripognjen pod težkim bremenom; prisl.: hoditi pripognjeno ♪
  9.      pripómba  -e ž (ọ̑) 1. izražena misel, mnenje, ki kaže navadno kritičen odnos do česa: če ima kdo kako pripombo, naj jo pove; sporočiti svoje pripombe k načrtu; upoštevati pripombe kupcev; koristna, kritična, neprimerna pripomba / zmeraj daje pripombe, ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja / pripombe letijo nanj opazke; urednikova pripomba opomba 2. kar kdo dodatno, zraven pove: preslišal je pripombo, da je fant že odpotoval ♪
  10.      pripómbarstvo  -a s (ọ̑) ekspr. dajanje pripomb, navadno manj pomembnih: zna ločiti poglobljeno kritiko od pripombarstva ♪
  11.      pripomóček  -čka m (ọ̑) priprava, snov, ki se uporablja za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja: uporabljati moderne pripomočke; krtače, krpe in drugi pripomočki za čiščenje; pripomočki za lepotičenje / gospodinjski, ortopedski, tehnični, tiskarski, učni pripomočki; kozmetični, pralni, zdravilni pripomočki // kar se uporablja, je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja sploh: zakoni in drugi pripomočki za urejanje medsebojnih odnosov / risanje je pripomoček za nazornejšo razlago / ekspr. nekaterim ženskam se zdijo solze najzanesljivejši pripomoček ♪
  12.      pripomôči  -mórem dov., pripomógel pripomôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjiku in deležniku na -l skupaj s čim narediti, povzročiti, da se kaj uresniči, doseže: tudi vi nam lahko pripomorete do zmage, da zmagamo / slabe razmere so pripomogle k taki odločitvi / razburjenje je pripomoglo, da se mu je zdravje poslabšalo vplivalo na to / star. vsi pripomorejo in premaknejo skalo pomagajo ♪
  13.      pripóna  -e ž (ọ̑) 1. priprava za pripenjanje, privezovanje: pripona se je snela in priklopljeno vozilo je obstalo; privezana žival je nategovala pripono / pripona meča ♦ teh. kabelska pripona za pritrjevanje električnega kabla na varjenec // navt. vsaka od vrvi, ki varujejo jambor, da se ne prevrne, zlomi: mornarji so nategovali pripone; pripone na jadrnici, ladji / bočne pripone ki pritrjujejo jambor na bok 2. lingv. besedotvorno obrazilo, ki se postavi za podstavo tvorjene besede: izpeljati prislov s pripono -o; manjšalne, slabšalne pripone / glagolska pripona med podstavo in obrazilom glagolske oblike ♪
  14.      pripòr  -ôra m (ȍ ó) jur. začasni odvzem prostosti zaradi kazenskega postopka: odrediti za koga pripor; ukaz o priporu / podaljšati pripor / izpustiti iz pripora; odpeljali so ga v pripor priprli so ga; biti v priporu biti priprt ● ekspr. zbolel je in imel deset dni hišnega pripora deset dni ni mogel, smel zapustiti hiše; publ. general je v hišnem priporu nima pravice, možnosti zapustiti hiše zaradi ogrožanja določene oblasti, ureditve ♪
  15.      pripóra  -e ž (ọ̑) lingv. precejšnje približanje ploskev govorilnih organov pri tvorbi nekaterih soglasnikov: tvoriti glasove s priporo; rahla pripora glasilk // ožina, ki nastane s takim približanjem: zračni tok gre skozi priporo; pripora med zgornjimi zobmi in spodnjo ustnico / nebna pripora ki jo tvori jezik ob trdem nebu ♪
  16.      priporočílo  -a s (í) 1. mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga: priporočilo je upošteval in začel telovaditi; po njegovem priporočilu je odšel na dopust na morje // ugodno mnenje o kom, čem: vzeli so jo v službo na naše priporočilo / napisati, raztrgati priporočilo 2. jur. pravni akt, s katerim skupščina opozarja na določena vprašanja splošnega pomena, namenjen organizacijam, organom: izdati priporočilo; glasovati o priporočilu; priporočilo republiške skupščine; odločbe, sklepi in priporočila ● ekspr. tako vedenje ni ravno priporočilo zanj ne vpliva pozitivno na mnenje koga ♪
  17.      priporočíti  -ím dov., priporóčil (ȋ í) 1. izraziti mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga, kaj: priporočiti komu več gibanja, previdnosti; priporočiti daljše bivanje na morju; priporočil jim je učenje tujih jezikov / ekspr. z grozečim glasom mu je priporočil, naj o vsem molči svetoval, ukazal // izraziti ugodno mnenje o kom, čem: priporočiti kandidata / priporočiti izdelke 2. izraziti prošnjo, da kdo komu kaj naredi, dá: priporočili so ranjence dobrim ljudem in odšli; priporočiti otroka sosedi; priporočiti se pri kom za prenočišče 3. star. pozdraviti v imenu koga: priporočite me vsem svojim, je dejal ob slovesu priporočíti se star. pozdraviti, posloviti se: priporoči se in odide priporočèn -êna -o: film je sicer priporočen, vendar se mi zdi slab ♦ agr. seznam priporočenih sort seznam sort, ki jih strokovne službe priporočajo pridelovati na določenem področju; ptt priporočena pošiljka pošiljka, za katero izda pošta potrdilo o prejemu in katere prejem potrdi naslovnik s podpisom; prisl.: poslati (pismo, pošiljko) priporočeno ♪
  18.      priporočník  -a m (í) kdor koga priporoči, priporoča: imeti vplivne priporočnike; on je naš priporočnik pri njej ♪
  19.      pripotováti  -újem tudi pripótovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̑) potujoč priti: pripotovala je skupina tujih turistov; pripotovati v mesto; pripotovati po reki; pripotovati z vlakom / ekspr. mali kazalec na uri je pripotoval na dvanajst ♪
  20.      pripóved  -i ž (ọ̑) 1. kar kdo pripoveduje: poslušati prijateljevo pripoved; pripoved o nesreči je vse pretresla; vsebina pripovedi / njegova pesnitev je pripoved o vojni / pripoved se začenja v prejšnjem stoletju zgodba // lit. literarno, navadno prozno besedilo, ki sporoča potek dogajanja: kot otrok je rad poslušal bajke, pravljice in druge pripovedi; v knjigi je izšlo deset krajših pripovedi / panoramska pripoved pripoved, v kateri so osebe, čas in prostor opisani v velikem, širokem obsegu; scenska pripoved; pripoved v nadaljevanjih 2. glagolnik od pripovedovati: končati pripoved; med njegovo pripovedjo so vsi molčali ♪
  21.      pripovédati  -am nedov. (ẹ́) zastar. govoriti, pripovedovati: čemu mi vse to pripovedate; resnica je, kar pripoveda / pripovedati pravljico, zgodbo / povest pripoveda o življenju na kmetiji ♪
  22.      pripóveden  -dna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na pripoved: pripovedni postopek / pripovedni okvir, tok / pripovedno izročilo 2. nanašajoč se na pripovedništvo: pripovedni elementi v delu / pripovedni pisatelji / pripovedni dar / pripovedna pesem pesem, ki vsebuje pripoved, zgodbo; pripovedna dela 3. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: njegov stil je izrazito pripoveden ◊ lingv. pripovedni sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni stavek stavek, ki kaj ugotavlja; lit. pripovedni položaj kar je določeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov ♪
  23.      pripovedoválstvo  -a [u̯s in ls] s (ȃ) knjiž., redko pripovedništvo: literarno pripovedovalstvo / njegov roman je primer modernejšega pripovedovalstva ♪
  24.      pripovedovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od pripovedovati: med pripovedovanjem se je zmračilo; pripovedovanje doživetij; potreba po pripovedovanju; pripovedovanje in poslušanje 2. kar se pripoveduje: pripovedovanje ga je prevzelo; poznati koga iz pripovedovanja, po pripovedovanju znancev; zanimivo pripovedovanje / pripovedovanje te literarne osebe obsega celo poglavje ♪
  25.      pripovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: pripovedovati komu vsebino filma; tudi nam je pripovedoval, da je videl nekoga; pripovedovati o izletu, sliki, svojem strahu; počasi, razločno, tiho pripovedovati b) z jezikovnimi sredstvi: v pismu pripoveduje tudi o izletu; ta pisatelj pa zna zanimivo, ekspr. napeto pripovedovati / tako pripoveduje stara kronika; roman pripoveduje o dveh mladih ljudeh v času vojne c) s čim sploh: slikarji naivci radi pripovedujejo / njegove fotografije pripovedujejo o kmečkem delu; zgodovina nam pripoveduje drugače // z govorjenjem posredovati določeno besedilo: pripovedovati pravljice in deklamirati pesmi; pripovedovati na pamet / po radiu pripovedovati zgodbe za otroke 2. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da pripovedujete take stvari / pripovedujejo, da se bodo podražila živila; pripoveduje se, da je bilo veliko mrtvih 3. nav. 3. os., ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: še razvaline so pripovedovale o nekdanji slavi; vse na njem je pripovedovalo, da se mu dobro godi ● ekspr. pripoveduj to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. pripovedovati kaj gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati pripovedováje knjiž.: pripovedovaje mu o svojih mladostnih doživetjih, je pozabljal na bolezen pripovedujóč -a -e: pripovedujoč to v narečju, je zabaval vse; pripovedujoči tujec je utihnil; njegovo pisanje je bolj izpovedujoče kot pripovedujoče; prisl.: muz. pripovedujoče označba za izraz izvajanja recitando; sam.: prekiniti pripovedujočega pripovedován -a -o: roman, pripovedovan v prvi osebi; poslušati že večkrat pripovedovano dogodivščino; sam.: dvomiti o resničnosti pripovedovanega ♪

   23.577 23.602 23.627 23.652 23.677 23.702 23.727 23.752 23.777 23.802  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA