Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Len (5.731-5.755)


  1.      stotér  -a -o štev. (ẹ̑) 1. ki je stotih vrst: opis stoterih rastlin 2. ekspr. številen, mnog: obala je razčlenjena s stoterimi zalivčki; v mestu se prižigajo stotere luči stotéro prisl.: uslugo vam bom stotero poplačal; sam.: pripovedovali so o smrti stoterih ♪
  2.      stótisočér  -a -o štev. (ọ̑-ẹ̑) ekspr. številen, mnog: tega se veselijo stotisočeri otroci; stotisočera množica delovnega ljudstva stótisočéro prisl.: uslugo vam bom stotisočero poplačal ♪
  3.      stótisočglàv  in stótisočgláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ekspr. številen, zelo velik: stotisočglava množica; stotisočglava vojska ♪
  4.      stóžka  -e ž (ọ̑) bot. visoka trava z modrikastimi ali zelenimi klaski, Molinia: modra stožka ♪
  5.      stráh  -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah // tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega / bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je / bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo / hiša strahov v cirkusu // nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si ● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha ♪
  6.      strán  -í ž (ȃ) 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo // vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani // del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih // vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke // vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje // ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri // s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo ● pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu ◊ mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani ♪
  7.      strán  prisl. (ȃ) 1. izraža odmikanje, oddaljevanje a) od določenega mesta: iti, steči stran; stran spoditi / elipt. brž stran / kot vzklik stran odtod / stopiti nekaj korakov stran / obrniti se stran v drugo smer b) od prejšnje, določene smeri: takoj za ovinkom zavije steza stran od ceste / četa se je premaknila dvajset metrov stran od poti // navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa: jutri bom že daleč stran; hiša stoji nekoliko stran od potoka / mesto je kako uro stran 2. izraža ločitev, odstranitev: spraviti madeže stran / prazno steklenico je vrgel stran / ko se bo strojček pokvaril, ga bo vrgel stran zavrgel / elipt. pes mora stran 3. navadno v medmetni rabi izraža odstranitev, zavrženje: stran s tem; stran, je zakričal nad otroki / kot podkrepitev glavo stran, če lažem ● misli so mu pogosto uhajale stran od knjige ni bral zbrano; ekspr. roke stran od tega denarja ne segaj po njem, ne prisvajaj si ga; pog. to je stran vržen denar zapravljen, nekoristno uporabljen ♪
  8.      stránski  -a -o prid. (á) 1. ki je na strani, ob strani: zasuti vse stranske jaške; stranski sedež; osrednji in stranski / stranski oltarji; stranski prostori; stranski vhod // ki kaj od strani omejuje: stranska deska, stena / stranski del telesa // prihajajoč od strani, s strani: stranska svetloba / stranski pogled od strani 2. ki po pomembnosti ni na prvem mestu: vlak je zapeljal na stranski tir; stranska cesta, ulica / stranski igralec igralec, ki igra stransko vlogo; igrati same stranske vloge / stranska (sorodstvena) linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika 3. ki ni v nujni, pomembni zvezi z glavno dejavnostjo: ob tem so se pojavila zanimiva stranska vprašanja / stranski zaslužek // ki nastane v zvezi z delovanjem in ni cilj delovanja: zlato pridobivajo kot stranski proizvod bakra / nezaželeni stranski učinki zdravljenja ● ekspr. zaiti na stranska pota ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ◊ agr. stranski posevek posevek, ki je gospodarsko manj važen in dopolnjuje kolobar; bot. stranski poganjek poganjek, ki raste ob strani debla, vej; stranske korenine korenine, ki rastejo iz glavne korenine; gled. stranski oder oder, ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; jur. sorodnik v stranski črti sorodnik glede na osebo, s katero imata skupnega neposrednega ali posrednega prednika; šport. stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu ♪
  9.      stréči  stréžem nedov., strézi strézite in strezíte; strégel strégla (ẹ́) 1. prinašati hrano, pijačo navadno gostu: streči povabljencem; streči s pijačo, prigrizkom; gostje si sami strežejo / strežejo le do devetih; kosilo strežejo v jedilnici delijo; v gostilni strežejo kmečke jedi imajo, pripravljajo / v tej restavraciji streže že več let dela kot natakar / to omako, solato strežemo k perutnini // s tožilnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: prijazno so jih stregli; moža lepo streže 2. dajati, izročati komu zahtevano, zaželeno blago: na tem oddelku strežeta dve prodajalki / kot vljudnostna fraza vam že strežejo 3. opravljati dela za zadovoljevanje telesnih potreb a) zlasti bolnega, onemoglega: streči bolniku; stregla ga je v bolezni, med boleznijo; streči ostarelim ljudem b) v nekaterih deželah pripadnika višjega družbenega sloja: lordu streže že več let; zdaj mu streže nov služabnik // občasno pomagati pri gospodinjskih delih: stregla je pri bogati družini v mestu; ker ni dobila drugega dela, je hodila streč po hišah 4. opravljati dela, ki drugemu omogočajo hitrejše, nemoteno delo: stregla sta mu dva pomočnika; zidarjem so stregli domači / streči pri obredih / en delavec streže več strojem 5. delati za potešitev, zadovoljitev potreb, želja koga: vsem je morala streči; preveč jim streže; pog. pusti se streči / ekspr.: streči pri živini; rožam ne streže, zato ji ne uspevajo / ekspr. streči svoji radovednosti 6. star. prestrezati: streči deževnico / streči (si) roso v dlani 7. star. čakati, prežati: pri vratih je ves večer stregel nanjo / lovci strežejo na divjad 8. star. prestrezati, loviti: streči šume / pazljivo je stregla na besede / stregel je njunemu pogovoru prisluškoval 9. ekspr., v zvezi s po prizadevati si komu odvzeti, kar nakazuje določilo: stregli so mu po prestolu / streči komu po časti, po življenju ● publ. knjiga streže okusu, zahtevam bralca je po okusu, zahtevah bralca; ekspr. sreča mu streže ima srečo; ekspr. vreme nam letos res streže je lepo, ugodno; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; pog. streže jim spredaj in zadaj zelo ♪
  10.      strême  -éna s (é ẹ́) 1. kovinski obroč, pritrjen z jermenom na sedlo, za oporo nog pri jahanju: podržal mu je streme; vtakniti nogo v streme / dvigniti se v stremenih 2. šport. smuška vez z jermenom ali s spiralno žico, ki poteka okrog pete in omogoča gibanje pete v navpični smeri: pritrditi stremena na smuči; stremena za skakalne smuči 3. nekdaj vrvica, trak ob razporku na spodnjem robu do kolen segajočih irhastih hlač: oblekel se je, pritegnil stremena in šel ◊ alp. iz vrvi narejena zanka, vpeta, obešena na klin, za oporo nog pri plezanju; les. priprava za vpenjanje listov žage pri polnojarmeniku ♪
  11.      strésti  strésem dov., strésite in stresíte; nam. strést in strèst (ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje; počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu // narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu) 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja; nenaden krik strese ozračje 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup; stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino // redko raztresti: spotaknila se je in stresla jagode 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta; stresti sadeže z drevesa // s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt ● ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelo strésti se ekspr. izraziti svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se je stresel nanj; otroci ga ujezijo, potem se pa na ženo strese strésen -a -o: stresen krompir; stresena krpa; prim. iztresti ♪
  12.      stréšica  -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od streha: strešica nad vhodnimi vrati; lesena, steklena strešica 2. lingv. grafično znamenje a) kot sestavina nekaterih črk: napisati manjkajoče strešice; strešica na č, š b) za široki dolgi naglašeni samoglasnik: zaznamovati s strešico; strešica, krativec in ostrivec ♪
  13.      stréšnik  -a m (ẹ̑) ploščat izdelek različnih oblik, navadno iz žgane gline, za pokrivanje ostrešja: zamenjati manjkajoče strešnike z novimi; streha, pokrita z rdečimi strešniki / betonski, stekleni strešniki ♪
  14.      strgálo  -a s (á) priprava za strganje, odstranjevanje: s strgalom postrgati led s šipe, umazanijo s posode; kovinsko, plastično strgalo; ploščato, zakrivljeno strgalo / gozdarsko, sodarsko, zidarsko strgalo; trirobo, žlebasto strgalo / strgalo za odstranjevanje blata strgalnik // priprava za strganje, drobljenje: nastrgati korenček na strgalo; strgalo za sir ◊ agr. priprava za odstranjevanje ščetin s kože ali sluznice z vampov; les. jeklena ploščica za čiščenje, glajenje površin obdelovanca ♪
  15.      strganína  -e ž (í) redko raztrgano mesto, luknja: skozi strganino se je pokazalo koleno ♪
  16.      stríga  -e ž (ȋ) nav. mn., zool. členonožci, ki imajo na vsakem obročku po en par členastih nog, Chilopoda: strige in kačice / sobna striga ♪
  17.      strmogláviti  -im dov. (á ȃ) 1. pasti, navadno navpično in z velike višine: letalo je strmoglavilo v bližini glavnega mesta; plezalcu je spodrsnilo in strmoglavil je v prepad / strmoglaviti z višine petsto metrov / galeb je strmoglavil proti morju // ekspr. pasti sploh: otrok je strmoglavil z gugalnice in si potolkel kolena 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ljudstvo je strmoglavilo tirana; odkrili so zaroto, katere namen je bil strmoglaviti vlado 3. preh., ekspr. pahniti, poriniti: strmoglavil ga je z mostu 4. voj. prileteti v strmem letu proti cilju na tleh: letalo je strmoglavilo in odvrglo bombe strmoglávljen -a -o: zapreti sodelavce strmoglavljenega predsednika; strmoglavljena oblast, vlada; iskati strmoglavljeno letalo ♪
  18.      strníščnica  -e ž (ȋ) 1. agr. detelja, posejana v mlad posevek žita: strniščnica lepo uspeva 2. nav. mn., bot. lističaste gobe z obročkom na betu, ki rastejo po strniščih, gnojenih njivah, Strophariaceae: nabirati strniščnice / zelenkasta strniščnica ♪
  19.      stròj  strôja m (ȍ ó) 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično / dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima ● publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj ◊ elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja ♪
  20.      strugáč  -a m (á) star. strugar: bil je zaposlen kot strugač ♪
  21.      struktúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na strukturo: strukturni elementi; strukturne značilnosti / strukturna kriza; strukturne spremembe na vasi / strukturna analiza, razlaga pesmi ◊ biol., kem. strukturne beljakovine beljakovine, ki dajejo celici značilno obliko in strukturo; kem. strukturna formula formula, ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli; psih. strukturna psihologija psihološka smer, po kateri je zavest struktura, sestavljena iz psihičnih elementov; soc. strukturne kategorije prebivalstva kategorije prebivalstva glede na določene lastnosti, spol, starost, poklic, izobrazbo; zool. strukturne barve perja kovinske barve perja, nastale zaradi odboja svetlobe struktúrno prisl.: strukturno razlagati pojave ♪
  22.      strúna  -e ž (ú) 1. svilena, kovinska, plastična nit pri nekaterih glasbilih: struna brni, se trese; struna poči, se pretrga; napeti, uglasiti strune; vleči z lokom po strunah; razglašena struna; strune harfe, kitare; biti napet kot struna; cesta, ravna kot struna / glasbila na strune, s strunami / ekspr. zna ubirati strune igrati na glasbilo s strunami 2. knjiž., ekspr., s prilastkom lastnost, značilnost koga glede na odzivanje na zunanje dogodke: poznala je strune njegove duše / z oslabljenim pomenom v srcu mu je zazvenela struna ljubezni ● ekspr. v svojih zahtevah je strune prenapel preveč je zahteval; ekspr. brenkati na čustvene strune skušati vplivati na čustva; govoriti čustveno; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko ubral, zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ◊ zool. struna ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev ♪
  23.      stváren  -rna -o prid., stvárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev // nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom; odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet; stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično 4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek // značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu ◊ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jur. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; lingv. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šole stvárno prisl.: prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega ♪
  24.      stvaríteljen  -jna -o prid. (ȋ) knjiž. ustvarjalen: stvariteljna moč ♪
  25.      stvaríteljski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. ustvarjalen: stvariteljski napor / stvariteljski ljudje ♪

   5.606 5.631 5.656 5.681 5.706 5.731 5.756 5.781 5.806 5.831  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA