Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lov (6.076-6.100)


  1.      našpíčiti  -im dov. (í ȋ) pog., ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on našpičil; vsak dan kaj našpiči / našpičil (jih) je za tri mesece zapora ● pog. ob najmanjšem šumu je pes našpičil ušesa prisluhnil z dvignjenimi uhlji našpíčen -a -o 1. deležnik od našpičiti: našpičena grdobija 2. piker, zbadljiv: našpičen človek / ima zelo našpičen jezik // nerazpoložen, razdražljiv: kaj si danes tako našpičen / nekam našpičen je proti nji ♪
  2.      našteválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na naštevanje: naštevalna metoda ♦ lingv. naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled ♪
  3.      naštúliti  -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. dati čemu obliko štule: naštuliti lase na tilniku naštúliti se neokusno, neprimerno se obleči: naštulila se je kot šoja naštúljen -a -o 1. deležnik od naštuliti: naštuljeni lasje 2. domišljav, prevzeten: naštuljen človek / naštuljen ton njegove kritike ♪
  4.      natánčen  -čna -o prid., natánčnejši (ȃ) 1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec; učitelj je zelo natančen, pretirano natančen; ekspr. ne bodi tako prekleto natančen; ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen // narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument; natančna tehtnica; za tako delo je potrebno natančno orodje 2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava; potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav; natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe 3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam; napisati natančen naslov; natančen opis dogodka; imeti natančne podatke / natančen načrt; natančna risba / račun ni natančen // ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe natánčno 1. prislov od natančen: natančno analizirati snov; natančno določiti, predpisati; predstava se prične natančno ob petih točno ob petih / meriti čas na sekunde natančno; škodo so ocenili precej natančno 2. nav. ekspr. poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo: natančno tako sem povedal; zgodilo se je natančno desetega maja / dela potekajo natančno po načrtu / ponovil je vse do pike natančno; do minute natančno prihaja v službo ● ekspr. stvari ni treba jemati tako natančno čisto tako, kot je rečeno ali zapisano ♪
  5.      natánčnež  -a m (ȃ) ekspr. natančen človek: natančnež bi odkril še kako pomanjkljivost; fant je pretiran natančnež ♪
  6.      natánčnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost natančnega človeka: všeč mi je njegova natančnost / učenje strojepisja zahteva natančnost in vztrajnost; pretirana natančnost pri delu / ekspr. svoje delo opravlja z matematično natančnostjo / natančnost merjenja; natančnost zapisnika ♪
  7.      natečáj  -a m (ȃ) javna objava, s katero se iščejo kandidati za prevzem določenega dela ali za službo: delo so oddali brez natečaja; natečaj za izvirna dramska dela; natečaj za sprejem študentov v prvi letnik / razpisati natečaj za delovno mesto; udeležiti se natečaja; sodelovati v natečaju / javni natečaj ♪
  8.      natéčen  -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar. vsiljiv, nadležen: zelo natečen človek je / natečna zadeva neprijetna ♪
  9.      natèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. nategnitev, nategovanje: žica se je pretrgala zaradi natega; nateg kože, vrvi 2. fiz., teh. istočasno delovanje dveh enako velikih, narazen usmerjenih sil, ležečih na isti premici: povečati nateg / obremenitev na nateg; prožnost v nategu ♪
  10.      nategníti  in natégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. z vlečenjem povzročiti a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategniti jermen, vrv; močno nategniti struno napeti / nategniti elastiko / voznik je nategnil vajeti / nategniti kapo čez ušesa; nategnila je krilo čez kolena potegnila / ekspr. nategnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake b) nav. ekspr. da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnati, zravnati: skušal je nategniti rokav / nategniti pregrinjalo na postelji // ekspr. obleči, navadno malomarno, površno: nategnil je suknjič in odšel / v naglici je nategnila nase krilo 2. pog. povzročiti, da traja kaj dalj časa; podaljšati, potegniti: delovnik so nam nategnili še za dve uri / še pet minut bom nategnil predavanje 3. žarg. nalagati, prevarati: že spet ga je nategnil; nikar ne dovoli, da bi te nategnil 4. star. navzeti se, zlasti barve, vonja: vino po pretakanju rado nategne / slivovka nategne barvo vina ● ekspr. nategniti harmoniko zaigrati na harmoniko; ekspr. nategniti otroku ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; ekspr. nategnil je ušesa, da bi slišal prisluhnil; ekspr. uzde, vajeti mu bo treba nategniti biti bolj strog, zahteven do njega nategníti se in natégniti se ekspr. razvleči se, raztegniti se: odeja se je že nategnila / to krilo se rado nategne natégnjen -a -o: nategnjena odeja; nategnjene vajeti ♪
  11.      nategovánje  -a s (ȃ) glagolnik od nategovati: nategovanje elastike / nategovanje delovne dobe / nategovanje harmonike ♪
  12.      naték  -a m (ẹ̑) 1. etn., po ljudskem verovanju bitje, ki povzroča, da človeku jed ne tekne; netek: radi so poslušali pripovedovanje o vilah in nateku 2. zastar. vsiljiv, nadležen človek: že spet je tu ta zoprni natek ♪
  13.      natìč  -íča m (ȉ í) tanjši kol, okrog katerega se ovija visoki fižol: prisekati natič / fižolov natič ◊ elektr. na priključni vrvici montirani del konektorja ♪
  14.      natíčje  -a s (ȋ) več natičev, natiči: fižolovo natičje ♪
  15.      natikáč  -a m (á) nav. mn. obuvalo brez zadnjega zgornjega dela: preobul se je v natikače; leseni, plastični natikači ◊ lov. starejši srnjak z velikima rogovoma brez odrastkov, ki rad napada ♪
  16.      nativízem  -zma m (ȋ) filoz. filozofska smer, po kateri so nekatere predstave, nekateri pojmi človeku prirojeni ♪
  17.      natrésti  -trésem dov., natrésite in natresíte; nam. natrést in natrèst (ẹ́) spraviti kam določeno količino česa sipkega, drobnega: natresti malo moke v vrečo / natresti poti s peskom nasuti, posuti / publ. natresli so jim polno mrežo golov dali so jim veliko golov; pren., ekspr. natresel jim je veliko zanimivih podatkov ∙ ekspr. natresti komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico // s tresenjem, navadno (sadnega) drevja, priti do določene količine česa: otroci so natresli veliko jabolk natrésti se ekspr., redko priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: tja se je natresla vrsta neznanih ljudi natrésen -a -o: po cesti natreseni listki; natreseno sadje ♪
  18.      natúra  -e ž (ȗ) 1. knjiž., navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: zelo različne nature sta; ekspr. pokazal je svojo pravo naturo / biti borbene, občutljive nature / po naturi je razdražljiv; to je v njegovi naturi 2. knjiž., navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje močne nature je lahko vzdržal napor / biti šibke, trdne, zdrave nature 3. star. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: raziskovati naturo in njene pojave / natura se že prebuja ● knjiž. plačati v naturi ne z denarjem ♪
  19.      naturalízem  -zma m (ȋ) evropska umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki si prizadeva podajati resničnost po dognanjih naravoslovnih ved: predstavniki naturalizma / francoski, slovenski naturalizem ♦ filoz. naturalizem filozofska smer, ki ima naravo za edino pravo bit in za osnovo vsega dogajanja; ped. pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi ♪
  20.      naturalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) jur. dati državljanstvo: na njegovo prošnjo so ga naturalizirali; pren., knjiž. naturalizirati ideje naturalizírati se knjiž. prilagoditi se novemu okolju, udomačiti se: po rodu je Jeseničan, a se je že naturaliziral v Mariboru naturalizíran -a -o: naturalizirani državljani; v Parizu naturalizirani Slovenci ♪
  21.      natúren  -rna -o prid. (ȗ) knjiž. naraven: upoštevati naturne zakone / občudovati naturne lepote / kip v naturni velikosti / zelo naturen človek je; preseneča jih njena naturna preprostost / igralec je navdušil gledalce s svojo naturno igro natúrno prisl.: naturno živeti / v povedni rabi kar se je zgodilo, je popolnoma naturno ♪
  22.      naúčen  -čna -o prid. (ȗ) zastar. znanstven, strokoven: izdajati naučne knjige / naučni slovar / delati na naučnem področju ♪
  23.      naučíti  -ím dov., naúčil (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka ● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil // z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo ● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen ♪
  24.      náuk  -a [nau̯k] m (á) 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku // ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk ● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno ◊ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah ♪
  25.      naváda  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi ♪

   5.951 5.976 6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA