Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lov (6.977-7.001)


  1.      obmóčje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje; gozdnata območja Slovenije; na Dolenjskem so znana polharska območja; potresno območje; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja; na območju Jugoslavije v Jugoslaviji; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera // ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje; gravitacijsko območje bolnice; prodajno, sodno, volilno območje; rekreacijsko, turistično območje // ozemlje okoli kakega središča: mestno območje; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje 2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta; letalo je izginilo iz vidnega območja; območje topovskega ognja; območje zemeljske težnosti 3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje: delovno območje poravnalnih svetov; raziskave s psihološkega območja; območje poezije / razširiti območje dela ● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje ◊ ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin; fiz. območje infrazvoka; meteor. območje visokega zračnega pritiska; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade; ljubljansko armadno območje ♪
  2.      obnášati se  -am se nedov. (ȃ) 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se: učiti otroke, kako se naj obnašajo; ne zna se obnašati; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati; do starejših se dostojno obnaša; proti njej se obnaša kot kavalir; obnaša se po otročje; obnaša se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša; pri mizi se grdo obnaša; v bolnici se je hrabro obnašal; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal; obnaša se, kot bi nas ne poznal 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo // dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša ● publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist ♪
  3.      obnavljávec  -vca m (ȃ) kdor kaj obnavlja: obnavljavci fresk / obnavljavci slovenskega šolstva ♪
  4.      obnébje  -a s (ẹ̑) 1. star. nebo, nebesni obok: vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki; jasno, neskončno obnebje / Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov ∙ knjiž. morje se širi do obnebja obzorja 2. zastar. podnebje: ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju ♪
  5.      obnemôči  -mórem dov., obnemógel obnemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: obnemoči od lakote; v bolezni je popolnoma obnemogel / telo obnemore pod težo dela ∙ star. v tretjem razredu je obnemogel je padel // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vse življenje je šivala, na starost pa so ji roke obnemogle obnemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od obnemoči: obnemogel človek; obnemogel se je naslonil na podboje 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: obnemogla jeza ♪
  6.      obnêsti se  -nêsem se dov., obnésel se obnêsla se (é) navadno s prislovnim določilom pri uporabi, delu pokazati, dokazati zadovoljive lastnosti, značilnosti: nova naprava se je obnesla; taki stroji se obnesejo tudi v hribovitih krajih / ajda se je dobro obnesla obrodila; poskusna sadna sorta se je dobro obnesla / pog.: premestili so ga, ker se na tem delovnem mestu ni obnesel; kot šofer se je imenitno obnesel // dati rezultat, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: kolektivno delo se lahko obnese; kupčija se ni obnesla; taka metoda dela se bo gotovo obnesla / publ. naši tekmovalci so se bolje obnesli, kot smo pričakovali so bili boljši, so dosegli boljše rezultate ● letina se je letos obnesla je dobra; mleko se dobro obnese pri zastrupitvah pomaga, je zelo primerno; skušal je govoriti v narečju, pa se mu ni obneslo posrečilo ♪
  7.      obnoríti  -ím dov., obnóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto obnorili; obnorili so jo, da še spati ni mogla / s svojo lepoto obnori vsakega / jeza obnori človeka ♪
  8.      obnovíti  -ím dov., obnóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo; obnoviti napis, sliko; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo 2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja; obnoviti prijateljstvo; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem 3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti ● članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim ◊ jur. obnoviti postopek, proces; šol. obnoviti učno snov obnovíti se nanovo zrasti, nastati: koža se obnovi; odtrgane lovke se lahko obnovijo / delovna moč se s hrano obnovi obnovljèn -êna -o: obnovljen dom; obnovljeni vinogradi; obnovljeno mladostno prijateljstvo; obnovljeno tkivo ♪
  9.      obòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
  10.      obódec  -dca m (ọ̑) manjšalnica od obod: izdelovati obodce za sita ◊ gastr. priprava za ročno izrezovanje testa; navt. kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je ovita vrv ♪
  11.      obojespôlen  -lna -o prid. (ȏ) 1. knjiž. ki je iz pripadnikov obeh spolov: obojespolna mladina se je navduševala za pesnika 2. biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati; dvospolen: obojespolna žival / zarodek je sprva obojespolen ♪
  12.      obolélost  -i ž (ẹ́) stanje obolelega človeka: zaradi obolelosti je ostal doma; znaki obolelosti / duševna, telesna obolelost; obolelost srca; obolelost za zlatenico ♪
  13.      oboléti  -ím dov., obôlel (ẹ́ í) postati bolan: na pomlad oboli veliko ljudi; mati je od žalosti obolela; oboleti na ledvicah, pljučih; oboleti za tuberkulozo; na smrt oboleti / živina mu je obolela obôlel tudi obolèl in obolél -éla -o: obolel človek; obolelo srce; sam.: umrlo je sto obolelih ♪
  14.      obòr  -ôra m (ȍ ó) 1. nar. ograjen prostor, v katerega se zapira živina: zapreti svinje v obor; obor za krave, ovce 2. lov. obora: obor za jelene; v oboru vzgojen srnjak ♪
  15.      obóra  -e ž (ọ̑) lov. ograjen prostor v gozdu za gojitev divjadi: ogledati si jelenjo oboro; obora za divjačino ♪
  16.      oborožênec  -nca m (é) knjiž. oborožen človek: v vas so se pripeljali oboroženci; v spremstvu je bilo deset oborožencev; v akciji so sodelovali oboroženci in civilisti ♪
  17.      obotavljáč  -a m (á) redko obotavljavec: ta človek je obotavljač ♪
  18.      obotavljàv  -áva -o prid. (ȁ á) obotavljiv: obotavljav človek / stopal je zamišljeno, z obotavljavimi koraki obotavljávo prisl.: obotavljavo dvigniti roke; obotavljavo reči ♪
  19.      obotavljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) obotavlja: obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanje obotavljívo prisl.: obotavljivo odgovoriti, sesti ∙ ekspr. obotavljivo je prihajal večerni hlad počasi ♪
  20.      obotavljívost  -i ž (í) lastnost obotavljivega človeka: obotavljivost tovarišev je bila vzrok za neuspeh / pokazati, premagati svojo obotavljivost ♪
  21.      oboževánec  -nca m (á) ekspr. oboževan človek: srečala je svojega oboževanca / bil je atletski oboževanec vse šole ♪
  22.      obplúti  -plôvem in -plújem dov., tudi obplovíte (ú ó, ú) 1. s plutjem priti okrog česa: obpluti otok / obpluti svet, zemljo / obpluti rt 2. s plutjem se izogniti: obpluti čeri, plitvino 3. s plutjem prepotovati: obpluti vso afriško obalo ♪
  23.      obrába  -e ž (ȃ) glagolnik od obrabiti: obraba črk, strojnih delov, orodja, tal; odpornost materiala proti obrabi; odškodnina za obrabo / zamenjati navoj zaradi obrabe obrabljenosti ♪
  24.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  25.      obračunoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje; razpisati delovno mesto obračunovalca ♪

   6.852 6.877 6.902 6.927 6.952 6.977 7.002 7.027 7.052 7.077  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA