Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Len (4.676-4.700)
- poklekováti -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklekovati in vstajati // v krščanskem okolju upogibati nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: ko so šli mimo oltarja, so poklekovali ∙ ekspr. Slovencem ni treba poklekovati pred številčno večjimi narodi se ni treba poniževati pred njimi; jih ni treba zelo občudovati 2. ekspr. uklanjati se, vdajati se: pred nikomer ni poklekoval, ampak je ostal zvest svojim načelom ♪
- poklíc -a m (ȋ) 1. delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin: zdaj ne opravlja svojega poklica; izbrati si poklic; pripravljati se na poklic; zakaj si se odločil za ta poklic; to je njen glavni poklic; lep, težek, zahteven poklic / akademski, intelektualni, tehnični poklici; duhovniški poklic; opravljati šiviljski, učiteljski poklic / sedeči poklic pri katerem se delo opravlja sede; svobodni ali samostojni poklic ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; poklic ozkega, širokega profila / menjati poklic; zapustiti poklic / govorica posameznih poklicev ljudi v posameznih poklicih // opravljanje takega dela, dejavnosti: takrat je bil še neizkušen v poklicu / je že v poklicu zaposlen; izobraževanje vzgojiteljic v poklicih / usmerjati v poklice // usposobljenost za
tako delo, dejavnost: imeti, pridobiti si poklic; priti do poklica; ljudje različnih poklicev 2. z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža stanje, dejavnost, kot jo določa prilastek: ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu; poklic žene in matere ● imeti poklic za kaj sposobnosti, nagnjenje, veselje; ekspr. zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ♪
- pokljáti -ám nedov. (á ȃ) narahlo pokati: v peči so pokljala goreča polena; pod nogami je pokljala suhljad; brezoseb. med vejevjem je pokljalo / pokljati s prsti pokljajóč -a -e: pokljajoče veje ♪
- pokljúkati -am dov. (ȗ) pritisniti na kljuko (vrat): pokljukal je, a vrata so bila zaklenjena // star. narahlo udariti, potrkati: pokljukati na okno, vrata ♪
- poklópec in poklôpec -pca m (ọ̄; ó) 1. manjša priprava za pokrivanje, zapiranje: odmakniti poklopec z odprtine na vratih / zapreti poklopec budilke / žični poklopec na steklenici / črni poklopci na ušesih naušniki // star. pokrov: poklopec skrinje / sedela je na poklopcu jadrnice 2. obrt. samostojno krojen in izdelan del oblačila, ki pokriva žepno odprtino: plašč so poživljali okrasni šivi, manšete in poklopci; žepi se zapirajo s poklopci / žepni poklopci ◊ anat. poklopec hrustanec, ki pokriva vhod v grlo; zool. škržni poklopec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge ♪
- poklopíti in poklópiti -im dov. (ȋ ọ̄) pokriti, zapreti s poklopcem: poklopiti stekleničko / redko poklopiti del slušalke z dlanjo pokriti, zakriti ♪
- pôkoj in pokòj -ója tudi -ôja m, prvi pomen mest. ed. pokóju (ó ọ́, ó; ȍ ọ́, ó) 1. stanje človeka, ki po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: pet let ji manjka do pokoja; učiteljica v pokoju / iti v pokoj upokojiti se; biti v pokoju 2. knjiž. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je vladal pokoj // stanje brez hrupa, vznemirjenj: želel si je malo pokoja / pokoj vasic v nedeljskem popoldnevu / kaliti javni red in pokoj 3. knjiž. stanje notranje ubranosti, urejenosti; mir: iskati pokoj; na dušo mu lega pokoj / pokoj srca / v medmetni rabi, v krščanstvu, ob spominu na umrle Bog mu daj večni pokoj // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: brez pokoja je taval okrog ● star. iti k pokoju spat; vznes. leči k večnemu pokoju umreti ♪
- pokônčen -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi;
pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen ♪
- pokônčnež -a m (ȏ) knjiž., ekspr. načelen, značajen človek: pisatelj, idejni borec, pokončnež ♪
- pokosítriti -im dov. (í ȋ) teh. prekriti kovino s tanko plastjo kositra: pokositriti jekleno pločevino pokosítren -a -o: pokositrena posoda ♪
- pokrájina tudi pokrajína -e ž (ā; í) 1. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost: pokrajina se je spremenila; občudovati lepoto pokrajine / slovenska pokrajina je zelo raznovrstna / gorata, tropska pokrajina; rodovitna pokrajina; pokrajina oljk in pomaranč / industrijska, kmetijska pokrajina // določeno manjše ali večje ozemlje sploh: megla leži nad pokrajino; Dolenjska, Primorska in druge slovenske pokrajine 2. v nekaterih državah višja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine; glavno mesto pokrajine ∙ avtonomna pokrajina v sklopu države, višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti 3. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina; krajina: na steni je viselo nekaj pokrajin in portretov 4. knjiž., s prilastkom področje, območje: to so zanimive miselne
pokrajine / z oslabljenim pomenom: odpreti komu pokrajine svoje duše; obdala ga je pokrajina molka ◊ jur. Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo; rel. cerkvena pokrajina; urb. kulturna pokrajina kultivirana, preoblikovana ♪
- pokŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) šport. nekoliko skrčiti: pokrčiti roke; pokrčiti noge v kolenu pokŕčen -a -o: pokrčeni prsti ♪
- pokríven -vna -o prid. (ȋ) ki se rabi za pokrivanje: vsi pokrivni elementi so bili iz jeklene pločevine ♦ teh. pokrivni emajl ♪
- pokrôpati -am tudi pokrópati -am dov. (ȏ; ọ̑) nar. koroško 1. politi s kropom: pokropati zelenjavo 2. potreti, pobiti: te besede so ga precej pokropale pokrôpan tudi pokrópan -a -o: ves pokropan je odšel ♪
- pokròv -ôva m (ȍ ó) 1. zgornji del kake priprave za pokrivanje, zapiranje: odpreti, zapreti pokrov; povezniti pokrov na posodo; pokriti škatlo s pokrovom / straniščna školjka z dvižnim pokrovom; varnostni, zaščitni pokrov; pokrov krste // kar se rabi za pokrivanje, zavarovanje: dati sir pod steklen pokrov; pokrov na ladijskem krovu; pokrov pri kmečki peči; pren., ekspr. nad mestom je danes siv nebesni pokrov 2. sprednji zgornji del avtomobilske karoserije, ki pokriva motor ali prtljažni prostor: izstopil je in vzdignil pokrov / pešca je vrglo na pokrov motorja; pokrov vozila ◊ gozd. pokrov veje iglavcev za pokrivanje (oglarske) kope; grad. pokrov betonska, jeklena plošča za pokrivanje jaškov, kanalov; muz. pokrov lesena plošča, ki pokriva zgornji del trupa pri godalih; teh. navojni pokrov ♪
- polarizácija -e ž (á) glagolnik od polarizirati: polarizacija svetlobe; eliptična, krožna polarizacija / magnetna polarizacija; polarizacija galvanskih členov / zaustaviti polarizacijo sveta na bogate in revne; gospodarska, politična, vojaška polarizacija; publ. polarizacija sil v Evropi ♦ fiz. pojav, da ima svetloba po smeri določeno jakost električnega polja ♪
- pólavtomátski -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȃ) 1. ki ni popolnoma avtomatski: polavtomatski pralni stroj; polavtomatsko polnjenje ♦ ptt polavtomatska telefonska centrala centrala, pri kateri telefonist sprejme naročilo osebno, zaželeno zvezo pa vzpostavlja avtomatsko; voj. polavtomatska puška puška, ki se sama polni in prazni, mora pa se sprožiti za vsak strel posebej 2. ki poteka skoraj brez sodelovanja človekove volje, zavesti: njegovi gibi so postajali polavtomatski ♪
- póldívji -a -e [u̯d] prid. (ọ̑-í) 1. ki živi del leta pri človeku, del leta pa svobodno v naravi: poldivji severni jeleni 2. ki je po določenih lastnostih, značilnostih podoben divjemu: poldivja plemena ♪
- póleg in poleg [tudi lǝg] predl. (ọ̑) z rodilnikom 1. za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj: stopata drug poleg drugega; stal je poleg mene; posaditi otroka poleg sebe / cesta teče poleg Krke ob Krki / primitivnejša oblika nekaj časa vzdrži poleg višje 2. za izražanje dodajanja: govoril boš ti, pa še kdo poleg tebe; rastlina potrebuje poleg vlage tudi sončno svetlobo / razpravljali so poleg drugega tudi o šolstvu; zamuja in poleg tega je len; v sobi je poleg (vsega) tega še temno / v vezniški rabi dela v tovarni, poleg tega pa študira še pravo 3. za izražanje primerjave: poleg njega je kakor pritlikavec; postavljati Koseskega poleg Prešerna / star. vse preteklo se nam zdi lepše poleg sedanjega kakor 4. zastar. kljub: poleg vseh slabosti je dober človek ♪
- poléten 1 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poletje: bil je vroč poletni dan; poletni meseci / poletna nevihta, suša / poletne čebele čebele, ki se izležejo poleti; poletna obleka; poletne (šolske) počitnice // nav. ekspr. značilen za poletje: prav poletno vreme je še, čeprav smo sredi jeseni ● poletni čas v nekaterih državah uradno za eno uro naprej premaknjen čas od druge polovice maja do druge polovice septembra ◊ agr. poletna rez; astr. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; bot. poletni jurček užitna goba s svetlo rjavim klobukom, Boletus reticulatus; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; les. poletni les gostejša plast lesa v letnici; pozni les; meteor. poletni monsun; šol. poletni (izpitni) rok (izpitni) rok ob koncu šolskega leta; vrtn.
poletna cipresa cipresi podobna enoletna vrtna rastlina, Kochia scoparia polétno prisl.: poletno se obleči ♪
- poli... prvi del zloženk nanašajoč se na večje, veliko število: poligraf, polimorfen, politehnik, politonalen ♪
- políca 2 -e ž (í) navadno v zvezi zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi: izdati polico; prošnja za razveljavitev police / nezgodna zavarovalna polica ♪
- poliéster -tra m (ẹ́) kem. s polikondenzacijo karboksilnih kislin z večvalentnimi alkoholi nastala umetna snov, ki se uporablja zlasti za izdelavo umetnih vlaken ♪
- políkati -am dov. (ȋ) 1. z likanjem zgladiti del tkanine: rjuho je zganila na pol, polikala in spet preganila / polikati rob, šiv / redko skrbno polikati obleko zlikati // drugega za drugim zlikati: polikala je že vse manjše kose 2. star. pološčiti: polikati parket; polikati škornje / mojster je že polikal pohištvo polakiral políkan -a -o 1. deležnik od polikati: polikan šiv; parket je lepo polikan ∙ ekspr. lasje so se mu svetili in sploh je bil ves polikan zelo skrbno oblečen, urejen 2. ekspr. pretirano skrben, pravilen: polikana izgovarjava; prisl.: polikano govoriti, se vesti ♪
- polinóm -a m (ọ̑) mat. izraz, ki ima več členov, mnogočlenik: členi polinoma / ničla polinoma vrednost neodvisne spremenljivke, pri kateri je polinom enak nič ♪
4.551 4.576 4.601 4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776