Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Lani (263-287)


  1.      kastelán  -a m (ȃ) knjiž. gospodar ali poveljnik gradu, gradnik: obmejni kastelani; vojvode in kastelani ♪
  2.      káver  -vra m (á) nar. planinska kavka: priletela je jata črnih kavrov ♪
  3.      kávka 1 -e ž (ȃ) 1. ptica golobje velikosti s srebrno sivimi očmi: kričeče kavke; stolp je obletavala jata črnih kavk ♦ zool. planinska kavka gorska ptica s črnim perjem, rumenkastim kljunom in rdečkastimi nogami, Pyrrhocorax graculus 2. slabš. neumna, nespametna ženska: stare kavke spet regljajo; je prava kavka / kot psovka ti prekleta kavka ♪
  4.      kazátelj  -a m (ȃ) publ., navadno s prilastkom kazalec, kazalnik: tako bo mogoče priti do realnih kazateljev za planiranje zdravstvenih ustanov ♪
  5.      kiklópski  tudi ciklópski -a -o prid. (ọ̑) knjiž., ekspr. nenavadno velik, velikanski: strmeli so nad temi kiklopskimi spomeniki; kiklopski gorski velikani ♦ arhit. kiklopski zid zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami ♪
  6.      klávnica  -e ž (ȃ) stavba, prostor za klanje živali: stanuje zraven klavnice; gnati, peljati živino v klavnico / perutninska klavnica; pren., ekspr. strahotna vojna klavnica ♦ agr. industrijska klavnica v kateri se meso zaklanih živali predeluje v mesne izdelke ♪
  7.      klávnost  -i ž (ȃ) agr. uporabnost zaklanih živali, izražena navadno v odstotkih: nizka, visoka klavnost ♪
  8.      klík  -a m (ȋ) knjiž., redko klic, krik: po planini so odmevali kliki pastirjev / slediti klikom na pomoč ♪
  9.      kljúka  -e ž (ú) 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko ● ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito ◊ agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici ♪
  10.      ko  vez. I. v odvisnih stavkih 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala ll. pog., med členi v stavku kakor, kot: a) dela ko v prejšnjih časih b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu č) tega ne povej drugemu ko njemu ● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej ♪
  11.      kócka  -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje šest kvadratov: narisati kocko; izračunaj prostornino kocke / marmornati podstavek v obliki kocke 2. predmet take ali podobne oblike: rezljal je kocke iz lesa; na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje / otroka se najraje igrata s kockami / dati v čaj dve kocki sladkorja / mn. narezati kruh, slanino na kocke / mn. sladkor je v kockah, prahu / jušna kocka v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali izboljšavo njenega okusa // tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na srečo: vreči, zakotaliti kocko; igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko / jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto sta žrebala s kocko; žrtev so določili s kocko z žrebanjem s kocko / pog. metati kocke kockati ● ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; (po)staviti ugled, prihodnost, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. njegova usoda je na kocki možna je najbolj neugodna rešitev, razplet ♪
  12.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
  13.      kolektív  -a m (ȋ) skupnost ljudi, ki jih povezuje skupno delo, skupni interesi: kolektiv o tem ni bil obveščen; posvetovati se z delovnim kolektivom; majhen kolektiv; upoštevati interese kolektiva; izlet, sestanek kolektiva; skrbeti za zdrave odnose v kolektivu / privajanje na življenje v kolektivu / šolski, tovarniški kolektiv / z združitvijo se strinja ves delovni kolektiv vsi člani delovne organizacije / slabo gospodarjenje nekaterih delovnih kolektivov delovnih organizacij / profesorski kolektiv profesorji ∙ ekspr. knjiga je delo kolektiva več ljudi ♪
  14.      kolektívnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost kolektivnega: kolektivnost pri delu; umetnost kaže pot iz individualizma v kolektivnost 2. vzajemna pripadnost, navezanost med člani kolektiva: vzgoja kolektivnosti in tovarištva; zavest kolektivnosti; čut za kolektivnost ♪
  15.      kolhóznica  -e ž (ọ̑) v Sovjetski zvezi članica kolhoza: tekmovanje najboljših kolhoznikov in kolhoznic ♪
  16.      komandírati  -am nedov. (ȋ) 1. pog. ukazovati, odločati: za delo mu ni mar, samo komandiral bi / pri njih komandira žena ∙ pog. druge bi komandiral, sam pa ni nič boljši jim dajal nauke, se vmešaval v njihovo ravnanje, vedenje // nedov. in dov., zastar. poveljevati: desetar je komandiral glasno in razločno / komandirati vojakom 2. nižje pog. skrbeti za koga, negovati: bolnike komandira sama / otroke lepo komandira vzgaja, uči komandírati se nižje pog. živeti, imeti se: kako se kaj komandiraš / mlada dva se slabo komandirata komandíran -a -o: zastar. tja so bili komandirani po ukazu glavnega poveljnika poslani ♪
  17.      komandíten  -tna -o prid. (ȋ) navadno v zvezi komanditna družba, v kapitalistični ekonomiki trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ♪
  18.      komisár  -ja m (á) 1. v nekaterih državah višji uslužbenec za opravljanje posebnih nalog, ki ga navadno imenuje vlada: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce ♦ jur. civilni ali visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja 2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona ♪
  19.      komsomólka  -e ž (ọ̑) kratica, v Sovjetski zvezi članica komsomola: postala je komsomolka ♪
  20.      koncêrn  -a m (é) v kapitalistični ekonomiki združenje pravno samostojnih podjetij, v katerem ima odločilen vpliv na poslovanje najmočnejša članica: nastajali so veliki koncerni / združevanje podjetij v koncerne / bančni, časopisni, industrijski koncern ♪
  21.      konfékcija  -e ž (ẹ́) 1. serijsko, navadno industrijsko izdelana oblačila: ta trgovina ima tudi konfekcijo; vedno kupuje konfekcijo; usnjena in tekstilna konfekcija / izdelovati konfekcijo / ekspr. obleči konfekcijo konfekcijsko obleko / damska, moška konfekcija; posteljna konfekcija posteljno perilo; konfekcija po meri ♦ obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči // pog. tako izdelani izdelki sploh: stavbno pohištvo je naročil pri mizarju, ni maral konfekcije 2. serijsko, navadno industrijsko izdelovanje oblačil: konfekcija je vse bolj ogrožala obstoj krojačev / tehnologija pletenja in konfekcije 3. pog. podjetje za izdelovanje takih oblačil: nastala je vrsta novih konfekcij / lepo aranžirane izložbe konfekcije konfekcijskih trgovin 4. slabš. neizvirno, shematično literarno ali umetniško delo: ta roman je daleč od sodobne literarne konfekcije ♪
  22.      kongregácija  -e ž (á) rel. 1. najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi: odloki kongregacij / kongregacija za širjenje vere / rimska kongregacija 2. nekdaj cerkveno društvo z verskovzgojnimi nameni: član kongregacije 3. red, katerega člani ne delajo slovesnih zaobljub: meniški redovi in kongregacije / kongregacija šolskih sester / redovniška kongregacija ♪
  23.      konsumácija  tudi konzumácija -e ž (á) 1. redko potrošnja, poraba: konsumacija elektrike narašča 2. kar se potroši v gostinskem lokalu: plačati konsumacijo / pri konsumaciji hrane in pijače v planinskih postojankah je bil popust // plačilo vstopnine v določen gostinski lokal in delno tega, kar se v njem potroši: konsumacija je bila zelo visoka / brez konsumacije ni smel v bar ♪
  24.      kontribúcija  -e ž (ú) 1. dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali plačati velike kontribucije / vojna kontribucija 2. zgod., v stari Avstriji podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene: pobirali so kontribucijo 3. knjiž., redko dajatev, prispevek sploh: kontribucija članic Organizacije združenih narodov ♪
  25.      konzuláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na konzule ali konzulat: opravljati konzularne posle / konzularni urad / konzularni vizum vizum, ki ga izda konzul / člani diplomatskega in konzularnega zbora / konzularni predstavnik ♦ fin. konzularni kolki kolki za plačevanje nekaterih storitev konzulata; jur. konzularni agent konzularni predstavnik najnižje stopnje; konzularna agencija urad konzularnega agenta ♪

   138 163 188 213 238 263 288 313 338 363  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA