Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ljudje (797-821)


  1.      spregovoríti  -ím tudi izpregovoríti -ím dov., spregovóril tudi izpregovóril; nam. spregovôrit in spregovorít tudi izpregovôrit in izpregovorít (ȋ í) 1. začeti govoriti: nekaj časa je molčala, potem je spet spregovorila / ko so se ljudje v dvorani pomirili, je spregovoril / otrok je zgodaj spregovoril / tako dolgo so ga mučili, da je spregovoril / ekspr. več let sta bila sprta, zdaj pa sta spregovorila 2. izoblikovati z govorilnimi organi: spregovoril je nekaj besed in utihnil; hvala, je komaj slišno spregovoril / spregovoriti za koga dobro besedo reči / z njim ni spregovoril niti besede 3. izraziti misli z govorjenjem: na srečanju so spregovorili tudi o narodnem vprašanju / v članku je spregovoril o pisateljevem življenju in delu 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: iz njega je spregovorila ljubezen, maščevalnost ● ekspr. molči, drugače bo spregovorila palica te bom natepel s palico; ekspr. puške še niso spregovorile ni se še začelo streljanje, boj; moral bo tudi on spregovoriti svojo besedo povedati svoje mnenje, odločitev; treba bo spregovoriti z očetom se pogovoriti spregovorjèn tudi izpregovorjèn -êna -o: spregovorjena beseda ♪
  2.      sprijaznjeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) prenehavati imeti odklonilen odnos do česa neprijetnega, neugodnega zaradi prepričanja, da se stvar ne da spremeniti: ljudje so se začeli sprijaznjevati z novimi ukrepi / sprijaznjevati se z novo oblastjo ♪
  3.      srečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: ljudje, ki so ga srečevali, so ga z začudenjem gledali; srečeval je same znance / srečevati avtomobile; do nesreče je prišlo, ko sta se vozili srečevali // prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah je srečeval različne ljudi; z dekleti se je srečeval poleti na morju 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: takih ljudi v vsakdanjem življenju ne srečujemo veliko / publ. obravnavo teh problemov srečujemo tudi v strokovnih revijah ti problemi se obravnavajo srečeváti se 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: v tej kavarni se srečujejo pesniki; prejšnja leta sem se z njim pogosteje srečeval 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečevati se s težkimi nalogami, ovirami ♪
  4.      srénja  -e ž (ẹ̑) 1. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: srenja je kajžarjem razdelila nekaj srenjskega sveta; zborovanje srenje / planinska srenja // sestanek te skupnosti: napovedati srenjo; razglasiti, kaj so sklenili na srenji 2. star. prebivalci kakega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa srenja je šla na svatbo; govoriti zbrani srenji / vaška srenja 3. ekspr., s prilastkom ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj: to je bil velik dogodek za našo kulturno srenjo; ob tem se je zganila vsa slovenska srenja vsi Slovenci; učiteljska srenja učitelji, učiteljstvo ● če boš umrl, bodo otroci prišli na srenjo nekdaj bo morala zanje skrbeti srenja; star. najbogatejša hiša v srenji v soseski ♪
  5.      stárati  -am nedov. (ȃ) delati, da dobi kdo star, starejši videz: velike skrbi jo starajo; težko življenje ga prehitro stara ● nar. dolenjsko dolgo ga je staral z odgovorom dolgo mu ni odgovoril ◊ agr. starati vino, žgane pijače pustiti, da vino, žgane pijače ostanejo v zaprti posodi določen čas in zaradi kemičnih procesov dosežejo najboljšo kakovost stárati se 1. postajati po videzu starejši: začela je bolehati in se starati; hitro, zelo se starati / njena koža se stara 2. postajati star: vsi se staramo; njegovo ravnanje kaže, da se stara; človek se hitreje stara telesno kot duševno / olje, kruh se stara / ekspr. ideje se starajo zastarevajo starajóč -a -e: starajoči se ljudje večkrat potrebujejo pomoč ♪
  6.      stárec  -rca m (ȃ) star moški: starec obnemore, se pootroči; sivolas, sključen starec; glas starca; hoditi kot starec / ekspr. poročila se je s starcem z moškim, precej starejšim od sebe // mn., ekspr. star človek: teh dogodkov se spominjajo samo še starci / mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti; vsega naveličani mladi ljudje // star. starejši samec: petelin starec se je ponosno sprehajal po dvorišču ♦ lov. ustreljeni jelen je bil kapitalni starec ♪
  7.      staréjši  -a -e prid. (ẹ̑) 1. primernik od star: na ples jo je peljal njen starejši brat; poročena je s pet let starejšim moškim; najstarejšemu vaščanu so ob rojstnem dnevu čestitali tudi pionirji; biti precej starejši od koga / kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu umrl je Jože Kovač starejši [st.] 2. ki ima razmeroma veliko let: starejši ljudje; spremljal jo je starejši moški; včasih so pri porodih pomagale starejše ženske / v starejših letih je rad prebiral zgodovinske romane / kupili so starejše stanovanje / dom starejših občanov 3. po času nastanka oddaljen od sedanjosti: zamenjati starejše tehnološke postopke z novimi; rada prebira starejše izdaje klasikov; upoštevati je treba tudi starejša dognanja / povest iz starejših časov; najstarejše obdobje zemeljske zgodovine / starejša slovenska literatura ◊ arheol. starejša kamena doba predzgodovinska doba, v kateri se uporablja kamenje za izdelavo orodja; jur. starejši mladoletniki mladoletniki od 16. do 18. leta starosti; pal. najstarejše okamnine; sam.: starejši ga ne cenijo preveč; bratova najstarejša je že končala šolanje; prim. star ♪
  8.      starína  -e ž (í) 1. predmet starinske vrednosti: kupovati, prodajati starine; dragocene starine; zbiralec starin / to mesto slovi po starinah starinskih hišah, zgradbah / ed. prodajati starino stare predmete // ekspr. star človek: tako pravijo modre starine // ed., ekspr. stari ljudje: mladina je posedla kar po tleh, starina pa po klopeh okoli peči 2. ed. vino, pridelano v prejšnjem letu, prejšnjih letih: piti starino; za posebne priložnosti so prihranili nekaj litrov starine // stara, dolgo časa nepokošena trava: živina ni marala jesti starine; pokositi starino po mejah 3. star. starinarnica: v nobeni starini ni dobil primernega cilindra 4. knjiž. daljna preteklost: ti običaji so se ohranili iz starine ◊ lingv. jezikovna starina arhaizem ♪
  9.      starožítnost  -i ž (ȋ) knjiž. 1. nav. mn. predmet, stvar iz nekdanje materialne, družbene in duhovne kulture kakega ljudstva, naroda: proučevati starožitnosti; antične, slovanske starožitnosti ∙ knjiž. kupovati starožitnosti starine 2. daljna preteklost: raziskovati starožitnost; v starožitnosti so ljudje težko živeli ♪
  10.      státi  stojím nedov., stój stójte; stál (á í) 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo / nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati / stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj // biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid / vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto / vreča stoji pokonci // s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo / z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je / v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad // ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji // biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje // z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo ● ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro ◊ lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom stojé: prisluškoval je, stoje za vrati; stoje delati, jesti; nepremično stoje, ga je gledal ∙ pog. preboleti gripo stoje ne da bi ležal; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan stojèč -éča -e: stoječ pred hišo, je glasno zavpil; na samem stoječ mlin; otroci, stoječi okoli ognja; štorklja, stoječa na eni nogi; knjige, stoječe na polici / stoječi kapnik kapnik, ki nastane na tleh kraške podzemeljske jame; stoječi poklic poklic, pri katerem se delo opravlja stoje; stoječa svetilka; stoječa in tekoča voda ♦ fiz. stoječe valovanje valovanje, ki nastane s sestavljanjem dveh enakih valovanj v nasprotnih smereh in ne prenaša energije; les. prodati stoječi les gozdna drevesa, ki še niso posekana; obl. stoječi ovratnik ovratnik, nameščen pokonci ob vratu; rib. stoječa mreža mreža, ki se postavi na določenem območju; sam.: okoli stoječi so se zasmejali; prim. stoj ♪
  11.      stêči 1 stêčem dov., stêci stecíte; stékel stêkla (é) 1. začeti teči: ozrl se je okrog sebe, potem pa stekel; steci, pa ga boš dohitel 2. v teku iti, oditi: otrok steče k materi; zajec steče čez travnik; steči v gozd, po cesti, stopnicah; steči za ubežnikom; hitro steči domov; steči komu naproti; pes je kot puščica stekel po sledi // ekspr. hitro iti, oditi: ko je pospravila, je stekla v trgovino 3. tekoč iti: tekočina, ki odteče iz prve posode, steče po cevi v drugo; površinska voda steče skozi prepustne plasti in se nabira nad neprepustnimi 4. začeti delovati: motor, stroj steče / publ. ob prazniku je stekla nova hidrocentrala je začela obratovati 5. z glagolskim samostalnikom izraža začetek (uspešnega) dejanja, dogajanja: akcija je po nekaj dneh stekla; gradnja je končno stekla; vse je steklo kot po maslu, kot namazano / promet po novi cesti je stekel 6. zastar. doseči, pridobiti: steči premoženje / stekel (si) je velike zasluge ● knjiž. beseda je stekla o gospodarstvu začeli so govoriti o gospodarstvu; star. od udarca mu je stekla buška se mu je naredila; publ. kamere za novi film so že stekle začeli so ga snemati; pogovor ni mogel steči niso se mogli začeti (sproščeno) pogovarjati; publ. stvar je stekla se je začela reševati, obravnavati; ekspr. še precej vode bo steklo, preden se bo to uresničilo minilo bo precej časa; knjiž. zibelka mu je stekla v tej hiši rodil se je; takrat je v teh krajih stekla železnica bila zgrajena; ekspr. vse je steklo po njegovem grlu zapravil s pijačo, zapil stêči se 1. knjiž. tekoč priti skupaj: potoki se stečejo v reko / precej vode se je steklo nateklo 2. navadno v zvezi z denar zbrati se kje v večji količini iz različnih virov: sredstva so se stekla v republiški sklad / ves dobiček se je stekel v njegovo blagajno je dobil on ● star. ljudje so se stekli od vseh strani so prišli; prim. izteči ♪
  12.      stikováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. stikati, dajati skupaj: stikovati deske / ljudje nejevoljno stikujejo glave ♪
  13.      stísniti  -em dov. (í ȋ) 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami narediti, da na kaj deluje sila: močno mu je stisnil roko / pri pozdravu stisniti roko v slovo // obdajajoč s čim narediti, da na kaj deluje sila iz več smeri: stisniti kovček z jermenom; stisniti žebelj s kleščami; stisniti roko z obvezo // tesno obdati: hloda sta ga stisnila, da se ni mogel rešiti / sovražnik jih je stisnil v obroč obkolil / ekspr. hribi tu z vseh strani stisnejo dolino 2. s prijemom, objemajoč spraviti kaj v tesen dotik: stisniti otroka k sebi; stisnil je dekle na prsi; stisniti se k materi / stisnila je svoj obraz k njegovemu pritisnila // trdno držeč dati kam: stisniti dežnik, knjigo pod pazduho 3. narediti, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: stisniti stole, vrste; stisnite se, da bo še on prisedel / stisniti škarje, vzmet // narediti, da je kaj tesno skupaj: stisniti ustnice, zobe 4. s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: raztegniti in stisniti meh / ekspr. na tem mestu se dolina stisne / novi sneg je starega stisnil // s stiskom, pritiskom poškodovati: kolo mu je stisnilo nogo; brezoseb. avtomobil je spredaj cel, zadaj pa ga je zelo stisnilo 5. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stisniti grozdje v stiskalnici; zmleti in stisniti sadje // s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: stisniti sok iz limone; stisniti nekaj kreme iz tube 6. z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: stisniti papir v kepo; stisniti slamo v bale 7. ekspr., s prislovnim določilom dati, spraviti kam, kjer je malo prostora: v dvorano so stisnili še nekaj dodatnih sedežev; stisnite kam še tega potnika; vsi so se stisnili okrog peči, v avtobus // naskrivaj, nahitro dati: v roko mu je stisnil nož / skrivaj mu je stisnil nekaj denarja dal 8. ekspr. s silo, z vztrajnostjo priti do česa: stisnil je nekaj denarja iz staršev; stisniti kar največ iz zemlje 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: stisnila ga je bolezen; bali so se, da jih bo stisnila lakota / spanec ga je stisnil zaspal je 10. ekspr. povzročiti kje topo bolečino: v nogo ga je stisnil krč; brezoseb. pri srcu ga je stisnilo // brezoseb. ganiti, prizadeti: čudno me stisne, ko to berem; ob pogledu na ranjence ga je stisnilo / pri srcu me stisne, če pomislim na to 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročiti, da kdo umre: stisnil ga je infarkt; jetra so ga stisnila / brezoseb.: hitro jo je stisnilo je umrla; vsak čas ga lahko stisne 12. pog., v zvezi z jo oditi, zbežati: strah ga je bilo, pa jo je stisnil; stisnil jo je z zabave ● ekspr. dušo, srce mu je stisnil nemir začutil je nemir; pog. nekaj metrov pod vrhom ga je stisnilo je onemogel; pog. s težavo je stisnil denar za nov avtomobil ga zbral, prišel do njega; pog. komaj je stisnil še zadnji izpit naredil, opravil; ekspr. za več let je moral stisniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; pog. kakega zajca bi rad stisnil ustrelil; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. komaj je stisnil zahvalo iz sebe se zahvalil; ekspr. stisniti koga v objem objeti stísniti se 1. prikriti se, navadno skrčen, sključen: stisniti se k tlom, za drevo; pred njihovimi pogledi se je stisnil v kot / stisnil se je pod odejo 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: stisniti se iz prepolne sobe na vrt; stisniti se skozi gnečo, ograjo stisnívši star.: poslovil se je, stisnivši mu roko; stisnivši zobe, se je pognal v vodo stísnjen -a -o 1. deležnik od stisniti: ljudje so bili stisnjeni na majhnem prostoru; tesno stisnjen pas; stisnjena pest; trmasto stisnjene ustnice 2. ki ima razmeroma majhen obseg; ozek: riba s stisnjenim telesom; stisnjena ramena 3. ekspr. pretirano varčen, skop: ne bodi tako stisnjen; na starost je postal stisnjen ● ekspr. narediti kaj s stisnjenimi zobmi z odporom, s premagovanjem; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje ◊ teh. jeklenka s stisnjenim plinom; stisnjena pločevina; tisk. stisnjeni stavek brez presledkov med vrsticami; vet. stisnjen trebuh živali; prim. iztisniti ♪
  14.      stojíšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer kdo navadno stoji, je: stojišče izvoščkov, miličnika; stojišče za ribiče / stojišče avtobusov / dobila je dve vstopnici za stojišče; dijaško stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom ♦ alp. plezati do stojišča do prostora v skalovju, kjer se plezalec lahko ustavi za oddih ali varovanje tovariša 2. lov. prostor, kjer lovec čaka divjad pri skupnem lovu: določiti stojišča; zganjati divjad proti stojiščem 3. agr. površina v hlevu, ki je potrebna za stanje in ležanje ene živali: razširiti hlev za dvajset stojišč; prazna stojišča / stojišče za konje prostor, oddelek ● zastar. ljudje imajo o tem različna stojišča mnenja, poglede ♪
  15.      stràšen  in strášen -šna -o prid., strašnéjši in stràšnejši in strášnejši (ȁ; ā) 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: v sanjah je videl strašno prikazen / zgodil se je strašen zločin; strašno rjovenje je preplašilo čredo / izrekel je strašne besede; obšla ga je strašna misel; izvedeti za strašno skrivnost // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: minil je strašen dan; znašel se je v strašnem položaju / čaka jo strašna kazen; strašna novica še ni prišla do njega; umreti strašne smrti 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to so strašni ljudje; ta tvoj znanec je strašen / njeno vedenje je bilo res strašno 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastopil je strašen mraz; strašen požar; strašna lakota, utrujenost; živi v strašni revščini / trpeti strašne bolečine; strašna nesreča / zgodila se je strašna krivica, napaka; strašna žalitev // zelo vnet, navdušen: strašen kvartopirec, pravdar / bil je strašen pijanec 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: tam smo imeli strašno hrano; cesta je strašna, polna lukenj / vreme je bilo strašno zelo neugodno // pog. zelo grd, neprikupen: kar naprej hodi v tistih strašnih čevljih; ne nôsi več te strašne obleke stràšno in strášno stil. strašnó 1. prislov od strašen: strašno se bliska, dežuje, grmi; strašno se jeziti, rjoveti; strašno se mu je mudilo; strašno je drag, lep; strašno hudo ji je za njim; strašno rad dela na vrtu / elipt. imajo strašno snovi za klepet zelo veliko 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: strašno bi bilo umreti tako mlad; najstrašnejše zanj je bilo, da je moral ležati / pri njih doma je strašno imajo zelo neurejene razmere // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža hudo prizadetost, strah: strašno mi je ob misli, da bo ves trud zaman; ob pogledu nanj ji je bilo strašno pri srcu 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost: kaj so naredili z njim, strašno ● žarg. uspela si že prvič. Strašna si izraža pohvalo, priznanje; pog. strašno ga je imelo, da bi to storil komaj se je premagal, da tega ni storil; sam.: zgodilo se je nekaj strašnega; dežuje, zato ni nič strašnega, če kdo zamudi ♪
  16.      strátum  -a m (ȃ) soc. osebe, ljudje, povezani glede na socialni izvor, položaj v družbi; sloj: prehajanje iz nižjega socialnega stratuma v višjega ♪
  17.      stréla  -e ž (ẹ́) 1. močna trenutna svetloba v obliki cikcaka, ki nastane pri razelektrenju ozračja, ali njen učinek: strela ga je oplazila; strela je povzročila veliko škodo; strele švigajo iz oblakov; strela je udarila v drevo; hiter je kot strela; obstal je kakor od strele zadet; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; jezen je kot strela zelo; pren. iz oči ji švigajo strele 2. ekspr. zloben, hudoben človek: ta strela je vsega zmožen / kot psovka strela, bodi že tiho 3. ekspr., v medmetni rabi izraža a) jezo, nejevoljo nad kom: strela naj ga udari; da bi ga strela; grom in strela b) začudenje, presenečenje: gromska strela, kaj pa ti tukaj; strela jasna, saj to si ti c) podkrepitev trditve: tristo strel, da imaš prav ● ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; star. izstreliti strelo puščico, strelico ◊ min. kamena strela brezbarven, prozoren poldrag kamen; vet. kopitna strela hrustančasti spodnji del kopita ♪
  18.      stróg  -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄) 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo // ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge // ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga ∙ knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta) ◊ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  19.      strpljênje  -a s (é) star. strpnost: med njima ni bilo ne prijateljstva niti strpljenja / stari ljudje nimajo strpljenja potrpljenja ♪
  20.      struktúra  -e ž (ȗ) 1. kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet; zgradba, sestava: struktura kamnine, lesa, vlakna / struktura organa, telesa / struktura tal / grudičasta, plastnata, zrnata struktura / urbanistična struktura mesta, pokrajine // kar je določeno z odnosi, razmerji med elementi, ki sestavljajo celoto: spremeniti strukturo družbe, gospodarstva, izvoza; struktura organizacije, podjetja, sistema / čustvena, duševna, idejna struktura koga; poklicna, starostna struktura prebivalstva 2. publ. celota, sestavljena iz medsebojno povezanih, odvisnih elementov: vse te naprave sestavljajo zapleteno strukturo, ki jo nadzoruje računalnik / zavest je psihična struktura / vodilne strukture vodilni ljudje, vodilne organizacije ◊ agr. struktura poljščin razmerje med površinami, zasejanimi z različnimi poljščinami; ekon. struktura cene; struktura kapitala razmerje med osnovnim in obratnim ali med konstantnim in variabilnim kapitalom; elektr. podatkovna struktura; kem. struktura atomov, molekul, spojin; lingv. stavčna struktura; mat. matematične strukture množica, v kateri so definirane matematične relacije med njenimi elementi; meteor. struktura atmosfere razporeditev posameznih plasti zraka z različnimi lastnostmi; min. kristalna struktura; nitasta struktura rudnine; petr. struktura razmerje med velikostjo zrn v kamnini; porfirska struktura andezita ♪
  21.      stúdoma  prisl. (ȗ) zastar. z gnusom, v gnusu: ljudje se studoma obračajo od njega ♪
  22.      stvár  -í ž (ȃ) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj // kar je táko in je predmet a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob ● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava ◊ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja ♪
  23.      stvaríteljski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. ustvarjalen: stvariteljski napor / stvariteljski ljudje ♪
  24.      sumnjív  -a -o prid. (ȋ í) 1. star. ki (rad) sumi: to so nezaupljivi in sumnjivi ljudje / sumnjiv pogled 2. zastar. sumljiv: sumnjive ljudi so aretirali / njegova prijaznost se ji je zdela sumnjiva ♪
  25.      súnek  -nka m (ȗ) 1. hiter, kratek in sorazmerno močen gib: ob sunku si izpahniti roko; sunek proti obrazu; sunek s kolenom, z roko; sunek z nožem / telo se mu je treslo v sunkih; s sunkom odpreti vrata // hiter, kratek in sorazmerno močen premik česa sploh: sunek puške, ročice / sunek vetra; burja je pihala v sunkih do sto kilometrov na uro / ob prvem potresnem sunku so ljudje zbežali na prosto // sila, ki nastane kot posledica takega giba, premika: sunek ga je podrl na tla; ublažiti sunek; močen, rahel sunek / sunki voza so ga premetavali sem in tja / dobiti sunek v trebuh 2. ekspr. oborožena vojaška akcija s hitrim premikom v določeno smer: odbiti sovražnikov sunek 3. ekspr. nenadna, močna pobuda, spodbuda: njegove besede so bile sunek, ki je sprožil to odločitev 4. knjiž. nenadna, močna in kratkotrajna pojavitev česa: sunek strahu / kričanje je prihajalo v sunkih do njih ◊ elektr. (električni) sunek kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost; impulz; fiz. sunek produkt nespremenljive količine in časa; impulz; pojav, ki nenadoma nastopi in v kratkem času poneha; pulz; lov., voj. milostni sunek s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. sunek dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec utež najprej naložiti na prsi, nato pa jo dvigniti nad glavo; dvigniti v sunku sto kilogramov ♪

   672 697 722 747 772 797 822 847 872 897  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA