Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lema (201-225)


  1.      sociálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na družbo, družben: proučevati socialne odnose; socialna moč, vloga koga / socialne krivice / socialne plasti, skupine; socialna lestvica // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je socialno bitje / čebele in druge socialne žuželke 2. nanašajoč se na gmotni položaj, mesto v družbi, družben: socialni izvor, sestav študentov / socialni propad, vzpon koga / brezposelnost in drugi socialni problemi / socialna nasprotja se manjšajo 3. nanašajoč se na dejavnost za omiljenje, urejanje gmotnih, življenjskih razmer: dobivati socialno pomoč / socialni podpiranci / obiskala ga je socialna delavka delavka, ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom / socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo; pog. biti v službi na socialnem skrbstvu na skupnosti socialnega skrbstva; socialno varstvo; socialno zavarovanje zavarovanje, ki zagotavlja zaposlenim in članom njihove družine določene pravice v primeru bolezni, nosečnosti, poroda, delovne nezmožnosti, starosti, smrti; pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja 4. ki upošteva koristi drugih, skupnosti: ta človek je zelo socialen; socialni in nesocialni ljudje / imeti socialne nazore; pomagati človeku je socialno dejanje ● tako ravnanje se je upiralo njegovemu socialnemu čutu čutu za upoštevanje koristi drugih, skupnosti; socialni ljudje ljudje, ki se prilagajajo splošno veljavnim družbenim normam; publ. voliti kandidata socialne demokracije socialnodemokratske stranke; socialna ogroženost ogroženost zaradi slabih gmotnih, življenjskih razmer ◊ lit. socialni realizem realistična književnost, ki obravnava zlasti socialno problematiko; socialna drama, poezija; med. socialne bolezni bolezni, ki jih povzročajo zlasti neugodne gmotne razmere; polit. socialna demokracija v nekaterih državah politična organizacija delavskega razreda, ki se zavzema za izboljšanje kapitalistične družbe s postopnimi reformami; psih. socialna psihologija psihologija, ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi; socialna zrelost zrelost posameznika ali socialne skupine glede na njeno vključenost v družbo, odgovornost do družbe sociálno prisl.: socialno ogrožen človek; biti socialno zavarovan sociálni -a -o sam., pog.: vsak teden ga obišče socialna socialna delavka; delati na socialni, na socialnem na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ♪
  2.      sociologíja  -e ž (ȋ) znanost, ki proučuje človeško družbo in zakonitost njenega razvoja, družboslovje: ta problem spada v sociologijo; metode, predmet sociologije; inštitut za sociologijo / marksistična, meščanska sociologija / predavati sociologijo; izpit iz sociologije / industrijska sociologija ki proučuje sociološko problematiko v industriji; obča sociologija; pedagoška sociologija ki proučuje uporabo socioloških izsledkov pri vzgoji in izobraževanju; sociologija dela, družine, religije ♪
  3.      solúcija  -e ž (ú) publ. izhod, rešitev: najti, predlagati solucijo; enostranska, konkretna solucija; solucija ekonomskega položaja, problema / bloki niso srečna solucija za ureditev spornih vprašanj na svetu ◊ farm. zdravilna raztopina ♪
  4.      sporazúm  -a m (ȗ) dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum; kršiti, razveljaviti sporazum; gospodarski, politični, vojaški sporazum; pismeni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju // dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma ◊ ekon. klirinški sporazum; jur. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju ♪
  5.      sprehájati se  -am se tudi izprehájati se -am se nedov. (ȃ) počasi, umirjeno hoditi za razgibanje, oddih, navadno na prostem: gostje se sprehajajo; sprehajati se s prijatelji; sprehajati se ob jezeru, po parku, v gozdu // nav. ekspr. počasi, umirjeno hoditi sploh: rad se sprehaja po trgovinah / nič ne dela, samo sprehaja se / sprehajati se po vesolju // hoditi sem in tja: ves zaskrbljen se je sprehajal po čakalnici; vrvohodec se sprehaja po vrvi / kokoši in gosi se sprehajajo po dvorišču; ekspr. med kamenjem in rastlinjem se sprehajajo ribice lahkotno plavajo; pren., ekspr. govornikova misel se sprehaja med šalo in resnico; njeni prsti se sprehajajo po strunah ● ekspr. oči so se mu sprehajale po obrazih ogledoval jih je; ekspr. pogled se mu sprehaja po dvorani pogleduje po dvorani; ekspr. revma se sprehaja po meni čutim jo na različnih mestih; ekspr. predavatelj se po tej problematiki kar sprehaja z lahkoto jo obvladuje sprehájati tudi izprehájati 1. redko voditi na sprehod: sprehajati konja, psa / sprehajal ga je po domači hiši vodil 2. star., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: groza, strah ga sprehaja; bolnico sprehaja vročina / sprehajale so ga čudne misli sprehajáje se tudi izprehajáje se: sprehajaje se po trgu, sta se pogovarjala sprehajajóč se tudi izprehajajóč se -a -e: sprehajajoč se po mestu, je srečal prijatelja ♪
  6.      sprevíd  -a m (ȋ) knjiž. spoznanje, dojetje: sprevid celotne problematike / analiza pomaga do jasnega sprevida ∙ knjiž. storiti kaj po lastnem sprevidu preudarku ♪
  7.      sprevídenje  -a s (ȋ) glagolnik od sprevideti: sprevidenje problema ♪
  8.      spríčo  in spričo predl. (í) z rodilnikom 1. publ. zaradi: spričo pomanjkanja dokazov so ga oprostili / spričo take konkurence ni imel nobenih možnosti, da bi zmagal; ta problematika spričo spremenjenih okoliščin ni več aktualna / v vezniški rabi zunanjetrgovinski primanjkljaj se je zelo povečal. Spričo tega je vlada omejila uvoz 2. redko ob, poleg: spričo njega je bil kakor pritlikavec 3. star. vpričo: spričo vseh ga je udaril ♪
  9.      srčíca  -e ž (í) redko srčika: srčica debla / srčica solate / knjiž. srčica problema, spora jedro, bistvo ♪
  10.      srčíka  tudi sŕčika -e ž (í; ȓ) 1. notranji, osrednji del stebla, debla: dolbsti srčiko hrasta; srčika palme // srednji, najmlajši listi solate, zelja: izrezati srčike / srčika solate, zelja ♦ les. srčika debla vlakna v sredini debla 2. knjiž., navadno s prilastkom jedro, bistvo: raziskati srčiko problema, spora / ta glasba je srčika njegovega življenja / idejna srčika romana 3. agr. češnja z debelimi plodovi srčaste oblike: obirati srčike ♪
  11.      srobót  tudi sróbot -a m (ọ̑; ọ̑) rastlina s plazečim se steblom in belimi cveti: srobot se vzpenja po deblu; s srobotom prerasla pot / s srobotom zavezati butaro ♦ bot. južni srobot s temno vijoličastimi cveti, ki raste na Primorskem, Clematis viticella; planinski srobot gorska rastlina z deljenimi listi in modrimi cveti, Clematis alpina ♪
  12.      sŕž  -í tudi -i ž (ȓ) knjiž. 1. navadno s prilastkom bistvo, jedro: delo je srž njegovega življenja; prodreti v srž problema / v srži je ostal romantik 2. redko stržen, sredica: delati kroglice iz bezgove srži ♪
  13.      stándarden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na standard, predpis: standardni deli, izdelki; standardni vzorec; standardna kakovost; standardne mere oblačil; določiti standardne oblike pasme / standardni predpisi 2. splošno uporabljan, uveljavljen: standardna metoda raziskovanja; na programu so bila standardna dela naših skladateljev; penicilin je postal standardno zdravilo / ta knjiga je standardno delo za to stroko temeljno // navaden, običajen: standardna izvedba avtomobila; standardno pohištvo / standardna rešitev problema; novinar mu je postavil standardno vprašanje / košarkarji so pokazali standardno formo ◊ ekon. standardna deviacija številčni izraz, ki kaže na razlike od povprečja določenih podatkov; kor. standardni plesi družabni plesi, nastali pod vplivom angleškega načina plesanja; lingv. standardni jezik knjižni jezik; šport., voj. standardna puška malokalibrska puška za tekmovanje v streljanju na petdeset metrov; voj. standardno orožje orožje, ki se izdeluje v redni proizvodnji in se v vojski redno, množično uporablja stándardno prisl.: standardno izdelano pohištvo; standardno urejeno stanovanje ♪
  14.      stržén  -a m (ẹ̑) 1. notranji, osrednji del stebla, debla: izrezati stržen; bezgov stržen; stržen koruze, vrtnice; stržen in skorja 2. iz odmrlega tkiva sestavljen osrednji, trdnejši del tvora: iztisniti, potegniti stržen iz tvora / gnojni stržen 3. knjiž. jedro, bistvo: stržen pripovedi, problema / idejni, miselni stržen 4. geogr. najgloblji del rečne struge, nad katerim je tok najhitrejši: stržen reke / vodni stržen ◊ anat. lasni stržen osrednji del lasu z nepopolno poroženelimi celicami; gozd. stržen oglarske kope odprtina v sredini kope v obliki cevi za prižiganje; teh. elektroda s strženom strženska elektroda ♪
  15.      stvár  -í ž (ȃ) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj // kar je táko in je predmet a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob ● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava ◊ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja ♪
  16.      súkus  -a m (ȗ) 1. agr. iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; matični sok: malinov sukus 2. knjiž. jedro, bistvo: sukus problema ♪
  17.      supozícija  -e ž (í) knjiž. predpostavka: pri reševanju problema izhajati z določenih supozicij / ta trditev je le supozicija domneva, hipoteza ♪
  18.      širòk  -ôka -o prid., šírši stil. šírji (ȍ ó) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma veliko razsežnost, ant. ozek: rastlina s širokimi listi; obleka s širokim pasom / klobuk s širokimi krajci; široka cesta / med oknom in mizo je širok prostor; široka luknja / širok obraz / široki presledki // ki ima razmeroma velik obseg: širok prsni koš; široka ramena / je široka čez boke // ki ohlapno stoji na telesu: široke hlače; rokavi so široki; nosi široko krilo 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima koncema: dva prsta širok rob; trak je širok tri centimetre 3. ki ima veliko razsežnost a) glede na začetno in končno mejo: izognil se mu je v širokem loku b) glede na površino: široka mreža osnovnih šol; široke vojaške operacije; široko območje mesta / ekspr. široki svet / publ. osvojiti široko tržišče c) glede na število udeležencev: gibanje je imelo široko podporo; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani; ekspr. najširše ljudske množice / uvoz blaga za široko porabo č) glede na število sestavin, delov: širok gledališki repertoar; ekspr. trgovina s široko izbiro blaga veliko / publ. sodelovanje med državama je dobilo širok obseg d) glede na problematiko, vsebino: predmet obče pedagogike je širok; bil je deležen široke izobrazbe; ekspr. človek s širokim obzorjem; njegovo delovno področje je zelo široko / široki pomenski izrazi / publ.: dane so široke možnosti za razvoj; dobili so široka pooblastila 4. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva več kriterijev, ki zajemajo pojav čim bolj v celoti: bil je širok človek; v estetskih ocenah je zelo širok / cenili so njegovo široko gledanje na stvari; široko pojmovanje kulturnih vrednot / široka svetovljanska miselnost ● poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje; ekspr. rad ima njen široki smeh smeh, ki izraža veliko zadovoljstvo, sproščenost; precej glasen; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; knjiž. osrednji lik romana je široka ruska duša dober, občutljiv človek, ki odkrito izraža svoja čustva; nizko postala je široka z njim noseča ◊ film. široko platno filmsko platno, katerega širina je precej večja kot višina; lingv. široki samoglasnik sredinski samoglasnik nižje lege; mont. široko čelo čelo, pri katerem je stena odkopnega prostora dolga; tekst. široke statve statve za tkanje širokih tkanin; vet. široka lisa konjska lisa, ki obsega ves nosni greben; zool. široka trakulja; žel. široki tir tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic širôko prisl.: vrata so se široko odprla; široko se smeje, zeha; gledati s široko odprtimi očmi; široko rabljene besede; široko razgledan človek; znan široko po svetu ♦ muz. široko označba za hitrost izvajanja largo širôki -a -o sam.: široki bodo težko zlezli skozi odprtino; na široko odpreti okna; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; na široko se je razpisal o problemu; prim. širši ♪
  19.      šlém  tudi šlèm šléma m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. nekdaj iz več delov sestavljeno zlasti kovinsko pokrivalo za zaščito glave: vitez z železnim šlemom / koničasti šlem 2. knjiž. čelada: gasilski šlem ◊ zool. zelo velik morski polž, katerega hišica ima široko ustje, Cassidaria echinophora ♪
  20.      tankoúmnost  tudi tenkoúmnost -i [druga oblika tǝn] ž (ú) knjiž. bistroumnost, ostroumnost: tankoumnost pri razčlenjevanju problema / tankoumnost vprašanja ♪
  21.      téhničen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na tehniko: a) tehnični izdelki / tehnični izum, napredek; tehnična pomoč; tehnično sodelovanje / tehnični kamen; tehnično in jedilno olje / tehnična izobrazba / tehnična inteligenca / tehnična in teoretična fizika; tehnična matematika / tehnični jezik, slovar / tehnični svinčnik patentni svinčnik z mino; tehnična pisava pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike b) tehnični oddelek trgovine / tehnična opremljenost laboratorija c) tehnična izboljšava postopka, stroja / tehnični pripomočki pri pouku / tehnična dovršenost, spretnost 2. nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo: tehnični podatki o avtomobilu, stroju; aparatu so priložena tehnična navodila / tehnični predpisi; tehnični pregled proge, stavbe 3. nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge: tehnični delavec, direktor, urednik; tehnično osebje / tehnična napaka, težava / teoretična in tehnična rešitev problema; tehnično delo ◊ ekon. tehnična norma norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; fiz. tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2; gled. tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; les. tehnični les ves les razen drv; šol. tehnični pouk predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje; šport. tehnični knockout sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega od tekmovalcev za boj ali obrambo; tehnične discipline discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje tehnična spretnost športnika; tehnična napaka pri košarki napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom; teh. tehnični prevzem strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom; tehnično risanje téhnično prisl.: tehnično obvladati kaj; tehnično dobro opremljen; sam.: pog. dogovor s tehničnim s tehničnim direktorjem ♪
  22.      téža  -e ž (ẹ́) 1. lastnost česa, ki se kaže s pritiskanjem na podlago, z odporom pri dvigu: snov ima prostornino in težo; teža stvari se z oddaljenostjo od zemlje spreminja; počutila se je kakor brez teže // velikost te lastnosti: določiti, ugotoviti težo pošiljke s tehtanjem; kontrolirati težo živali med pitanjem; otrok ima za svojo starost pravo, preveliko, ustrezno težo; podatki o velikosti in teži / zelo pazi na svojo težo da ima ustrezno težo; živina izgublja težo, neprav. na teži hujša, postaja lažja / kovčka zaradi teže ni mogel premakniti / bruto teža skupna teža blaga in embalaže; čista ali neto teža v katero ni všteta teža embalaže // pritisk na kaj zaradi te lastnosti: junca sta začutila težo jarma; veje so se pripogibale pod težo plodov; prenesti težo telesa na eno nogo / z vso težo se je naslonil nanj // kar zaradi te lastnosti pritiska na kaj: drevo ni moglo nositi teže, in se je zlomilo; pazil je, da je bilo največ teže na zadnjem delu čolna; pren. ni zmogel teže, ki mu jo je naložilo življenje 2. neprijeten telesni ali duševni občutek kot ob veliki obremenitvi: noge mu je hromila čudna teža / v želodcu je čutil težo / ni se mogel znebiti teže zaradi zločina občutka krivde, odgovornosti 3. težavnost: na dohodek vpliva teža dela; teža vzpona na goro / močno občuti težo učiteljskega poklica / lajšati komu težo življenja / teža molka, samote neprijetnost, mučnost // z oslabljenim pomenom, s prilastkom poudarja pomen, kot ga izraža prilastek: teža skrbi mu drsi z ramen; nositi vso težo odgovornosti za negativne posledice vso odgovornost 4. velikost, stopnja zlasti glede na posledice: ugotoviti težo poškodbe / teža postopka, žalitve / opozoriti na težo problema pomembnost, velikost; ekspr. rada ga ima z vso težo svoje ljubezni močjo, silovitostjo 5. največji, najpomembnejši del dela, odgovornosti, skrbi pri čem: na četo je padla teža napada; glavni igralec nosi vso težo uprizoritve / teža festivala je na klasični glasbi težišče; prevzeti nase vso težo zgodovinske odločitve odgovornost zanjo 6. publ. vrednost, tehtnost: njegove ugotovitve nimajo teže; ti podatki dajejo publikaciji težo; taki dokazi so brez teže / pripisovati, prisojati čemu preveliko težo pomen; prizadevajo si, da bi dobili primerno težo v mednarodni politiki ugled, veljavo; njegov zagovor ni vzdržal teže dokazov prepričljivosti, trdnosti 7. zastar. težava: pozabiti na reve in teže / s težo je skočil čez plot ● ekspr. ne čuti več teže telesa telesne težave ga ne obremenjujejo več; publ. politik v njem je dobival vse večjo težo vedno več se je ukvarjal s politiko; nositi glavno težo dela opravljati največji, najtežji del dela; nesreča ji z vso težo leži na duši jo močno prizadeva; z vso težo je padel na tla z močnim udarcem, sunkom; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je; ekspr. nase je vzel težo njegovega dejanja prevzel je odgovornost, krivdo zanj; ekspr. vreči težo dneva z ramen prenehati misliti na težave v preteklem dnevu; publ. pod težo razmer je moral zapustiti domovino zaradi razmer; bibl. dovolj je dnevu lastna teža vsak dan prinaša toliko skrbi, težav, da se človek ne sme obremenjevati še s skrbmi za prihodnost ◊ agr. hektolitrska teža žita teža stotih litrov žita; klavna teža teža zaklane živali; živa teža teža žive živali; fiz. teža sila, s katero zemlja privlači telo; specifična teža teža 1 m3 snovi; grad. koristna teža ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne teže; jur. teža kaznivega dejanja; kem. atomska teža atomska masa; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; teh. lastna teža vozila teža praznega vozila; dopustna skupna teža vozila teža, ki jo tehnično zmore vozilo; žel. adhezijska teža sila, s katero pogonske osi vozila pritiskajo na tir ♪
  23.      tičáti  -ím nedov. (á í) 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel / v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala / za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira // s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih / tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu ● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči ♪
  24.      típičen  -čna -o prid., típičnejši (í) ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v posebno skupino iste vrste: analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih; tipični znaki bolezni; tipičen pojav; tak potek, razvoj je tipičen; gojiti za to pokrajino tipične rastline // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bil je tipičen birokrat; po videzu je tipičen severnjak típično prisl.: ravnala je tipično žensko / v povedni rabi zanj je tipično, da vedno zamuja; sam.: za to umetnost je značilno upodabljanje tipičnega ♪
  25.      trájen  -jna -o prid., trájnejši (ā) 1. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: dobiti kaj v trajno last; trajna opustitev železniške proge; trajna skupnost ljudi; knjiga trajne vrednosti / trajna rešitev problema dokončna; trajna naselitev stalna // ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev: trajna obremenitev; trajna potreba po zraku / ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši 2. ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa: zidati hiše iz trajnejših materialov; postaviti trajne objekte / taka ljubezen ni trajna; dati dijaku trajnejše znanje // ki se ne da odpraviti: trajne posledice; trajne poškodbe ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; publ. s tem delom si je postavil trajen spomenik zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen; v osmrtnicah ohranili ga bomo v trajnem spominu ne bomo pozabili nanj ◊ bot. trajna rastlina trajnica; fin. trajni nalog pismeno naročilo komu za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa; fiz. trajni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajna deformacija deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je povzročila; friz. trajna ondulacija ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; gastr. trajna klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra; geogr. trajna snežišča; jur. trajna izguba pravic; lingv. trajni glagol nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje trájno prisl.: trajno ohraniti v spominu; trajno žareča peč trájni -a -o sam.: dati komu kaj trajnega; na svetu ni nič trajnega ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA