Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lov (1.076-1.100)



  1.      ántraks  -a m () med., vet. kužna bolezen goveda, konj, prašičev s povečano vranico, nalezljiva tudi za človeka, vranični prisad: bacil antraksa
  2.      ántropobiologíja  -e ž (-) veda o človeškem življenju in njegovih zakonitostih
  3.      antropocéntričen  tudi antropocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) filoz. ki ima človeka za edini subjekt vsega, kar je: antropocentrični nazor; antropocentrična smer v znanosti; antropocentrično gledanje
  4.      antropocentrízem  -zma m () filoz. nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je
  5.      ántropogenéza  -e ž (-ẹ̑) biol. nastanek in razvoj človeka
  6.      ántropogeografíja  -e ž (-) veda, ki raziskuje odnose med človekom in naravo
  7.      ántropogeográfski  -a -o prid. (-) nanašajoč se na antropogeografijo: antropogeografski opis Slovenije / antropogeografski zemljevid
  8.      antropoíd  -a m () antr. človeku sorodna opica
  9.      antropologíja  -e ž () veda o človeku kot členu narave: dognanja antropologije / fizična, kulturna antropologija; filozofska, socialna antropologija / predavanja iz antropologije
  10.      antropometríja  -e ž () metoda za določanje razmerij človeškega telesa: tudi v zdravstvu uporabljajo antropometrijo / razvoj antropometrije
  11.      antropomórf  -a m (ọ̑) antr. človeku podobna opica: šimpanz in drugi antropomorfi
  12.      antropomórfen  -fna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na antropomorfizem: antropomorfno naziranje, opisovanje / antropomorfna upodobitev // knjiž. podoben človeku: antropomorfna oblika predmeta / antropomorfna usoda ♦ antr. antropomorfne opice antropomorfi
  13.      antropomorfízem  -zma m () prisojanje človeških lastnosti stvarem, pojavom zunaj človeka: naivni antropomorfizem; antropomorfizem ljudske pesmi
  14.      antropomorfizírati  -am nedov. in dov. () prisojati človeške lastnosti stvarem, pojavom zunaj človeka: antropomorfizirati božanstva, pojme
  15.      antroponím  -a m () lingv. lastno ime človeka; osebno ime: toponimi in antroponimi
  16.      antropozofíja  -e ž () filoz. nauk, po katerem je človek sam sposoben priti do spoznanja nevidnega sveta
  17.      aparát  -a m () 1. priprava za opravljanje določenega dela: aparat dela brez napake; vključiti aparat; električni aparat; optični aparati / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivski, projekcijski, radijski, rentgenski, telefonski aparat; aparat za gašenje; ekspresni aparat za kavo / redko na letališču so pristajali lovski aparati letala // pog. fotografski aparat: ali imaš aparat s seboj? vstaviti film v aparat 2. anat. skupina organov z določeno funkcijo: motnje v prebavnem aparatu; zdravnik je preiskal ves bolnikov slušni aparat ♦ šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice 3. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: občina je zmanjšala svoj aparat; administrativni, gospodarski, upravni, vojaški aparat; povečevati, vzdrževati državni aparat; policijski aparat je takoj stopil v akcijo; mobilizirali so ves propagandni aparat 4. dokumentacija, pripombe k literarnemu ali znanstvenemu delu: knjiga je opremljena z obširnim aparatom; kritični, znanstveni aparat
  18.      apatíja  -e ž () stanje apatičnega človeka; brezčutnost, topost: pasti v apatijo; prebudil se je iz globoke, popolne apatije; apatija do življenja / politična apatija
  19.      apatríd  -a m () človek brez domovine, državljanstva; brezdomovinec: mednarodna konvencija o apatridih; kot apatridi se morajo javljati oblasti
  20.      apél  -a m (ẹ̑) 1. javen poziv, klic: nasloviti apel na mladino; apel Združenih narodov k miru // sklicevanje na kaj: apel na čast, na človečnost 2. zbor pri vojakih, v taboriščih: zatrobiti k apelu; večerni apel ◊ lov. pes ima dober apel je poslušen
  21.      apercepcíjski  -a -o () pridevnik od apercepcija: apercepcijski testi; apercepcijske sposobnosti človeka
  22.      apnéničar  -ja m (ẹ̑) kdor dela pri apnenici: bil je lovec, oglar in apneničar
  23.      apolíničen  -čna -o prid. (í) knjiž. skladen, umerjen: apolinični tip človeka; princip apolinične lepote / dionizična in apolinična glasba, umetnost
  24.      àpolítičen  -čna -o prid. (-í) ki se ne zanima za politiko: izrazito apolitičen človek / klub je bil apolitičen; njegova apolitična narava; njihovo stališče je apolitično
  25.      àpolítičnost  -i ž (-í) lastnost, značilnost apolitičnega človeka: apolitičnost prebivalstva industrializiranih držav / brezidejnost in apolitičnost v književnosti

   951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA