Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Len (5.606-5.630)


  1.      sòpogódbenik  -a m (ȍ-ọ̑) pogodbenik v razmerju do drugega pogodbenika, s katerim sklepa, sklene pogodbo: določiti sopogodbeniku pogodbene obveznosti; nezaupanje do sopogodbenika ♪
  2.      sorazméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. katerega deli so v pravem razmerju: sorazmerni stebri; njena postava je bila sorazmerna; stavba je premalo sorazmerna 2. v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki ima glede na dejstvo, s katerim se primerja, ustrezno mero, količino: fantova majhna glava ni bila sorazmerna z njegovo veliko postavo / presežek je bil sorazmeren z deležem zaposlenih / publ. njegove pravice in dolžnosti niso bile sorazmerne pravicam in dolžnostim drugih 3. glede na dejstvo, s katerim se primerja, precej velik, precejšen: sorazmerna cenenost izdelka ga je presenetila; ugotoviti sorazmerno zaostalost pokrajine // precej velik, precejšen sploh: zmotiti sorazmeren mir v mestu; všeč jim je bila sorazmerna varnost postopka ◊ jur. sorazmerni delež delež, ki izhaja iz dednopravnega razmerja; mat. obseg kroga je sorazmeren s polmerom; obratno, premo sorazmeren sorazmérno prisl.: zakon mora sorazmerno deliti pravice in bremena; vrniti se v sorazmerno kratkem času; sorazmerno majhna umrljivost; sorazmerno malo ∙ vrt je sorazmerno urejen še kar ♪
  3.      sorbít  -a m (ȋ) kem. šestvalentni alkohol s šestimi atomi ogljika: pridobivati sorbit ◊ metal. kristalna struktura jekla, sestavljena iz zelo drobnih okroglih delcev ferita in cementita ♪
  4.      sórnik  -a m (ọ̑) 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza: izvleči, vtakniti sornik / sornik pri vozu 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove: zatakniti sornik; sornika pri avtomobilski premi / batni sornik ki veže enostranski bat z ojnico; sornik z navojem ♪
  5.      soródstvo  -a s (ọ̑) 1. razmerje do človeka, iz katerega človek izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: veže nas sorodstvo; ugotoviti sorodstvo koga s kom; stopnja sorodstva; sorodstvo in svaštvo / pog. stopiti s kom v sorodstvo postati sorodnik glede na določeno zakonsko zvezo; biti v sorodstvu / bližnje sorodstvo; sorodstvo do drugega, tretjega kolena; sorodstvo po materini, očetovi strani / jezikovno sorodstvo narodov / krvno sorodstvo / med njima je duhovno sorodstvo // razmerje do bitja, iz katerega bitje izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: razdeliti živali po njihovem sorodstvu; sorodstvo med človekom in opico 2. sorodnost: notranje, oblikovno sorodstvo teh pesmi je zelo opazno 3. sorodniki: kaj misli, poreče sorodstvo, me ne skrbi; moževo, tetino sorodstvo; del sorodstva je proti njegovi odločitvi / v osmrtnicah žalujoča žena, otroci in drugo sorodstvo ● publ. razvojno, tehnično je ta tip avtomobila v sorodstvu z audijem 80 ima zelo podobne razvojne, tehnične značilnosti ◊ jur. pravno sorodstvo sorodstvo po posvojitvi; sorodstvo v ravni, stranski črti; vet. parjenje v najožjem sorodstvu ♪
  6.      sórtnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost sortnega: klenost žita je odvisna tudi od sortnosti semena ● star. velika sortnost blaga raznovrstnost, kakovostna različnost ♪
  7.      soséska  -e ž (ẹ̑) 1. zaokrožen stanovanjski del v mestu z objekti, potrebnimi za vsakdanje življenje: zgraditi moderno sosesko; vrtec, šola in trgovina v soseski / stanovanjska soseska 2. kraj in bližnji kraji, s katerimi je ta navadno povezan: prodajati sadje po soseski; vsi v soseski so že obveščeni; najtrdnejša kmetija v soseski / tako dobrega studenca ni v vsej soseski daleč naokoli // prebivalci tega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa soseska ga je imenovala s tem imenom; soseska se ga je izogibala 3. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: soseska je štela dvajset gospodarjev; izpolnjevati obveznosti do soseske / prositi sosesko za privoljenje / tako so sklenili na soseski na sestanku te skupnosti 4. rel. skupnost vernikov podružnice: oznaniti mašo za sosesko sv. Jurija ● star. živeti s kom v soseski biti sosed koga ♪
  8.      sòudeléžba  -e ž (ȍ-ẹ̑) udeležba skupaj s kom: na šolskih prireditvah je zaželena soudeležba staršev / aretirali so ga zaradi soudeležbe pri atentatu / soudeležba umetnosti v družbenem življenju ● zahtevati soudeležbo pri dobičku pravico do deleža ♪
  9.      sòudeležíti se  -ím se dov., tudi sòudeléži se; sòudeléžil se (ȍ-ȋ ȍ-í) skupaj s kom se udeležiti: zaželeno je, da se prireditve soudeležijo starši / zahtevali so, da se njihovi oddelki soudeležijo invazije / soudeležiti se gibanja za mir sodelovati v njem sòudeležèn -êna -o in sòudeléžen -a -o 1. deležnik od soudeležiti se: biti soudeležen pri zaroti; biti aktivno soudeležen pri kulturnem življenju 2. ki ima skupaj s kom delež pri čem: biti soudeležen pri dobičku ♪
  10.      sòustvarjálnost  -i ž (ȍ-ȃ) dejstvo, da je kdo soustvarjalen: pri nastajanju plesne umetnine je potrebna soustvarjalnost vsakega plesalca ♪
  11.      sôva  -e ž (ó) 1. večja roparska nočna ptica z mehkim perjem, okroglo glavo in velikimi očmi: sova huka, skovika, uka; neslišen let sove; gleda kot sova jezno, neprijazno / leksikon ima za zaščitni znak stilizirano sovo ∙ postal je prava sova postal je pravi nočni ptič; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri ♦ zool. lesna sova sivkaste ali rjavkaste barve, ki živi v gozdu, Strix aluco; pegasta sova s kapljicam podobnimi temnimi pegami, Tyto alba; snežna sova ki živi v arktičnih predelih Evrope, Azije in Amerike, Nyctea scandiaca; uralska sova velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami, Strix uralensis 2. slabš. grda, neprijazna ženska: kaj sploh hoče ta stara sova ♪
  12.      sòvpréžen  -žna -o prid. (ȍ-ẹ̑) ki se vprega skupaj z drugim: sovprežni konj, vol ◊ grad. sovprežna konstrukcija konstrukcija iz debele jeklene pločevine in plasti betona, ki sta med seboj povezani ♪
  13.      sovrág  -a m (ȃ) zastar. sovražnik: on je moj sovrag / združiti se proti skupnemu sovragu / sovrag pleni po deželi ♪
  14.      sovražíti  in sovrážiti -im, in sovrážiti -im nedov. (ȋ á ȃ; ā ȃ) čutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: sovražiti brata, soseda; ekspr. divje, smrtno sovražiti; ekspr. iz dna duše, srca sovražiti; ljubiti in sovražiti; sovražiti koga kot kugo, psa; sovražita se kot pes in mačka zelo // čutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: svoje delo je sovražil; dejal je, da sovraži lenuhe / sovražim to obleko nočem je nositi; ne nosim je rad sovražèč -éča -e: še bolj sovražeč ga, so se razšli; sovražeči se ljudje sovrážen -a -o zastar.: misel na sovraženega človeka ♪
  15.      spáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: spačiti obraz, ustnice; spačiti se od bolečine, groze / ob teh besedah se je spačil s takimi gubami, potezami izrazil negativen, odklonilen odnos 2. nav. ekspr. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: spačiti sliko; v konveksnem zrcalu se je njena postava spačila // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: spačiti ime kraja; s tujkami in skovankami spačiti jezik; njegov priimek so spačili v čudno spako / s svojo razlago je pesem spačil 3. prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: njegovo izjavo so namenoma spačili; spačiti resnico 4. star. pokvariti, izpriditi: slaba družba ga je spačila / vse spači, česar se loti spáčen -a -o: spačen obraz; ves svet se mu zdi spačen; strmel je v spačene sence na zidu; govoril je v spačeni slovenščini; slika je spačena; duševno spačena bitja ♪
  16.      spàk  spáka m (ȁ á) 1. v pravljicah majhnemu moškemu podobno bitje spačenega, nenaravnega videza: pripovedovali so mu o spakih in vilah; gleda grdo kot spak; graščak je bil hudoben kot sam spak / vodni spak 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: najrajši bi ga našeškal, a je spak tako priliznjen, da tega ne moreš; pipa mi nagaja, ne morem prižgati tega spaka 3. ekspr. neprijetnosti, težave: s kolenom je spak, ne morem ga upogniti 4. ekspr., v medmetni rabi izraža a) začudenje, presenečenje: ti spak, saj ste res vi; glej ga spaka, zdaj je pa še slabše b) prepričanost o čem: ni spak, da ga ne bi našli c) jezo, nejevoljo nad kom: da bi ga spak; ti spak ti ● zebe me kot spak(a) zelo ♪
  17.      spáka  -e ž (ā) 1. spačene, nenaravne poteze obraza: kaj pomeni ta spaka / delati spake / prijazen nasmeh se je umaknil strašni spaki; ustnice je potegnil v režečo spako; spaka začudenja na obrazu izraz // ekspr. spačen, nenaraven obraz: pogled na njegovo spako se ji upira 2. spačena, nenaravna prikazen: od vseh strani so se ji režale spake; zagledal je čudne spake; režiser je spremenil ljudi v odurne spake; iz lesa izrezljana spaka / ekspr. s tako spako ni mogoče živeti / kot psovka: poberi se, spaka; ti spaka ti; spaka peklenska 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: ta spaka hoče vse vedeti; staro hišo so porušili in sezidali tole spako; to ni avtomobil, to je spaka 4. redko spaček: roditi spako; tele je bilo spaka z dvema glavama 5. nav. ekspr. izmaličena, spačena podoba česa: slovensko ime so spremenili v grdo spako; jezikovne, slogovne spake / človeška plemenitost se je spremenila v spako / duševna, moralna spaka ● otroci so mu kazali spake so se mu spakovali; redko natakniti si spako na obraz masko, krinko; ekspr. masker mu je tako spremenil spako, da ga ni nihče spoznal obraz; star. žejen je kot spaka zelo ♪
  18.      spakováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: obrnil se je proti sošolcem in se spakoval; spakoval se je tako, da je dvigal desno stran ust // z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: učenci se mu spakujejo; spakovati se komu za hrbtom / ekspr. to si pa res dobro naredil, se je spakoval je zaničljivo govoril 2. ekspr. nenaravno, izumetničeno se vesti, govoriti, se oblačiti: vedi se dostojno, nikar se ne spakuj / spakovati se po nemško, v narečju; spakovati se po modi ● zastar. spakovati obraz pačiti; zastar. vsi so se spakovali nad njim zgražali spakováje se: spakovaje se je šel mimo spakujóč se -a -e: spakujoči se klovn ♪
  19.      spáriti  -im dov. (á ȃ) 1. redko zdušiti: spariti korenje, zelenjavo / spariti krompir 2. slabš. skuhati, speči: nekaj bo že sparila za večerjo spáriti se 1. postati neužiten, slab zaradi stanja na toplem, v vročini: pivo se je sparilo; na soncu se pokošena trava hitro spari 2. ekspr. zaradi zadrževanja v vročini priti v neugodno, slabo telesno stanje: na takem soncu se boš sparil; v tem prostoru se bo toliko ljudi sparilo spárjen -a -o: sparjena trava; ne pij sparjene vode ∙ v sobi je sparjen zrak zatohel ♪
  20.      specífičen  -čna -o prid. (í) poseben, svojevrsten: biti v specifičnem položaju; beseda ima v tej zvezi specifičen pomen; težko je ustreči njenim specifičnim željam; opisovati specifično življenje mornarjev // značilen, tipičen: njegova specifična lastnost je, da rad vsakomur svetuje; za tako kurjenje je specifična velika poraba kurjave / med njima so specifične razlike ◊ fiz. specifični upor upor en meter dolgega odseka vodnika s presekom enega kvadratnega milimetra; specifična teža teža 1 m3 snovi; specifična toplota toplota, ki segreje en kilogram snovi za eno stopinjo; med. specifična bolezen bolezen, ki jo povzroča en sam mikrob specífično prisl.: specifično romantičen način pisanja; to je specifično slovenska narodna jed; sam.: ljudska umetnost je nekaj specifičnega ♪
  21.      spét  prisl. (ẹ̑) 1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: spet sem tukaj; upamo, da bo spet zdrava; kdaj spet prideš; za hip se je ustavila in spet šla dalje; vrni se spet / okna so spet prepleskali na novo / spet si ti na vrsti / okrepljen: želim si, da bi spet kdaj lahko v miru delal; vedel je, da jo bo kmalu spet videl ∙ podajal je opeko sosedu, ta spet svojemu in tako naprej izraža ponavljanje istovrstnih dejanj // ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: kaj je že spet, še ne bo miru; spet je minil teden, pa nič / kdo ti je spet to povedal 2. ekspr., v zvezi spet in spet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: v življenju se to dogaja spet in spet; govornika so spet in spet prekinjali / spet in spet jo je poklical 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: on pa samo čaka in spet čaka; te občutljive rastline je treba negovati in spet negovati / tega ne bom storil, ne, pa spet ne // izraža veliko količino, visoko stopnjo: potrebuje denar in spet denar; tam je sam pesek pa spet pesek 4. nav. ekspr., navadno okrepljen poudarja nasprotje: nekateri so bili navdušeni za to, drugi pa spet niso hoteli tvegati; on se pogosto hvali, drugi so spet preskromni / pridelek ni velik, pa spet ne slab; ne ravno debel, pa vendar spet ne suh / v njenih očeh si lahko videl ogenj, pa spet mrak in temo, pa spet smeh / v vezniški rabi eni pridelujejo hrano, spet drugi izdelujejo orodje, spet tretji gradijo 5. ekspr., okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: no, tako hudo pa spet ni; tako udobno pa to bivališče spet ni; samo poučnih knjig pa spet ne moremo brati // izraža neodločnost, omahljivost: rad bi pri tem sodeloval, in spet ne; rada bi šla, pa spet ne ♪
  22.      spinél  tudi špinél -a m (ẹ̑) min. poldrag kamen rdeče, modre, zelene barve: prstan s spinelom ♪
  23.      splazíti se  in spláziti se -im se, in spláziti se -im se dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) plazeč se priti kam: maček se je splazil v shrambo / otrok se je po kolenih splazil v zavetje / splaziti se skozi grmovje // ekspr. neslišno, neopazno a) priti: splaziti se v hišo; po prstih se je splazila k vratom; splazil se je skozi okno kot tat b) oditi: tiho se je splazil od doma; potuhnjeno so se splazili s senika; prim. izplaziti se ♪
  24.      splézati  -am dov. (ẹ̑) 1. plezaje priti: splezati na drevo, z drevesa / splezati na greben / otrok mu je splezal na kolena / splezati čez ograjo 2. povzpeti se, dvigniti se: splezati po lestvi na podstrešje ∙ ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal dosegel visok položaj; ekspr. splezati po hrbtih drugih doseči uspeh na škodo drugih ♪
  25.      splôšen  -šna -o prid., splôšnejši (ó) 1. ki se nanaša na vse ljudi, stvari, ne na posameznika, posamezno: skrbeti za splošno blaginjo, srečo; predmet je namenjen splošni uporabi / razglasiti splošni mir; splošna ljudska obramba; splošna volilna pravica; v nekaterih deželah splošna stavka // ki se nanaša na več ljudi sploh: pri otrocih je to splošen pojav; v gostilni se je začel splošen pretep; splošen vtis je bil, da je v mestu premalo trgovin; te pesmi veljajo po splošni sodbi za njegove najboljše; med letalskim napadom je nastala splošna zmeda; vzbujati splošno občudovanje // ki se nanaša na kak pojav v celoti: opisati splošni politični položaj v državi; splošni vtis o operni predstavi je bil slab; napisati splošno oceno seminarja // ki je skupen vsem istovrstnim primerom: splošne lastnosti otrok, učencev; opisovati splošne poteze življenja // ki se ne nanaša na posameznosti, podrobnosti: obravnavati splošna vprašanja; besedilo je preveč splošno / splošni načrt; splošna določila statuta / splošni in zato nenatančni izrazi pomensko široki 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: specializirati se za splošno kemijo; razlikovati med splošno psihologijo in posebnimi psihologijami občo psihologijo / splošna izobrazba izobrazba, ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti // nanašajoč se na dejavnost, ki ni specializirana: izdelovati jeklo za splošno strojegradnjo; splošno mizarstvo / izučil se je za splošnega ključavničarja / izdati splošno enciklopedijo / splošna ambulanta, bolnišnica / Splošna plovba Piran ● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo ◊ ekon. splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; splošni stroški stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; splošna poraba ali splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti; film. splošni plan izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti; geom. splošna lega tvorbe lega tvorbe, s katero ni poudarjen noben poseben odnos te tvorbe glede na projekcijski sistem; jur. splošni in posebni del zakona; med. zdravnik splošne medicine; voj. splošna mobilizacija splôšno prisl.: to je splošno človeška lastnost; splošno družbeni pojavi; ta beseda je bila nekoč splošno rabljena; splošno znano dejstvo splôšni -a -o sam.: prehod od splošnega k posebnemu; ni znal združiti osebnega s splošnim; na splošno na splošno govoriti; na splošno je bila dobra študentka; na splošno razgledan človek; v splošnem v splošnem se ne zanima za slikarstvo; v splošnem je tako ravnanje običajno ♪

   5.481 5.506 5.531 5.556 5.581 5.606 5.631 5.656 5.681 5.706  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA