Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lova (2.276-2.300)


  1.      prvína  -e ž (í) 1. sestavni del, sestavina: glasovi, besede in druge prvine jezika; bistvene prvine obravnavanega problema / prvine osebnosti / obvladovati smučarske, telovadne prvine; prvine kvačkanja, pletenja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: glasbene, likovne prvine; združevati različne stilne prvine; okrasne prvine arhitekture 2. bistveni, osnovni del: spoznavati prvine življenja / prvine novega 3. knjiž. sorazmerno samostojen del celote; element: razstaviti pripravo na prvine 4. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element: radioaktivne prvine; spajanje prvin 5. knjiž. kar se prvo od posamezne vrste pridela v kakem letu: prvine poljskih pridelkov / v mnogoboštvu odliti od pijače prvino bogovom ● zastar. iz prvine je delal sam sprva, od začetka ♪
  2.      prvobórec  -rca m (ọ̑) 1. udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941 ali prvi organizator ljudske vstaje: na srečanju so prvoborci obujali spomine na partizanske čase; odkritje spominske plošče prvoborcu 2. publ. kdor si zelo prizadeva za kaj: prvoborci za socializem, lepše življenje ♪
  3.      pŕvokategórnik  -a m (ȓ-ọ̑) žarg., šah. kdor igra, tekmuje v prvi kategoriji: na turnirju so sodelovali vsi prvokategorniki ♪
  4.      psihedéličen  -čna -o prid. (ẹ́) psih. nanašajoč se na delovanje, učinkovanje mamil na človekovo duševnost: psihedelično doživetje / psihedelične barve ♪
  5.      psíhoanalíza  -e ž (ȋ-ȋ) psih. nauk o vplivu nezavednega na človekovo delovanje: razvoj psihoanalize; utemeljitelj psihoanalize // na tem nauku temelječa metoda zdravljenja duševnih motenj in bolezni: uporabiti psihoanalizo pri odpravljanju nevrotičnih depresij ♪
  6.      psíhofízičen  -čna -o prid. (ȋ-í) duševen in telesen v medsebojnem odnosu: psihofizični razvoj otroka; psihofizične sposobnosti ljudi / psihofizično bitje / psihofizični zakoni ◊ filoz. (psihofizični) paralelizem po Descartesu vzporedno, ne pa vzročno delovanje duha in materije ♪
  7.      pugwaški  -a -o [págvaš-] prid. (ȃ) polit. nanašajoč se na znanstvenike, ki si organizirano prizadevajo za mir, razorožitev, znanstveno sodelovanje: pugwaško gibanje / pugwaška konferenca ♪
  8.      púhlica  in puhlíca -e ž (ú; í) 1. ekspr. besedna zveza, ki zaradi pogostne, nepristne rabe izgubi svojo vsebinsko vrednost: govoriti, uporabljati puhlice / časopisne puhlice / obrabljene, prazne puhlice / sprejel jih je s prijaznimi puhlicami 2. agr. rahla, rodovitna prst: saditi v puhlico / obdelovati puhlico ♪
  9.      pulíti  in púliti -im nedov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči: puliti lan, repo; puliti plevel; puliti komu zobe; puliti žeblje iz desk; puliti si obrvi s pinceto // z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz česa sploh: živina puli seno iz jasli; puliti niti iz platna / ekspr. ljudje so se prerivali in si kar pulili časopise iz rok ∙ ekspr. besedo za besedo so morali puliti iz njega s težavo so ga pripravili, da je govoril; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem prihajati do česa: znal je staršem puliti denar / puliti priznanje iz koga pulíti se in púliti se 1. ekspr., v zvezi z za prizadevati si, potegovati se: puliti se za čast; ekipa se puli za prvo mesto ∙ ekspr. za njegove izdelke se kupci kar pulijo jih zelo želijo kupiti; ekspr. dekleta se kar pulijo zanj zelo si prizadevajo pridobiti njegovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. ali te je podkupil, da se tako puliš zanj ga zagovarjaš, braniš; ekspr. za takega strokovnjaka se bodo še pulili si prizadevali za njegovo sodelovanje 2. nar. prepirati se, prerekati se: pulila sta se, kdo ima prav 3. nar. tepsti se, pretepati se: otroci se radi pulijo pulèč -éča -e: puleč si lase, je pobegnila v hišo ♪
  10.      púlpa  -e ž (ȗ) 1. agr. celo, razkosano ali pretlačeno sadje z dodatkom sredstva za konzerviranje, namenjeno za nadaljnjo predelavo: dati pulpo v sode / predelovati v pulpo / sadna pulpa 2. anat., navadno v zvezi zobna pulpa vsebina zobne votline, zobna meča: odstraniti oboleli del zobne pulpe ♪
  11.      pulpírati  -am nedov. in dov. (ȋ) agr. predelovati v pulpo: pulpirati sadje ♪
  12.      pustíti  -ím dov., pústil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga / pripoved ga je pustila ravnodušnega 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim / straža ga ni pustila na drugo stran 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to / pusti to delo drugemu prepusti ● pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered pustívši zastar.: odhitela je, pustivši otroka samega puščèn -êna -o: na vrtu puščeno orodje ♪
  13.      púščati  -am nedov. (ú) 1. s širokim pomenskim obsegom ne delati določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: obleko puščajo vsepovsod, jaz naj pa pospravljam / ne puščaj vrat odklenjenih / puščati kaj, koga na miru, pri miru; puščati vrt v plevelu / puščati kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; puščati koga v dvomih / misel na smrt ga je puščala hladnega 2. z nedoločnikom ne delati določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: puščati testo vzhajati; puščati si rasti brke b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: ob nedeljah so jih puščali spati; pušča otroke, da se po ves dan igrajo, sam pa gara / puščati komu govoriti, da govori; puščati se streči / straža naj nikogar ne pušča čez most 3. ne delati komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostaja: jemali so jim vse, samo obleko, ki so jo imeli na sebi, so jim puščali / puščati ujetnikom življenje 4. nezavedno ne delati določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabljati, kar izraža dopolnilo: svoj dežnik pušča kjerkoli 5. z določenim namenom delati, da je, ostaja kaj kje: puščati ključ na oknu / puščati komu, za koga pisma pri sosedu 6. delati, da ostaja kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: kadar je kupoval, je puščal psa pred trgovino / prijatelja ne moremo puščati samega 7. delati, povzročati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo: tatovi niso puščali sledov / take bolezni puščajo hude posledice / tkanina pušča barvo; sadje pušča madeže // s prislovnim določilom delati, povzročati, da ostaja zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupatorjeva vojska je puščala za seboj opustošenje / vojna pušča v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja prihajati glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: najboljši je začel puščati za seboj tekača za tekačem / pog. pri učenju ga pušča vse bolj zadaj 9. zapuščati: možje puščajo žene in se poročajo z drugimi / puščati potomcem hiše in zemljišča 10. nehavati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: vedno več ljudi pušča delo, kajenje; puščajo zemljo in odhajajo v tovarne / puščati delo drugemu prepuščati 11. nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi kaka snov: cev, lonec pušča; streha na več mestih pušča / okna ne puščajo v dvorano dovolj svetlobe 12. delati v kaj odprtino, da lahko gre določena snov iz česa: puščati gnojne bule / nekdaj ker je imel visok krvni pritisk, so mu puščali kri ● pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. ne puščaj ga izpred oči neprestano ga glej, nadzoruj puščajóč -a -e: hodil je, puščajoč za seboj blatne sledove; puščajoča posoda ♪
  14.      puščíca  in púščica -e ž (í; ȗ) 1. tanka, lahka palica, z navadno v obliki strešice okrepljeno konico na eni strani, za streljanje z lokom: puščica prileti, švigne, švistne; izstreliti puščico; prožiti puščice; zadeti s puščico; zastrupljena puščica; ekspr. oblak puščic; lok in puščice; švigniti kot puščica 2. taki palici podobno znamenje za označevanje smeri, mesta: puščice kažejo pot proti vrhu; puščice na sliki / smerne puščice / puščica v slovarju opozarja na boljšo, pogostejšo besedo 3. lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku; epigram: Prešernove puščice ● ekspr. te puščice letijo na vodstvo ostri, zbadljivi očitki; knjiž., ekspr. zadela ga je Amorjeva puščica zaljubil se je; ekspr. jezne puščice iz oči ostri pogledi ♪
  15.      puškár  tudi púškar -ja m (á; ȗ) 1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem pušk: šel se je učit za puškarja / boroveljski puškarji 2. knjiž. vojak, oborožen s puško: puškarji in mitraljezci ♪
  16.      puškárna  -e ž (ȃ) delavnica, obrat za izdelovanje pušk: delati v puškarni ♪
  17.      puškárstvo  -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem pušk: razvoj puškarstva ♪
  18.      rába  -e ž (á) 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje / izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi // v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno / ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni // lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere / publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo ● zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo ♪
  19.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  20.      racionálnost  -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost racionalnega, razumskost: racionalnost metod, odločitev; racionalnost v arhitekturi, umetnosti / znan je bil zaradi svoje racionalnosti / skrbeti za večjo racionalnost v poslovanju; racionalnost preskrbe, proizvodnje ♪
  21.      radiestezíja  -e ž (ȋ) občutenje, ugotavljanje s fizikalnimi napravami nezaznavnih energijskih valovanj na osnovi domnevnih posebnih sposobnosti: z radiestezijo ugotavljati bolezen; radiestezija z bajanico, nihalom ♪
  22.      rádij 1 -a m (ā) 1. geom. razdalja med točko na krožnici ali na površju krogle in njenim središčem; polmer: izračunati radij kroga, krogle / radij vektor točke razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema 2. teh., v zvezi akcijski radij prostorski obseg delovanja: akcijski radij razstreliva / akcijski radij letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta ♪
  23.      radikál  -a m (ȃ) 1. radikalec: radikali in oportunisti / radikali niso hoteli sodelovati v vladi ♦ zgod. (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja 2. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent; koren: izračunati radikal 3. kem. atomska skupina, ki nastopa navadno v organskih spojinah in je sama zelo redko obstojna: razpad molekule v radikale / prosti radikali ki niso vezani v molekulo ♪
  24.      rádiobiologíja  -e ž (ā-ȋ) biol., kem. veda, ki se ukvarja s proučevanjem delovanja ionizirajočih žarkov na žive organizme: razvoj radiobiologije ♪
  25.      rádiodifuzíja  -e ž (ā-ȋ) rad. 1. dejavnost, ki se ukvarja z javnosti namenjenim oddajanjem zvočnih sporočil po radijskih valovih: napredek na področju radiodifuzije in televizije 2. omrežje radijskih oddajnih postaj za tako dejavnost: prireditev bo prenašala radiodifuzija; jugoslovanska radiodifuzija ♪

   2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351 2.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA