Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Maja (101-125)


  1.      razgúgati  -am tudi -ljem dov. (ū) ekspr. 1. razgibati: razgugati telo; kar sede se je razgugal / težko ga je bilo razgugati, ker je bil zelo plašen 2. razmajati: razgugati stol razgúgan -a -o: razgugana miza ♪
  2.      razklopotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. razmajati: slaba pot je voz razklopotala razklopotáti se slabš. razgovoriti se: razklopotal se je, da se ni dal ustaviti razklopotán -a -o: razklopotan avtobus ♪
  3.      razmígati  -am dov. (ȋ) ekspr. 1. razgibati: razmigati roke; pri telovadbi smo se pošteno razmigali / skušal ga je razmigati, da bi povedal kaj o sebi 2. razmajati: burja je razmigala stebre ♪
  4.      razníhanost  -i ž (ȋ) knjiž. razmajanost: raznihanost vrat / raznihanost vej ∙ knjiž. duševna raznihanost razdvojenost, razklanost ♪
  5.      razníhati  -am dov. (ȋ) knjiž. razmajati: raznihati vrata / veter je raznihal veje ♪
  6.      razrúkati  -am dov. (ū ȗ) nižje pog. razmajati: potres je razrukal hišo razrúkan -a -o: razrukani zidovi ♪
  7.      razškatláti  -ám dov. (á ȃ) nar. razmajati: razškatlati voz ♪
  8.      razškléban  -a -o prid. (ẹ̑) nar. razmajan, obrabljen: star, razškleban plug ♪
  9.      romantízem  -zma m (ȋ) 1. odnos do sveta, v katerem prevladujejo čustva, domišljija, nestvarnost: očitati komu romantizem; ti dogodki so omajali njegov romantizem 2. knjiž. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo; romantika: opredelitev romantizma 3. knjiž. romantični element, romantična značilnost: romantizmi v povesti ♪
  10.      sakrosánktnost  -i ž (ȃ) knjiž. nedotakljivost, svetost: omajati sakrosanktnost koga / sakrosanktnost pogodbe ♪
  11.      samovšéčnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost samovšečnega človeka: s kritiko je omajal njegovo samovšečnost; dekliška samovšečnost; samovšečnost filozofov / govoril je brez samovšečnosti; s samovšečnostjo se je pogledala v ogledalu samovšečno / v pesmih je nekaj samovšečnosti in ponosa ♪
  12.      shréban  -a -o prid. (ẹ̄) star. razpokan, razklan: tramovi so shrebani / stara, shrebana bajta razmajana ♪
  13.      sovrážen  -žna -o prid. (ā) 1. ki ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: sovražen človek; sovražen in prijateljski / sovražni narodi / sovražna dejavnost, propaganda; pren. sovražna usoda // ki vsebuje, izraža tak odnos: sovražen pogled; njegovo vedenje je sovražno / sovražen molk; sovražno čustvo / sovražen namen 2. z dajalnikom usmerjen, delujoč proti temu, kar izraža dopolnilo: novim idejam, napredku sovražen človek; postajati čemu vedno bolj sovražen / ekspr.: potresi, povodnji in druge človeku sovražne sile; življenju sovražne snovi 3. nanašajoč se na sovražnik 3: napadati sovražne postojanke; sabotaže na sovražnem ozemlju / sovražno letalo / odbijati sovražne sile / vrh ni več v sovražnih rokah ♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. januarja do 5. maja 1943 v Bosni in Hercegovini 4. ekspr. grozeč, nevaren: sovražni oblaki; sovražno šumenje narasle reke ● publ. vreme je bilo plezalcem sovražno med plezanjem je bilo vreme zelo neugodno sovrážno prisl.: sovražno gledati; biti sovražno razpoložen ♪
  14.      spustíti  -ím dov., spústil (ȋ í) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko // narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo // narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo // narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo ● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno ◊ vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico spustíti se 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti // premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov // premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati / spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati ● ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti ♪
  15.      spúščanje  -a s (ú) glagolnik od spuščati: spuščanje ročice; priprava za dviganje in spuščanje / spuščanje hrane, orožja iz letala; spuščanje tovora po vrvi / spuščanje letalskih modelov, zmaja / spuščanje bika, merjasca / spuščanje po zaledenelem pobočju; vzpenjanje in spuščanje / spuščanje letala na letališče; prim. izpuščanje ♪
  16.      spúščati  -am nedov. (ú) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol // delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo // delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo // delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo ● žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih ◊ vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve spúščati se 1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet // premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan // premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici 2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka // razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo 3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se 4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja / spuščati se v politiko ● knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim spuščáje: spuščaje se po hribu navzdol spuščajóč -a -e: spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; prim. izpuščati ♪
  17.      státi  stojím nedov., stój stójte; stál (á í) 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo / nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati / stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj // biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid / vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto / vreča stoji pokonci // s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo / z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je / v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad // ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji // biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje // z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo ● ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro ◊ lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom stojé: prisluškoval je, stoje za vrati; stoje delati, jesti; nepremično stoje, ga je gledal ∙ pog. preboleti gripo stoje ne da bi ležal; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan stojèč -éča -e: stoječ pred hišo, je glasno zavpil; na samem stoječ mlin; otroci, stoječi okoli ognja; štorklja, stoječa na eni nogi; knjige, stoječe na polici / stoječi kapnik kapnik, ki nastane na tleh kraške podzemeljske jame; stoječi poklic poklic, pri katerem se delo opravlja stoje; stoječa svetilka; stoječa in tekoča voda ♦ fiz. stoječe valovanje valovanje, ki nastane s sestavljanjem dveh enakih valovanj v nasprotnih smereh in ne prenaša energije; les. prodati stoječi les gozdna drevesa, ki še niso posekana; obl. stoječi ovratnik ovratnik, nameščen pokonci ob vratu; rib. stoječa mreža mreža, ki se postavi na določenem območju; sam.: okoli stoječi so se zasmejali; prim. stoj ♪
  18.      stávba  -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima stene in streho: stavba se že podira; graditi, obnavljati stavbo; stanovati v pritlični stavbi; betonska, lesena stavba; poslovna, stanovanjska stavba; pravokotna stavba; stavba pošte; notranjost stavbe; skupina stavb; dohod v stavbo; prostor pred stavbo 2. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: razčleniti idejno stavbo romana / z oslabljenim pomenom: enakopravnost vseh narodov mora biti temelj naše družbene stavbe družbe; nastajajoče meščanstvo je omajalo stavbo fevdalizma 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in vrhnjo stavbo / idejna, politična, pravna vrhnja stavba ◊ arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča; čeb. stavba satja položaj satov glede na žrelo pri naravno grajenem satju; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti ♪
  19.      stebèr  -brà tudi stèber -bra [tǝb] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀) 1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber; streho so naslonili na stebre; betonski, lesen, železen steber; okrogel, štirioglat steber; vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano; nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali // prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik ∙ zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike 2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine; biti steber društva, organizacije; mladina je bila steber revolucije ◊ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen ♪
  20.      šatráj  -a m (ȃ) začimbna rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti; šetraj: lovor, majaron in šatraj ♪
  21.      šetráj  -a m (ȃ) začimbna rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti: lovor, majaron in šetraj ◊ bot. kraški šetraj pritlikav grmiček s črtalasto suličastimi listi in navadno belimi cveti v socvetjih, Satureja montana ♪
  22.      škatláti  -ám nedov. (á ȃ) nar. ropotati zaradi udarjanja vsebine ob stene posode: posoda škatla, nekaj mora biti v njej; votlo škatlati // ropotati zaradi razmajanosti, slabe pritrjenosti: voz je razmajan, zato škatla ♪
  23.      šklémfa  -e ž (ẹ̑) pog., slabš. šklepetajoča, razmajana priprava, navadno ura: ta šklemfa kaže tri, bije pa dvanajst; pripeljati se s staro šklemfo s starim vozilom ♪
  24.      šklémfast  -a -o prid. (ẹ̑) pog., slabš. šklepetajoč, razmajan: staro, šklemfasto kolo ♪
  25.      šmárnica  -e ž (á) 1. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti: nabirati šmarnice; šopek šmarnic 2. samorodna trta z velikimi listi in zlato rumenimi grozdi z zelo gostimi jagodami: vinograd je zasajen s šmarnico // vino iz grozdja te trte: kozarec šmarnice; škodljivost šmarnice 3. nar. rdeče zeleno jabolko, ki dozori sredi meseca avgusta: obirati šmarnice 4. zool. majhna ptica pevka, zgoraj sive, po trebuhu belkaste barve, Phoenicurus ochruros: tam so gnezdile šmarnice 5. mn., rel. pobožnost v čast Mariji meseca maja: iti k šmarnicam / brati šmarnice nabožno knjigo, ki se bere pri tej pobožnosti ♪

   1 26 51 76 101 126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA