Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lisa (676-700)


  1.      skovík  -a m (ȋ) 1. posamezen glas pri skovikanju: slišati je bilo le skovike čukov 2. redko skovikanje: ob skoviku ga je spreletel srh 3. nar. sova, ki skovika: v gozdu se je oglasil skovik; čuk, lesna sova in drugi skoviki ♦ zool. mali skovik najmanjša evropska sova s širokim progastim repom, Glaucidium passerinum; veliki skovik majhna sova s pernatimi uhlji, Otus scops ♪
  2.      skrnôba  -e ž (ó) zastar. 1. umazanija: s težavo je počistila skrnobo s tal 2. neodkritost, neiskrenost, hinavščina: njegove skrnobe ni mogel več prenašati / pooseb. kakšna skrnoba je ta človek ● zastar. ko je to slišal, ga je popadla skrnoba jeza, besnost ♪
  3.      skúnk  -a m (ȗ) 1. nav. mn., zool. v Ameriki živeče živali z dragocenim krznom, košatim repom in žlezami smradnicami ob zadnjici, Mephitinae: obrambno sredstvo pri skunkih in cibetovkah / lisasti skunk 2. krzno teh živali: ovratnik iz skunka ♪
  4.      skúpen  -pna -o prid. (ū) 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob // namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča / prostori za skupno uporabo 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi ● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost ◊ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega ♪
  5.      skúša  -e ž (ú) morska riba z drobnimi luskami in dvema dolgima hrbtnima plavutma: loviti skuše; tuni in skuše ♦ zool. skuša plavica na odprtih morjih živeča večja riba z modro lisastim hrbtom in srebrnkastimi boki, Scomber japonicus ♪
  6.      sládkor  -órja m (á ọ́) 1. bela, navadno kristalna snov, ki se uporablja za slajenje: pridobivati, prodajati sladkor; posuti, potresti sadje s sladkorjem; žlica sladkorja; kava in sladkor / kristalni sladkor; praženi sladkor; sladkor v kockah, prahu 2. kem. ogljikov hidrat, katerega molekule so sestavljene navadno iz enega ali dveh monosaharidov: spreminjanje sladkorja v mlečno kislino; sladkorji v celičnem soku; molekula sladkorja / enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; grozdni sladkor monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi; glukoza; invertni sladkor zmes enake količine grozdnega in sadnega sladkorja, nastala pri inverziji; lesni sladkor pentoza, ki nastane pri hidrolizi lesa; mlečni sladkor disaharid, ki je v mleku; sadni sladkor monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju; fruktoza; sestavljeni sladkor ogljikov hidrat, sestavljen iz večjega števila molekul monosaharida; polisaharid; sladni sladkor maltoza; škrobni sladkor iz škroba pridobljena glukoza s primesmi ● ekspr. ta dež mi ne bo škodoval, saj nisem iz sladkorja občutljiv, pomehkužen ◊ agr. konsumni sladkor; pesni sladkor; trstni in trsni sladkor; gastr. lasasti sladkor sladkorne niti, narahlo navite na paličici v obliki kepe; vaniljin sladkor z dodatkom vanilje; med. krvni sladkor ♪
  7.      slínar  -ja m (ȋ) ekspr. kdor se slini: kar naprej je morala brisati malega slinarja / polž slinar ● slabš. bil je spreten intrigant in slinar pretirano prijazen, priliznjen človek ◊ bot. veliki slinar užitna lističasta goba s sluzastim rjavkastim klobukom in rumenkastim betom, Gomphidius glutinosus; zool. poljski slinar polž brez hišice, ki ima belkasto ali rjavo telo s črnimi lisami, progami ali mrežo, Deroceras agreste ♪
  8.      slíšen  -šna -o prid. (í ȋ) ki se da slišati: vidni in slišni znaki; krik je bil kljub veliki oddaljenosti še slišen; komaj slišne stopinje / v njegovem glasu je bila prikrita, vendar slišna jeza / vajino šepetanje je preveč slišno glasno ♦ fiz. slišna frekvenca frekvenca, ki jo normalno človeško uho zazna kot zvok slíšno prisl.: komaj slišno spregovoriti, vzdihniti ♪
  9.      slóg  in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja ● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno ◊ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno področje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami ♪
  10.      slóka  -e ž (ọ̄) zool. ptica vlažnih gozdov z dolgim kljunom, Scolopax rusticola: streljati sloke ◊ zool. morska sloka majhna morska riba z velikimi očmi, rdečimi lisami in dvema različnima hrbtnima plavutma, Macrorhamphosus scolopax ♪
  11.      slúh  -a m (ȗ) čut za zaznavanje zvočnih dražljajev: sluh mu je hitro pešal; tako visokega zvoka s sluhom ne zaznamo; imeti dober, oster sluh; okvare, poškodbe sluha; sluh, vid in drugi čuti / napenjal je sluh, da bi slišal ušesa ● zastar. razširiti sluh o zaroti govorice; izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu; zastar. biti na sluhu biti znan, sloveti po čem; knjiž. zgodba je napisana s tankim umetniškim sluhom čutom ♪
  12.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  13.      sméh  -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri poslušalcih; premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh; glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh; histeričen, hudomušen, porogljiv smeh; narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal ∙ ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh ♪
  14.      sméhec  -hca m (ẹ̑) otr. smeh: iz hiše se je slišal otroški smehec; malo smehca, malo jokca ♪
  15.      smejánje  -a s (ȃ) glagolnik od smejati se: ni ji bilo do smejanja / slišati je bilo glasno smejanje ♪
  16.      sméti  smém nedov. (ẹ́ ẹ̑) z nedoločnikom 1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov // v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis // izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh 2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati 3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih // izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega 4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti ● ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti ♪
  17.      smrčánje  -a s (ȃ) glagolnik od smrčati: odvaditi se smrčanja / slišalo se je smrčanje spečih mož ♪
  18.      smŕček  -čka m (ȓ) 1. naprej štrleči del gobca z odprtinama za vohanje pri nekaterih sesalcih: dotakniti se s smrčkom; zdrav pes ima mrzel in vlažen smrček; pasji smrček 2. užitna goba z jajčastim ali koničastim nepravilno jamičastim klobukom; mavrah: nabirati smrčke ● ekspr. dobiti jih po smrčku biti tepen, biti premagan ◊ bot. užitni smrček; vet. smrček bela lisa na smrčku pri konjih ♪
  19.      snéti  snámem dov., snêmi snemíte; snél; nam. snét in snèt (ẹ́ á) 1. narediti, da kaj ni več obešeno: snela je zavese in jih oprala; sneti plašč z obešalnika / sneti ogrlico z vratu // narediti, da kaj ni več nataknjeno na kaj: sneti ribo s harpune / sneti lasuljo, obvezo; jermen se je snel s kolesa; sneti si prstan z roke / zapornikom so sneli lisice / sneti okna, vrata s tečajev vzeti s tečajev 2. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: kje naj snamem toliko denarja; na katerem podstrešju si snel to knjigo / kje si pa to novico snel izvedel, slišal; ne vemo, od kod je snel to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo 3. pog. s silo odpeljati, prijeti: sneli so nas, ko smo trosili letake / sneli so ga kar na ulici 4. obrt. s pletilko narediti novo petljo skozi dve ali več prejšnjih ali končati pletenje: sneti za vratni izrez / preostalih deset petelj snemite hkrati ● ekspr. ni mogel sneti pogleda z dekleta neprestano jo je gledal; ekspr. skoraj bi mu sneli glavo ga ubili, usmrtili; ekspr. besedo si mi snel z jezika besedo si mi vzel z jezika; ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si snét -a -o: snete petlje; sneta okna; vhodna vrata so bila sneta ♪
  20.      sód 2 -a m (ọ̄) zastar. 1. sodišče: vložiti tožbo na sodu / priti pred sod / obsodil ga je nagli, preki sod naglo sodišče 2. sodba: izreči sod nad krivcem / slišali ste njegov sod o dogodku ♪
  21.      sôdba  -e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje // kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna ● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu ◊ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem ♪
  22.      sodelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti dejavno povezan zaradi skupne dejavnosti: čeprav sta delala na istem področju, nista sodelovala; že dolgo sodelujejo z vsemi istovrstnimi organizacijami; igralci so na predstavi premalo sodelovali / obe državi uspešno sodelujeta; gospodarsko, politično sodelovati z deželami v razvoju / ta podjetja poslovno dobro sodelujejo // pomagati komu pri opravljanju kake naloge, dejavnosti: več let je sodeloval s predsednikom / sodeloval je z Osvobodilno fronto 2. skupaj z drugimi biti udeležen pri kakem delu: navesti vse, ki so sodelovali pri knjigi; sodeloval je pri projektu / podjetje je sodelovalo pri gradnji plinovoda / sodeluje pri pevskem zboru je član pevskega zbora; v komisijah sodeluje širok krog občanov vanje je vključen; sodeluje v domačih in tujih revijah objavlja v njih svoje prispevke // skupaj z drugimi biti aktivno udeležen pri kakem dogodku: sodelovati na natečaju, velesejmu; sodelovati v akciji za čisto okolje / sodelovati na razstavi razstavljati / zaslišali so vse, ki so sodelovali pri pretepu / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati 3. spremljati kako dogajanje z mislimi, dejanji: prizadeval si je, da bi občani na sestanku sodelovali; otroci pri pouku sodelujejo; občinstvo je pri predstavi živahno sodelovalo sodelujóč -a -e: na razstavi sodelujoči slikarji; sam.: razdeliti sodelujočim spominske značke ♪
  23.      soóčenec  -nca m (ọ̑) jur. kdor je zaslišan istočasno z osebo, ki se je o isti stvari izpovedala drugače: vpisati izpovedi soočencev v zapisnik ♪
  24.      soóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. narediti, povzročiti, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: soočiti kršilca in očividce; osumljenca so soočili z okradeno žensko; soočiti se s pričami ♦ jur. zaslišati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače 2. publ. narediti primerjavo, konfrontirati: želeli so soočiti različna mnenja; soočiti napore z uspehi; soočiti ugotovitve; soočiti svoja stališča s spoznanji kongresnih razprav ● publ. soočiti koga z dejstvi prikazati jih taka, kot so soóčiti se publ., v zvezi s s, z izraža, da postane kdo deležen zlasti česa neprijetnega: spoznal je, da se mora soočiti z dejanskim stanjem ∙ ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je soóčen -a -o: tedaj je bil prvič soočen s tem pojavom; prepoznati soočeno osebo ♪
  25.      sôpež  -a m (ȏ) knjiž. sopenje: sopež bolnikov / iz sobe je bilo slišati sopež spečih ♪

   551 576 601 626 651 676 701 726 751 776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA