Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lisa (151-175)


  1.      govédo  -a s (ẹ̑) 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano ♪
  2.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪
  3.      govoríca  -e ž (í) 1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; nasesti govoricam, ki jih širijo sovražniki; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice 2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture 3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico 4. raba peša pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na ženitev; začeli so govorico o politiki ♪
  4.      govorjênje  -a s (é) glagolnik od govoriti: govorjenje mu škoduje; slišati je bilo govorjenje in smeh; izražati misli z govorjenjem; zbudilo ga je glasno, mrmrajoče govorjenje ljudi; ima svoj način govorjenja / jezilo ga je govorjenje tega gizdalina; duhovito govorjenje; nizkotno, robato govorjenje / o literaturi je bilo mnogo govorjenja / dogodek je povzročil veliko govorjenja po mestu ♪
  5.      gráhast  -a -o prid. (á) 1. siv z belimi in črnimi pikami ali lisami: grahast ptič; grahasta kokoš; grahasto perje 2. podoben grahu: grahasta oblika / grahasta barva blaga gráhasto prisl.: grahasto zelena uniforma ♪
  6.      gŕč  -a m (ȓ) redko grgrajoč, hropeč glas: iz njegovih ust se je zaslišal bolesten grč ♪
  7.      grgljánje  -a s (ȃ) glagolnik od grgljati: slišalo se je grgljanje vode ♪
  8.      grgránje  -a s (ȃ) glagolnik od grgrati: slišalo se je grgranje in hropenje ranjencev; grgranje v grlu, v prsih / grgranje in klokotanje vode / tekočina za grgranje ♪
  9.      grifón  -a m (ọ̑) 1. mitol. žival s ptičjo glavo in krilatim telesom četveronožca ali kače: v grbu je upodobljen grifon 2. lov. večji lovski pes s košatimi obrvmi, navadno sive barve z rjavimi lisami ♪
  10.      grlén  -a -o prid. (ẹ̑) ki prihaja iz grla: slišal je nizke grlene krike; grlen smeh ♪
  11.      grohotánje  -a s (ȃ) raba peša krohotanje: slišalo se je grohotanje moških in hihitanje žensk ♪
  12.      grólika  -e ž (ọ́) nar. vzhodno jagoda (na rožnem vencu): Spal sem v mali hiški, pri materi, in zaslišal, kako so potegnili molek in kako so začele grolike koščeno pošklepetavati (I. Potrč) ♪
  13.      gròm  grôma m (ȍ ó) zelo slišen glas ob blisku: grom se razlega; v daljavi je pobliskavalo, gromov pa ni bilo slišati; bobneč, votel grom / kot kletvica: da bi te grom; grom in strela, spet je tu // ekspr. temu podoben glas: grom topov / bojni grom ♪
  14.      gromoglásen  -sna -o prid. (ā) knjiž., redko gromovit, gromek: slišal se je gromoglasen krohot ♪
  15.      gromòt  -ôta m (ȍ ó) zastar. grmenje: slišal se je zamolkel gromot / gromot topov ♪
  16.      gromozánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik, ogromen: na cesti je stal gromozanski avtomobil; vihtel je gromozansko sekiro / ponujali so mu gromozansko vsoto denarja / gromozanska pošast grozna, strašna 2. redko močen, silovit: slišalo se je gromozansko razbijanje po vratih gromozánsko prisl.: kaj se pa tako gromozansko derete ♪
  17.      grôzepóln  -a -o [u̯n] prid. (ó-ọ̑ ó-ọ́) star. poln groze, grozljiv: vzbujal je grozepolno spoštovanje / slišali so se grozepolni bojni kriki ♪
  18.      gróznica  tudi grozníca -e ž (ọ̑; í) 1. star. vročica, mrzlica: ima groznico; tresel se je v groznici; hodili so kakor v groznici 2. redko velika živčna napetost, vznemirjenje: ko je zaslišal streljanje, se ga je polotila groznica / stresala jo je neka sladka groznica drhtavica ♪
  19.      grozničàv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. nanašajoč se na groznico: po hrbtu je čutil grozničav mraz / grozničava drhtavica / ekspr. delo so opravljali z grozničavo naglico 2. grozljiv: slišal je grozničav krik; nima rada grozničavih pravljic ♪
  20.      gúma  -e ž (ȗ) 1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: proizvajati gumo; prevleči z gumo; mehka guma; industrija gume; igrače, tla iz gume / sintetična, umetna guma / penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov; surova guma kavčuk 2. izdelek iz te snovi: tesnilna guma za ekonom lonec; gorski čevlji z rebrasto gumo z rebrastimi gumijastimi podplati // obroč iz te snovi za na kolo vozila, plašč: kupiti nove gume; zamenjati gume pri avtomobilu / avtomobilska guma; zimske gume globoko narezane; guma za motor, za kolo 3. med. bula, značilna za tretji stadij sifilisa: pojavitev gum ♪
  21.      gumózen  -zna -o (ọ̑) pridevnik od guma 3: gumozni stadij sifilisa ♪
  22.      hahljánje  -a s (ȃ) glagolnik od hahljati: zaslišalo se je zadovoljno hahljanje / reči s škodoželjnim hahljanjem ♪
  23.      hehetánje  -a s (ȃ) glagolnik od hehetati se: iz zadnjih klopi je bilo slišati hehetanje ♪
  24.      hihetánje  -a s (ȃ) glagolnik od hihetati se: iz sosednje sobe je bilo slišati hihetanje ♪
  25.      hihíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od hihikati: slišalo se je pridušeno hihikanje ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA