Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Len (4.156-4.180)


  1.      nráven  -vna -o prid. (á ā) knjiž. moralen: a) z nravnega stališča je to sprejemljivo / nravno ravnanje, življenje / nravni nauk b) nravni propad, razkroj; držati se nravnih načel / ima izostren nravni čut / nravna neoporečnost / ta ženska je bila visoko nravna nrávno prisl.: živeti nravno; nravno zrel človek ♪
  2.      nrávstven  -a -o prid. (ȃ) knjiž. moralen: a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk ◊ filoz. nravstvena filozofija etika; jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe nrávstveno prisl.: to ga je nravstveno dvignilo ♪
  3.      nújen  -jna -o prid., nújnejši (ū) 1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke; zaradi narasle vode je evakuacija nujna; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere 2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen; taki ukrepi so bili nujni; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva 3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene // brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga ◊ filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; jur. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo nújno prisl.: nujno hoče govoriti z vami; nujno potrebuje sobo / v povedni rabi: nujno je, da odidemo; če se rodiš, je nujno, da umreš ♦ ptt nujno označba na pošiljki pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj; sam.: vse nujno smo opravili že včeraj; rešili so si samo najnujnejše ♪
  4.      oáza  -e ž (ȃ) porasla površina z vodo v puščavi, zelenica: zagledati oazo; naseljena oaza; palme v oazi / ekspr. kraška polja so prave oaze sredi goličav // knjiž., s prilastkom področje, kraj, ki se razlikuje od okolja po kaki lastnosti, zlasti pozitivni: redke kulturne oaze; oaza civilizacije, miru ♪
  5.      obá  tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim., obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma (ȃ ẹ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov a) v samostalniški rabi: poznam oba; pričakujemo obe hkrati; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati; oba z ženo se lepo zahvaliva b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva; predstavniki obeh držav; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka; oba konca palice; oba rimska konzula; dolžnost obeh staršev; zašiti obe hlačnici; obe polovici jabolka; na obeh bregovih reke; hrom na obe nogi; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma ● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv ♪
  6.      obála  -e ž (ȃ) pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali; stati na obali; voziti se ob obali / morska obala // svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju; več sto kilometrov dolga obala; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala ◊ geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij ♪
  7.      obára  -e ž (ȃ) 1. juhi podobna jed iz mesa in zelenjave: skuhati obaro; naročiti obaro z žganci / kunčja, telečja obara 2. zastar. zvarek, prevretek: pripraviti obaro iz korenin ♪
  8.      obárjanje 1 -a s (á) glagolnik od obarjati1: čiščenje in obarjanje zelenjave ♪
  9.      obcésten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja ob cesti: obcestne hiše; obcestno zelenje / obcestni jarek jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode; obcestni kamen kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih ♦ geogr. obcestna vas vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti ♪
  10.      občeméti  -ím [čǝm] dov., občemì (ẹ́ í) 1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi 2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel ♪
  11.      občŕtati  -am dov. (ŕ r̄) narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtati slabo odtisnjena mesta; občrtati s svinčnikom; pren. usta mu je občrtala surovost // zaznamovati s črto, črtami robove česa: občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr. svetloba je občrtala obzorje ♪
  12.      občrtávati  -am nedov. (ȃ) delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu občrtávati se kazati se v obrisih: dekliška postava se je občrtavala v mraku ♪
  13.      obdŕsati  -am dov. (ȓ) 1. z drsanjem nekoliko poškodovati; odrsati: obdrsati hlače na kolenih; močno obdrsati 2. premikajoč se tesno dotakniti; podrsati: obdrsati s komolcem ob koga obdŕsan -a -o: obdrsan prag ♪
  14.      obeleževáti  -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. označevati, zaznamovati: obeleževati drevje za sečnjo 2. biti značilen, prevladujoč: razpravo obeležuje jasnost in nazornost; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov ♪
  15.      obésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
  16.      obešálo  -a s (á) priprava, na katero se kaj obeša: obesiti zaklane živali na obešala; premična jeklena vrv z obešali / redko dati plašč na obešalo obešalnik ♪
  17.      obéšanka  -e ž (ẹ́) ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj: kupiti obešanko; zakleniti skrinjo z obešanko ♪
  18.      obgrizováti  -újem nedov. (á ȗ) z grizenjem odstranjevati del česa: nataknil je meso na vilice in ga obgrizoval / previdno obgrizovati črvivo sadje // z grizenjem načenjati: jelenjad obgrizuje drevje ♪
  19.      obhòd  -óda m (ȍ ọ́) glagolnik od obhoditi: večerni, vsakodnevni obhod; obhod častne čete; obhod študentov po mestnih ulicah / patruljni obhod / miličniki so že na obhodu; med obhodom je straža odkrila mine / njegov obhod tujih dežel se je kmalu končal ● star. prvomajski obhod prvomajska parada ◊ etn. jurjevski obhod; geom. obhod gibanje po sklenjeni črti od določene točke na črti do iste točke nazaj ♪
  20.      obíl  -a -o [iu̯ in il] prid. (ȋ ȋ) zastar. obilen: obil dež namaka polje; vrnili so se z obilim plenom; čaka jih obilo plačilo / bil je deležen obilih časti velikih, visokih; zajci so se razmnožili v obilem številu v velikem / visoka in obila ženska / drevo daje obilo senco / ukvarjal se je z obilimi posli številnimi; prim. obilo ♪
  21.      obílje  -a s (ȋ) 1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: s pridnostjo je prišel do sreče in obilja; obilje in udobje sodobnega življenja / ekspr. hotel je zbežati iz sitega obilja in morečega dolgočasja 2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: med raki je obilje oblik in vrst; podnebje z obiljem dežja // v prislovni rabi, v zvezi v obilju izraža veliko količino, množino: imeti vsega v obilju; stara hruška vsako leto v obilju rodi / mož je v obilju razkazoval svojo moč ♪
  22.      objékten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na objekt: objektna maketa ◊ fiz. objektno stekelce steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet; lingv. objektni stavek odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; predmetni odvisnik ♪
  23.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  24.      objéti  -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama // položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri ● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta ♪
  25.      obkrožíti  in obkróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo 2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata 3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta 4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet ● nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; redko obkrožiti hišo z vrtom obdati obkróžen -a -o: z visokimi gorami obkrožena dolina ♪

   4.031 4.056 4.081 4.106 4.131 4.156 4.181 4.206 4.231 4.256  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA