Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lova (1.041-1.065)


  1.      kontrásten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kontrast, nasproten: kontrastna tipa; izrazita kontrastna figura / kontrastne barve ♦ med. kontrastna snov snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov kontrástno prisl.: kontrastno delovati; kontrastno oblikovan ♪
  2.      kontróla  -e ž (ọ̑) 1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor, nadzorstvo: poostriti, uvesti kontrolo; kontrola dela, poslovanja bank; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad družbeno proizvodnjo; opravljati kontrolo; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati / učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva / carinska, obmejna kontrola; družbena kontrola // ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola; kontrola delovanja strojev 2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled, pregledovanje: kontrola dokumentov; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled 3. publ. prevlada, oblast: pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem 4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola ● publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom ◊ aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja ♪
  3.      kontrolírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati, nadzorovati: kontrolirati delo, poslovanje bank; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / redko kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja // prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo // ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje 2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte; vlada kontrolira položaj po vsej državi // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati: na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki; severno področje kontrolira prva divizija ◊ šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati kontrolíran -a -o: kontrolirano blago; kontrolirano ozemlje ♦ fiz. kontrolirana jedrska reakcija jedrska reakcija, katere potek je mogoče uravnavati tako, da se pridobljena energija koristno porabi ♪
  4.      kontúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na konturo; obrisen: konturna risba / konturna ostrina ◊ agr. konturno obdelovanje obdelovanje, pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje ♪
  5.      konvéncija  -e ž (ẹ́) 1. dogovor, sporazum, zlasti med državami, ustanovami, podjetji, pogodba: podpisati konvencijo / skleniti konvencijo / temeljiti na konvenciji; držati se mednarodnih konvencij; konvencija o prepovedi nuklearnega orožja / družbena konvencija; podpisali so kulturno konvencijo med obema državama ♦ jur. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; konzularna konvencija ki ureja zlasti poslovanje konzulov; ženevske konvencije meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864, 1906 in 1929; ptt meddržavna poštna konvencija 2. nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom ustaljene navade, (družbene) norme: otresti se togih konvencij; je proti konvencijam meščanske družbe 3. v ameriškem okolju zbor(ovanje), skupščina: na svoji konvenciji so se odločili za nove akcije / demokratska konvencija; končati konvencijo republikanske stranke ♪
  6.      konvêrtor  -ja m (ē) teh. posoda za pridobivanje zlasti jekla z vpihavanjem zraka, kisika: jeklarna s sedmimi konvertorji / bakrov, jeklarski konvertor ◊ elektr. konvertor naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok in narobe; metal. bazični ali Thomasov konvertor z bazičnim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa; besemerski konvertor ali besemerska peč s kislim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa ♪
  7.      konzórcij  -a m (ọ́) 1. v kapitalistični ekonomiki začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega (finančnega) poslovanja: pristopiti h konzorciju / združili so se v konzorcij in monopolizirali produkcijo / konzorcij lista 2. začasno združenje gospodarskih organizacij za dosego določenega cilja: podjetja so organizirala konzorcij / gradbeni konzorcij ◊ gled. gledališki konzorcij nekdaj odbor, ki vodi in upravlja gledališče ♪
  8.      konzulát  -a m (ȃ) uradno predstavništvo, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: jugoslovanski konzulat v Trstu / na konzulatu mu niso hoteli izdati potnega lista ♦ jur. konzulat urad konzularnega predstavnika, za stopnjo nižjega od generalnega konzula; generalni konzulat urad generalnega konzula // poslopje tega predstavništva: na balkonu konzulata je zastava ♪
  9.      kónzulstvo  -a s (ọ̑) opravljanje konzularne službe: v času njegovega konzulstva // redko konzulat: jugoslovansko konzulstvo v Trstu ♪
  10.      konzultánt  -a m (ā á) kdor daje (na)svete, strokovna mnenja, svetovalec: konzultant v umetniških zadevah; pri podjetju je sodeloval kot konzultant ♪
  11.      kooperácija  -e ž (á) organizacija proizvodnje, navadno z delitvijo dela, pri kateri nastopa več članov, podjetij, poslovno sodelovanje: širjenje kooperacije / individualno proizvodnjo je zamenjala kooperacija / industrijska, kmetijska kooperacija / delati v kooperaciji ♦ ekon. enostavna kooperacija organizacija proizvodnje, pri kateri sodeluje večje število ljudi brez notranje delitve dela // knjiž. sodelovanje sploh: kooperacija med vodstvom in delavci / kooperacija na kulturnem področju ♪
  12.      kooperatíven  -vna -o prid. (ȋ) zadružen: kooperativna proizvodnja / ustvarjati ugodne pogoje za stabilnejše kooperativne odnose / kooperativno sodelovanje zadrug in zasebnih proizvajalcev ♪
  13.      kooperírati  -am nedov. (ȋ) organizirano delovati v proizvodnji, pri kateri nastopa več članov, podjetij, navadno na osnovi delitve dela, poslovno sodelovati: s tovarno kooperira več podjetij; kooperirati z zadrugo // knjiž. sodelovati sploh: mladi niso hoteli kooperirati s starimi ♪
  14.      kopál  -a m (ȃ) kem. otrdela smola nekaterih izumrlih tropskih iglavcev, rumeno rdečkaste barve: izdelovanje lakov iz kopala ♪
  15.      kopánja  -e ž (á) 1. nar. vzhodno podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine; korito: živina je jedla iz kopanje; koruzo je stresla v kopanjo // večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: prala je v kopanji 2. redko kopalna kad: vlegel se je v pločevinasto kopanjo, da bi se skopal ◊ alp. plitvejša, na spodnjem koncu bolj ali manj zaprta vdolbina, nastala zaradi delovanja vode ♪
  16.      kôpast  -a -o prid. (ó) podoben kopi: pred njim so se širili kopasti vrhovi; kopaste planine; kopasta vzpetina ♦ arheol. kopasto gradišče staroslovansko gradišče z nasipom stožčaste oblike; meteor. kopasti oblak ♪
  17.      kopél  tudi kópel -éli [druga oblika eu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑) 1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi // s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel ∙ vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja 2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči ◊ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit ♪
  18.      kopítar  -ja m (ȋ) 1. nav. mn., zool. sesalci, ki imajo zadnji členek prstov pokrit z roženo tvorbo, Ungulata: kopitarji in vrečarji / lihoprsti kopitarji ki imajo en prst ali tri prste, Perissodactyla; sodoprsti kopitarji ki imajo dva prsta ali štiri prste, Artiodactyla 2. nekdaj izdelovalec (čevljarskih) kopit: kot kopitar je malo zaslužil // slabš. čevljar: ni noben kopitar ali šivankar / Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren) ♪
  19.      kopitárna  -e ž (ȃ) tovarna za izdelovanje (čevljarskih) kopit: dela v kopitarni ♪
  20.      kopíto  -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito ● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi ♪
  21.      kòproducènt  -ênta in -énta m (ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́) kdor sodeluje pri proizvodnji česa, zlasti filmov: od članov ekipe so le trije sodelovali kot koproducenti ♪
  22.      kòprodúkcija  -e ž (ȍ-ú) sodelovanje pri proizvodnji česa, zlasti filmov: koprodukcija je uspela; filmska koprodukcija; koprodukcija med domačimi in tujimi filmskimi podjetji / stopili so v koprodukcijo z beograjsko založbo // žarg. koprodukcijski film: posnel je že pet nemških koprodukcij ♪
  23.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  24.      koríst  -i ž (ȋ) 1. kar je, predstavlja določeno vrednoto kot posledico kakega dela, delovanja: to delo mu daje, prinaša korist; od prevajanja ni imel velikih koristi; napraviti več škode kot koristi / gojijo jih zaradi gospodarskih koristi; vse to dela samo zaradi materialnih koristi // nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto sploh: naše koristi se križajo; branil, zagovarjal je njegove koristi; družijo jih skupne koristi / družbene koristi; to zahtevajo javne koristi; podrejati osebne koristi splošnim; zastopa koristi družbe 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: braniti, zastopati koristi delovnega ljudstva / njihova nesloga nam je bila samo v korist 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v korist izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: dela v korist skupnosti; razmerje med prevodi in domačimi deli se nagiba v korist prvih k prvim, na stran prvih ● ekspr. tu je vsaka beseda brez koristi kljub opominjanju, govorjenju se nič ne spremeni; star. to sodelovanje je velike koristi za mir je zelo pomembno, važno; star. delati za korist naroda za blaginjo, srečo ◊ ekon. celotna korist skupna korist od določene količine kake dobrine; marginalna ali mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; jur. premoženjska korist ♪
  25.      korísten  -tna -o prid., korístnejši (ȋ) 1. ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet, nauk / biti koristen za kaj 2. od katerega ima kdo določeno vrednoto: bili so koristni člani družbe; koristne živali / fant bo doma še najkoristnejši / koristen material ki se da uporabiti, izkoristiti ◊ grad. koristna obremenitev, teža obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve, teže; žel. koristni kilometer vsak prepeljani kilometer koristne vožnje; koristni tovor tovor brez embalaže; koristna vožnja vožnja z natovorjenimi vozili korístno prisl.: koristno izrabiti čas / v povedni rabi bilo je zelo koristno, da je sodeloval z njimi ♪

   916 941 966 991 1.016 1.041 1.066 1.091 1.116 1.141  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA