Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Maj (776-800)


  1.      kisiláček  -čka m (á) nar. prekmursko trdi sir v obliki hlebca s tanko, svetlo ali rumeno skorjo: prinesla je kruha in majhnih kisilačkov ♪
  2.      kít 1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ♪
  3.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
  4.      kjèrkóli  in kjérkóli in kjèr kóli in kjér kóli vez. (ȅ-ọ̑; ẹ̑-ọ̑) v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja: kjerkoli se ustaviš, povsod ga najdeš / ustavlja se v vsaki gostilni, kjerkoli imajo dobro vino v kateri ♪
  5.      klančína  -e ž (í) 1. grad. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo: sezidati klančino / bočna klančina 2. knjiž., redko majhen klanec, vzpetina: pozno ponoči je čez klančino prišlo krdelce ♪
  6.      klánčnica  -e ž (ȃ) 1. žel. naprava, s katero se premosti višinska razlika med rampo in vagonom: postaviti klančnico ♦ žel. priprava, gibljivo pritrjena na vagon za prevoz avtomobilov 2. knjiž., redko majhen klanec, vzpetina: spremila ga je do ovinka prve klančnice ♪
  7.      klásičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture / ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture / ženska klasične lepote // redko klasicističen: pravila klasične estetike 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična ◊ grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo ♪
  8.      klásik  -a m (á) 1. umetnik del iz dobe starih Grkov in Rimljanov: grški klasiki so ga navduševali; posnemanje klasikov 2. navadno s prilastkom avtor del, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: prebira ruske klasike; dela slovenskih klasikov / publ. klasiki marksizma ♪
  9.      klásika  -e ž (á) 1. doba starih Grkov in Rimljanov: živel je v klasiki / ljubitelj stare grške klasike umetniških del iz te dobe 2. dela, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: antologija jugoslovanske klasike // doba nastanka takih del: mojstri dunajske klasike; začetek glasbene klasike na Slovenskem / glasbena klasika je izpodrinila barok umetnostni slog te dobe ♪
  10.      klávrn  -a -o prid., klávrnejši (á) nav. ekspr. 1. ki vzbuja pomilovanje, navadno zaradi videza: klavrn človek; bil je tih in klavrn / žival je nekam klavrna / spregovoril je s klavrnim glasom / klavrne razmere; klavrno življenje / klavrn konec 2. s širokim pomenskim obsegom slab, nezadovoljiv: bil je bolj klavrn večer / klavrno vreme / govoril je v klavrni francoščini / kritika je bila bolj klavrna / klavrno razpoloženje 3. nezadosten, majhen: dobila je klavrno doto; klavrne plače klávrno prisl.: držati se klavrno; predstava je klavrno propadla ♪
  11.      klavzúra  -e ž (ȗ) 1. rel. predpis glede prepovedi vstopa drugim osebam v samostanske prostore: prelomiti, spoštovati klavzuro / samostanska klavzura // del samostana, v katerega nimajo dostopa zlasti osebe drugega spola: iti v klavzuro 2. žarg., šol. klavzurna naloga: pisali smo klavzuro ♪
  12.      klécniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: ni padel, le klecnil je / noge so ji klecnile // v meščanskem okolju, nekdaj napraviti majhen poklek, navadno pri pozdravu: služinčad je klecnila pred gospodinjo / klecniti s kolenom 2. ekspr. pasti, zgruditi se: kar klecnili so od strahu / klecnila je na kolena, tla ♪
  13.      kléjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na klej: klejna raztopina, voda / klejni lonec / klejne barve barve, ki imajo kot vezivo klej ♦ papir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije ♪
  14.      klék  -a m (ẹ̑) bot. zimzeleno drevo ali grm s ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi storžki, Thuja: ameriški, vzhodni klek ♪
  15.      klékelj  -klja tudi -na [kǝl] m (ẹ́) obrt. majhna lesena tuljava za ročno delanje čipk: naviti sukanec na klekelj ♪
  16.      klínček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od klin: obesiti predpasnik na klinček; lesen klinček // temu podobna stvar: pisali so s klinčki / nar. prsti so gibčno premetavali klinčke kleklje / zastar. smotko je prižgal s klinčkom vžigalico 2. redko lesen žebljiček: zabijati klinčke v podplate 3. nar. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: vrečka za klinčke 4. redko okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti; nagelj: na oknih so cveteli klinčki; odtrgati klinček; šopek rdečih klinčkov ♦ bot. Sternbergov klinček rastlina z nizkim steblom in dišečimi, navadno rožnato rdečimi cveti, Dianthus sternbergii 5. nav. mn. posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava; nageljnova žbica: dodamo še cimeta in nekaj klinčkov ♪
  17.      klínton  -a m (ȋ) agr. samorodna trta z majhnimi, temno modrimi grozdi: vinograd je zasajen s klintonom ♪
  18.      klítoris  -a m (ȋ) anat. majhen nabrekljiv organ zunanjega ženskega spolovila, ščegetavček ♪
  19.      kljúkica  -e ž (ú) 1. manjšalnica od kljuka: pritisne na kljukico in vrata se odprejo / vzvod s kljukico / plašč je obesila na kljukico 2. pog. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: otrok ji je z veseljem podajal kljukice / kljukice za perilo 3. majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni del: ko piše, rad izpušča kljukice; kljukica na č ◊ anat. laktna kljukica kaveljčast izrastek podlahtnice v komolcu, ki preprečuje njeno pregibanje nazaj; bot. kljukica zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin ♪
  20.      kljunotáj  -a m (ȃ) zool. majhen črn hrošč, ki uničuje zelje; rilčkar ♪
  21.      klobučnják  -a m (á) 1. nav. mn., zool. klobuku podobni ožigalkarji s spolnim in nespolnim rodom, Scyphozoa: uhati klobučnjak 2. nar. gorenjsko dimolovec: nad ognjiščem imajo klobučnjak ♪
  22.      klobúk  -a m (ú) 1. navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo: dati klobuk na glavo; dvignil je klobuk v pozdrav; na glavi ima klobuk; potegniti, potisniti si klobuk na oči; pokriti se s klobukom; črn klobuk; klobuk iz zajčje dlake; tovarna klobukov; škatla za klobuke / mehki, trdi klobuki; nizki, visoki klobuk; slamnati klobuk slamnik; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik / prodajanje damskih klobukov; kardinalski klobuk 2. zgornji, klobuku podobni del gobe: jurčki imajo bet in klobuk 3. ekspr., navadno s prilastkom klobuku podoben del česa: klobuki najvišjih gor so bili oviti v meglo ● ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. gledal je izpod klobuka grdo, jezno; pog. imeti ga pod klobukom biti vinjen; pog. imeti jih pod klobukom biti navihan; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu ◊ agr. klobuk kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; bot. zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zool. morski klobuk meduza ♪
  23.      klòp  klôpa m (ȍ ó) majhen zajedavec na koži človeka in nekaterih živali, s trdim, nazobčanim sesalom: izdreti klopa; fant se me drži ko klop ♦ zool. golobji klop ♪
  24.      klóža  -e ž (ọ̄) alp. plast iz snega, ki ga je nanesel in stisnil veter: komaj se je rešil izpod klože / sneg se je v kložah valil v dolino ♪
  25.      kmálu  prisl. (ȃ) 1. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: kmalu se je utrudil; kmalu potem so se poslovili; prav kmalu prinesi; ne bo ga tako kmalu / ekspr. kmalu, prekmalu je minilo / nar. zbudil se je kmalu zjutraj zgodaj ∙ ekspr. voda je dobra, da je ni kmalu take je zelo dobra 2. nav. ekspr. izraža majhno razdaljo: trgovina je kmalu za voglom 3. ekspr., s pogojnim naklonom izraža, da je bilo dejanje blizu uresničenja: kmalu bi nam (bil) umrl; kako kmalu bi se (bila) zgodila nesreča 4. zastar. izraža istočasnost; hkrati: prišla sva oba kmalu ♪

   651 676 701 726 751 776 801 826 851 876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA