Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lisa (247-271)


  1.      kémbelj  -blja tudi -na [bǝl] m (ẹ́) 1. podolgovat, proti koncu odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen v zvon: slišali so se le udarci kemblja 2. pog. (gibljiva) utež: tehtnica s kembljem ♪
  2.      kentávrski  tudi centávrski -a -o prid. (á) nanašajoč se na kentavre: slišal se je topot kentavrskih kopit / ekspr. iz grla se mu je izvil kentavrski krik ♪
  3.      kíh  -a m (ȋ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: slišal se je kih za kihom ♪
  4.      kíj  -a m (ȋ) 1. kratka palica z odebeljenim koncem: težek kij; sekira in kij ♦ šport. telovadno orodje za vaje z rokami 2. redko leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju; bat: slišali so se udarci sekire in kija ♪
  5.      klénkanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od klenkati: slišalo se je le klenkanje / klenkanje klavirja ♪
  6.      klèp  klêpa in klépa m (ȅ é, ẹ́) 1. ostrina (kose, srpa): klep nabrusiti / ima dober, slab, tanek klep / klep kose je obrabljen 2. redko klepanje: slišal se je klep ♪
  7.      klepèt  -éta in -êta m (ȅ ẹ́, é) nav. ekspr. živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh: za klepet vedno najde čas / iz sobe je bilo slišati klepet govorjenje, pogovarjanje // v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor: pridi popoldne na klepet ◊ vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja ♪
  8.      klét  -í ž, daj., mest. ed. kléti (ẹ̑) 1. del stavbe od pritličja navzdol, navadno v zemlji: klet je hladna, vlažna; obokana klet; šel je v klet po drva / dati jabolka, ozimnico v klet / pog. stanuje v kleti v kletnem stanovanju // navadno v zvezi vinska klet stavba, prostor za predelovanje, hranjenje vina: zgradili so novo vinsko klet 2. nar. vzhodno manjša stavba v vinogradu za stiskanje, hranjenje vina; zidanica: iz kleti se je slišalo petje ♪
  9.      klétev  -tve ž (ẹ̑) groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: govoril je grde, grozne, robate kletve; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel ♦ rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh // z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode ♪
  10.      kletvína  -e ž (í) ekspr. groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu; kletev: izreči kletvino / odgnali so ga s kletvinami / iz gostilne se je slišalo vpitje in kletvina preklinjanje ♪
  11.      klíc  -a m (ȋ) 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja 2. glasno izražena želja, zahteva po a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi ◊ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic ♪
  12.      klicáj  -a m (ȃ) 1. lingv. ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo: v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja; klicaj in vprašaj // knjiž., ekspr. opozorilo, zapoved: stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja 2. zastar. klic, krik: slišal je klicaje, ki so se mu bližali 3. zastar. lučaj, streljaj: kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge ♪
  13.      klícanje  in klicánje -a s (í; ȃ) glagolnik od klicati: njegovega klicanja ni slišal / klicanju h kosilu se ni odzval / klicanje na pomoč / klicanje na odgovornost / klicanje k uporu / klicanje duhov / klicanje petelinov oglašanje, petje ♪
  14.      klókanje  -a s (ọ̑) glagolnik od klokati: koklja je vabila piščeta z živahnim klokanjem / slišati je bilo le klokanje vina ♪
  15.      klokòt  -ôta m (ȍ ó) klokotanje: od daleč se je zaslišal klokot ♪
  16.      klokotánje  -a s (ȃ) glagolnik od klokotati: zamolklo klokotanje odtekajoče se vode / klokotanje strojnic / slišalo se je le klokotanje vina po grlu ♪
  17.      klopòt  -ôta m (ȍ ó) klopotanje: slišal se je le klopot cokel / klopot konjskih podkev / klopot kastanjet ♪
  18.      kokodájs  -a m (ȃ) posamezen glas pri kokodajsanju: slišati je bilo le kokodajs // redko kokodajsanje: kokoši so se z glasnim kokodajsom razpršile ♪
  19.      kokodákanje  -a s (ȃ) glagolnik od kokodakati: slišati je bilo kokodakanje kokoši / tega njenega kokodakanja je že pošteno sit ♪
  20.      kólcanje  -a [u̯c] s (ọ̄) glagolnik od kolcati: slišalo se je močno kolcanje ♪
  21.      kománda  -e ž (ȃ) 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj! // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je / ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando ♦ voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje: komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov ∙ pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand ♪
  22.      konjúh  -a m (ū) star. 1. konjar: več let je bil konjuh 2. jezdec, jahač: slišalo se je le vpitje tatarskih konjuhov ♪
  23.      konopljénka  -e ž (ẹ̄) zool. ptica pevka rumeno zelene barve; laška konopeljščica: slišalo se je petje liščkov, kosov in konopljenk ♪
  24.      kopítanje  -a s (ȋ) glagolnik od kopitati: slišati ni bilo ne hrzanja ne kopitanja ♪
  25.      kopitljánje  -a s (ȃ) glagolnik od kopitljati: slišalo se je hrzanje in kopitljanje konja / kopitljanje otroka ♪

   122 147 172 197 222 247 272 297 322 347  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA