Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Len (5.476-5.500)


  1.      síto  -a s (í) 1. priprava iz ogrodja z gosto mrežo, zlasti za sejanje moke: izdelovati sita; mreža, obod sita / presejati skozi sito; po sejanju ostanejo otrobi na situ; gosto, redko sito; svileno, žičnato sito; sito za belo moko / mlinsko sito ♦ čeb. čebelno sito priprava iz matične rešetke za ločevanje čebel od trotov; elektr. električno sito priprava, ki prepušča samo tok določenih frekvenc; fot. sito priprava iz barvnega stekla ali folije iz umetne snovi, ki prepušča v fotografsko kamero samo žarke določenih barv; filter // redko cedilo: pretlačiti jagode skozi sito; odcediti solato na situ 2. ekspr., navadno v zvezi z biti, dati izraža podrobno kritično obravnavo, pretres z namenom odstraniti nebistveno, slabo: danes bodo na situ njegove izjave; dati na sito vse kandidate / predlogi so šli skozi različna sita / sito cenzure, zgodovine ♪
  2.      sív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva // ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah // za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo ● ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem ◊ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem ♪
  3.      síven  -vna -o prid. (í ȋ) nar. 1. navadno v povedni rabi nadležen, nasilen (pri prošnji, zahtevi): ne bodite tako sivni, saj boste dobili 2. nasiten, redilen: sivna jed ♪
  4.      sivíca  -e ž (í) petr. sivkasto zelena glina s piritom ♪
  5.      skála 1 -e ž (á) 1. nav. ed. trdno sprijeta kamnita gmota kot del zemeljske skorje: vklesati pot v skalo; drevo raste na skali; biti neomajen, trden kot skala / živa skala / grad na vrhu skale skalne vzpetine / ekspr. kamor se ozreš, povsod sama skala skalnat svet, skale // mn. taka gmota glede na razčlenjenost, sestavljenost: nad vasjo se dvigajo skale / ponesrečiti se v skalah 2. velik kos te gmote: od vrha gore se je utrgala skala; odvaliti, premakniti skalo; s skalami zavarovan pristaniški pomol / previsna, viseča skala 3. ekspr. odločen, nepopustljiv človek: te skale z nobenim dokazom ne premakneš / bodi skala 4. nar. štajersko trščica: skala se mu je zapičila v prst ● knjiž. skala ji leži na duši kamen ji leži na duši; ekspr. ta načrt je zadel ob skalo so mu odločno, nepopustljivo nasprotovali; ekspr. joka, da bi skalo omečil zelo ◊ petr. bele kredne skale ♪
  6.      skálba  -e ž (ȃ) zastar. jama, kotanja, zlasti v gorskem svetu: jeleni so hodili pit vodo k skalbi ♪
  7.      skávsati se  -am se dov. (ȃ) ekspr. stepsti se (s kljunom): petelina sta se skavsala do krvi // slabš. spreti se: za vsako malenkost se skavsajo ♪
  8.      skipéti  -ím dov., tudi skípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja razliti se čez rob posode: juha, voda skipi / lonec nad ognjiščem je skipel 2. ekspr. razjeziti se, razburiti se: kadar ga zagleda, skipi; za vsako malenkost skipi ● ekspr. srce mu je skipelo v veselju postal je zelo vesel skipèl in skipél tudi skípel -éla -o: skipelo mleko ♪
  9.      skísati  -am dov. (ȋ) 1. povzročiti, da postane kaj kislo: mikrobi skisajo mleko; skisati repo, zelje 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: skisati travo / skisati krmo skísati se 1. zaradi vrenja postati kisel: na toplem se mleko skisa; vino se skisa // ekspr. pokvariti se, poslabšati se: hrana se je skisala 2. ekspr. postati nedejaven, nesposoben za kaj: moram delati, sicer se bom skisal; v taki samoti se bo skisal ● ekspr. možgani so se mu skisali, pamet se mu je skisala v svojem ravnanju, mišljenju je postal nepreudaren; ekspr. ob teh besedah se ji je obraz skisal postala je nerazpoložena, nejevoljna; ekspr. vreme se je skisalo postalo neprijetno, pusto skísan -a -o: imeti skisan obraz; ta človek je že ves skisan; skisana juha ∙ ekspr. skisan zrak pokvarjen, slab ♦ agr. skisana zemlja zemlja, ki vsebuje veliko humusnih kislin; sam.: v prostoru zaudarja po skisanem ♪
  10.      skládati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada // star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema ● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja ♪
  11.      skláden 1 -dna -o prid., skládnejši (á) 1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva // ki s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek 2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina 3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem 4. zastar. zložljiv: skladni stoli; skladna miza ◊ geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti skládno prisl.: delovati skladno; skladno razvit; ravnati skladno s predpisi ♪
  12.      skládovnica  tudi skladóvnica -e ž (á; ọ̑) 1. kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: skladovnica se je podrla; jemati polena s skladovnice; skladovnica desk, drv, škatel / skladovnica papirja, perila / zložiti v skladovnico / debele skladovnice usedlin plasti 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebrati celo skladovnico spisov ♪
  13.      sklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom ∙ knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi sklánjati se 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim stregle ● pesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa ♪
  14.      skláti  skóljem dov., skôlji skoljíte (á ọ́) redko razklati: sklati poleno skláti se ekspr. stepsti se, spopasti se: psi so se sklali / na veselici so se sklali sklán -a -o: sklano deblo ♪
  15.      sklèp  sklépa m (ȅ ẹ́) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti: sklep mu je otekel, otrdel; boli, ekspr. trga ga v sklepih; poškodba sklepa; bolečine v sklepih; ekspr. biti trd v sklepih / ekspr. roka je skočila iz sklepa / čeljustni, kolčni, kolenski sklep 2. mesto, kjer se kaki členi, deli navadno gibljivo sklepajo, spajajo: okrepiti sklep; sklepi lesenega zložljivega metra / poskakovanje vagonov na sklepih tračnic 3. element, ki sklepa kake člene, dele: speti, zvezati s sklepi; aluminijasti, železni sklepi 4. navadno s prilastkom končna misel, ugotovitev kakega sklepanja, razmišljanja: sklep, da je govoril neresnico, je bil potrjen; priti do nenavadnega, zmotnega sklepa / iz uradnih izjav delati presenetljive sklepe; publ. potegniti iz razprave nekaj sklepov // trditev, izjava, izpeljana iz dveh ali več trditev, izjav po pravilih logike: iz premis, trditev izpeljati sklep / knjiž. dedukcijski, indukcijski sklep 5. kar se sklene, določi a) po premisleku: držati se svojega sklepa; pozabiti na vse dobre sklepe; ostati pri svojem sklepu / narediti trden sklep trdno skleniti b) po končani obravnavi, razpravi: izglasovati, sprejeti sklep z večino glasov; prebrati sklepe seje, zborovanja; sklep o omejitvi uvoza / zapisnik sklepov // jur. pravni akt o posamezni zadevi pravne narave, izdan zlasti v postopku: izdati, podpisati sklep; sklep o dedovanju, priporu 6. raba narašča konec, zaključek: za sklep sezone uprizoriti komedijo / smrt je sklep življenja 7. redko sklenitev: doseči sklep pogodbe ◊ alp. sklep doline konec doline, kot; anat. kopitni sklep; kroglasti sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico; skočni sklep med golenico, mečnico in skočnico; filoz. logični sklep ki upošteva zakon logike; sklep silogizma; gozd. sklenjen gozdni sklep gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; lit. sklep del literarnega dela, v katerem se dogajanje sklene, konča; med. vstaviti umetni sklep; otrdelost sklepa; vnetje sklepov; ptt pisemski sklep več v vrečo zloženih pisemskih pošiljk, ki se pošiljajo določeni pošti za nadaljnjo odpravo; žel. sklep vlaka konec vlaka, opremljen s sklepnim signalom ♪
  16.      sklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom // v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti 3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč 4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira / ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja 6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno 7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov ● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo sklepáje: sklepaje koščene roke, je stala pred njim sklepajóč -a -e: sklepajoč roke, ga je poklical; sklepajoč iz znanega na neznano; sklepajoč po pismu, želijo, da pridete čimprej ♪
  17.      sklépnica  -e ž (ẹ̑) adm. listina o sklenitvi posla: izdati sklepnico ♪
  18.      skloníti  sklónim dov. (ȋ ọ́) premakniti zgornji del česa navzdol, proti tlom: ko je šel skozi vrata, je sklonil glavo; skloniti hrbet; skloniti glavo h komu, nad čim / labod je sklonil vrat; ekspr. pod težo snega so smreke globoko sklonile veje upognile / skloniti glavo v pozdrav; ob žalostni novici so se glave sklonile ● zastar. kaj ga je sklonilo, da je to storil nagnilo; na ukaz je molče sklonil glavo z gibom glave navzdol izrazil soglasje; ekspr. prej ali slej boš sklonil glavo se boš uklonil, vdal skloníti se 1. premakniti glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: sklonil se je in pobral kamen; sklonil se je, da bi zavezal čevelj; skloniti se nad zemljevid; skloniti se po poleno; skloniti se skozi okno / skloniti se pod težkim bremenom upogniti se 2. zastar. vzdigniti se, vzravnati se: bolnik se je napol sklonil v postelji / skloniti se kvišku, pokonci ● knjiž. dan se je sklonil zvečerilo se je; knjiž., ekspr. nihče se ni sklonil k meni mi ni pomagal; knjiž. mrak se je sklonil na zemljo zmračilo se je; ekspr. ko se je prižgala luč, se je takoj sklonil nad knjigo začel brati, študirati sklonívši star.: vstopil je, sklonivši glavo; sklonivši se k njemu, ga je tiho vprašal sklónjen -a -o: sklonjena drža, postava; s sklonjeno glavo, star. sklonjene glave je šel po cesti; sklonjen hoditi, sedeti ♪
  19.      skobacáti se  -ám se dov. (á ȃ) nav. ekspr. kobacajoč priti: otrok se mu je skobacal na kolena / komaj se je skobacal izza mize; skobacati se s postelje / počasi se je skobacal, zastar. je skobacal v hišo / skobacati se na noge, pokonci vstati; prim. izkobacati se ♪
  20.      skôbčevka  -e ž (ó) samica skobca: skobčevka je zgrabila plen; skobec in skobčevka ◊ zool. papiga skobčevka papiga, ki prijetno cvrči in se dobro nauči oponašati govorjenje, Melopsittacus undulatus ♪
  21.      skóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na skok: skočna sila / skočna razdalja ◊ anat. skočni sklep sklep med golenico, mečnico in skočnico ♪
  22.      skóčnica  -e ž (ọ̑) anat. nartnica med golenico, mečnico in petnico: petnica, skočnica in druge nartnice ♪
  23.      skokonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. 1. ki se premika v skokih: skokonoge kobilice, žabe / skokonogi jeleni 2. poskočen: takrat sem bil še skokonog ♪
  24.      skomína  -e ž (í) nav. mn. 1. kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: dobiti, imeti skomine po nezrelem grozdju, jabolkih / že ob pogledu na trpke lesnike so se mu delale skomine // temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: če praskaš po pločevini, dobim skomine 2. ekspr. zelo velika želja po čem: spravil je uro v žep, da otroku ne bi delala, vzbujala skomin / s skominami je pomislil na večerjo; obšle so ga skomine po borovnicah / pregnati komu skomine po tuji zemlji ♪
  25.      skomínati  -am nedov. (í) 1. brezoseb. imeti kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: če jem nezrelo grozdje, me skomina; po jabolkih jo skomina; skomina ga po zobeh / v osebni rabi zobje me skominajo // imeti temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: ne praskaj po zarjaveli pločevini, ker me skomina; ko je gledal, kako nerodno seka, ga je kar skominalo 2. povzročati kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: limone marsikoga skominajo // povzročati temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: sintetične tkanine jo skominajo 3. brezoseb., ekspr. čutiti željo po čem: vedno ga je skominalo po slavi; prav skomina ga, da bi jo vprašal / skominalo jo je po koščku domače potice; skominalo se mu je po prijateljih / že dolgo ga skomina po sosedovem gruntu ♪

   5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA