Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Lov (451-475) 
- plovíti -ím tudi plóviti -im nedov. (ȋ í; ọ̄) zastar. 1. pluti: ploviti po morju 2. plaviti, spuščati (po vodi): ploviti les po reki ♪
- plôvka -e ž (ō) navt. zasidrana plavajoča priprava za signalizacijo ali za privezovanje manjših plovil: privezati ladjo na plovko; svetilna plovka ♪
- plovnína -e ž (ȋ) pristojbina za plovbo: plačati plovnino ♪
- plôvnost -i ž (ó) sposobnost za plovbo: s prekopi in poglobitvijo struge so podaljšali plovnost reke ♦ navt. plovnost ladje sposobnost ladje, da se drži na površini vode in plove ♪
- plôvstvo -a s (ō) star. plovba: morsko, rečno plovstvo ♪
- poblagoslovíti -ím dov., poblagoslóvil; poblagoslovljèn tudi poblagoslóvljen (ȋ í) v krščanskem okolju drugega za drugim blagosloviti: ob božiču je vse pokadil in poblagoslovil ♪
- počlovéčenje -a s (ẹ̑) glagolnik od počlovečiti: pogoji, ki omogočajo počlovečenje človeka / počlovečenje sonca ♪
- počlovečevánje -a s (ȃ) glagolnik od počlovečevati: počlovečevanje človeka / počlovečevanje medčloveških odnosov ♪
- počlovečeváti -újem nedov. (á ȗ) delati kaj človeško, dobro, plemenito: sile, ki ljudi počlovečujejo / počlovečevati medsebojne odnose // delati, da kdo dobi določene človeške lastnosti, značilnosti: pisatelj je glavnega junaka premalo počlovečeval / kipar počlovečuje lignitne forme / redko otrok živali pogostokrat počlovečuje pooseblja ♪
- počlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) narediti kaj človeško, dobro, plemenito: ti dogodki so ga počlovečili / počlovečiti kazensko pravo // narediti, da kdo dobi določene človeške lastnosti, značilnosti: junakinje ni pisatelj niti poviševal niti poniževal, temveč jo je počlovečil / redko počlovečiti predmet poosebiti počlovéčen -a -o: svet počlovečenega človeka ♪
- pòdčlôvek -éka m ed. in dv. (ȍ-ó ȍ-ẹ́) ekspr. kdor je manj sposoben, manj popoln od povprečnega človeka: nadčlovek in podčlovek / ženska je bila zanj še zmeraj podčlovek neenakovredna moškemu; prim. podljudje ♪
- podelováti -újem dov. (á ȗ) nar. z izdelovanjem česa porabljati: podeluje že drugi klobčič volne ∙ zastar. podelovati smetano v maslo predelovati ♪
- pòdnaslòv -óva m (ȍ-ȍ ȍ-ọ́) 1. drugi, dodatni naslov umetniškega, znanstvenega dela navadno pod glavnim naslovom: naslovu knjižne zbirke dodati še podnaslov; podnaslov članka, filma, romana / v podnaslovu označiti glavno tematiko drame 2. film. prevod v filmu govorjenega ali napisanega besedila, projiciran na spodnji del filmskega platna, televizijskega zaslona: podnaslov je bil popolnoma nečitljiv / film ima slovenske podnaslove ♪
- podnaslovíti -ím dov., podnaslóvil (ȋ í) knjiž. dati podnaslov: avtor je delo tudi podnaslovil; podnasloviti roman ♦ film. opremiti film s podnaslovi podnaslovljèn -êna -o in podnaslóvljen -a -o: podnaslovljeni članki; slovensko podnaslovljen film ♪
- pòdpolovíčen -čna -o prid. (ȍ-ȋ) ki ne dosega polovice: podpolovično število glasov ♪
- pólčlôvek -éka [u̯č] m ed. in dv. (ọ̑-ó ọ̑-ẹ́) ekspr. človek brez določenih pozitivnih, moralnih lastnosti: čustveno nerazvit, izrazito razumarski polčlovek / on je slabič, polovičar, polčlovek; prim. polljudje ♪
- pólov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pol m: polovo območje / polova ploskev / polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola ♪
- polovíca -e ž (í) 1. del na dva enaka dela razdeljene celote: dobiti polovico klobase; dodati polovico moke takoj; polovica otrok bo šla v drug razred; polovica podjetij je že podpisala sporazum; plačati polovico stroškov // približno polovična a) mera, količina: ob potresu je bila porušena polovica hiš / ekspr. polovica ljudi tega ne ve zelo veliko b) v prislovni rabi, navadno s primernikom stopnja: polovico mlajša je od njega; pojedel je polovico več kot ti; stroški so (za) polovico večji, kot so predvidevali // s predlogom mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: članek je
prebral ravno do polovice; sunil je žogo nekaj metrov čez polovico; biti na polovici poti / prerezati kruh čez polovico 2. navadno s prilastkom kar predstavlja del na dva enaka dela razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče: zrezati jabolka na polovice; pobarvana polovica stene; prva polovica poti; zgornja polovica travnika je močvirna / v drugi polovici tedna se bo vreme spremenilo v drugem delu; leva in desna polovica obraza; obe polovici žemlje / žarg., šport. žoga je v nasprotnikovi polovici ● šalj. to je moja boljša polovica žena; šalj. svojo slabšo polovico boš pa že pregovorila moža ◊ šport. napadalna polovica v kateri skuša moštvo doseči zadetek; obrambna polovica v kateri skuša moštvo nasprotniku preprečiti zadetek ♪
- polovíčar -ja m (ȋ) 1. nav. slabš. kdor načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: bodi ves to, kar si, ne pa polovičar; očitali so mu, da je polovičar / radikalci, konservativci in polovičarji 2. nav. slabš. kdor dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: ne dajaj popravljati aparata temu polovičarju; kot mojster, organizator ni polovičar 3. jur., nekdaj polgruntar, polzemljak: doma so bili polovičarji; gruntarji in polovičarji 4. v stari Avstriji kovanec v vrednosti pol krajcarja: na mizo je vrgel tri polovičarje; krajcarji in polovičarji ◊ čeb. panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče ♪
- polovíčarski -a -o prid. (ȋ) nav. slabš. 1. ki načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: polovičarski človek; postal je nedosleden, omahljiv, polovičarski 2. ki dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: pri tako pomembnem delu ne smemo biti polovičarski / polovičarsko delo, popravilo površno, slabo 3. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovičarski ukrep; polovičarska rešitev polovíčarsko prisl.: polovičarsko izpolnjevati dolžnosti; kritizirati polovičarsko obravnavanje problema ♪
- polovíčarstvo -a s (ȋ) nav. slabš. lastnost ali ravnanje polovičarja: ostro kritizirati, napadati polovičarstvo / logika ne pozna polovičarstva nedoslednosti, neusklajenosti / zaradi svojega polovičarstva je izgubil večino dobrih odjemalcev ♪
- polovíčen -čna -o prid. (ȋ) 1. ki je za polovico manjši od celote: polovična cena, hitrost, mera / polovični delovni čas; polovični zidak; polovična vozovnica vozovnica, za katero se plača samo polovica določene cene 2. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovični ukrep; polovična rešitev // nav. ekspr. delen, nepopoln: učinek akcije je bil le polovičen / polovična resnica enostranska, neobjektivna ● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček je igralo neodločeno; ekspr. vse, kar zna, je polovično nepopolno, pomanjkljivo ◊ čeb. polovična naklada naklada z nižjimi satniki; jur. polovična kmetija nekdaj posestvo, ki obsega polovico zemljišča, ki ga je fevdalni gospod dal podložniku v užitek, obdelovanje; kor. polovični obrat plesni obrat za 180°; med. polovična kopel kopel telesa od pasu navzdol; obl. polovični predpasnik predpasnik, ki ima le del od pasu navzdol; polovična guba guba, pri kateri je tkanina zapognjena samo na eno stran; tur. polovični penzion z dvema obrokoma hrane polovíčno prisl.: polovično izpolnjevati zahteve; ne ukrepajte polovično ♪
- polovíčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž. deliti na dva enaka dela: jarek poloviči njivo / polovičiti plen / to dejstvo poloviči naš uspeh zmanjšuje ● knjiž. ob tako pomembnih vprašanjih ne smemo polovičiti biti polovičarski ♪
- polovíčka -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od polovica: pretrgal je papir in mu dal polovičko; zgornja polovička limone je nagnita / redko izpila sta že precej polovičk precejkrat po pol litra (vina) // pol cigarete: kadi same polovičke; prižgati si polovičko ● žarg., adm. napisati na polovičko na polovico lista papirja formata A 4 z glavo podjetja, ustanove; memorandum; šalj. prikupiti se je hotel svoji sladki polovički svoji ženi ♪
- polovíčnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost polovičnega: polovičnost zneska / polovičnost rešitve / ekspr. v njegovih dejanjih ni bilo polovičnosti nedoslednosti ♪
326 351 376 401 426 451 476 501 526 551 
