Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LOV (8.352-8.376)


  1.      pokriváč  -a m (á) 1. nar. vzhodno krovec: bil je pokrivač / pokrivač slamnatih streh 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom kar se rabi za pokrivanje: sneti pokrivače s topovskih delov; na steni so viseli pokrivači pokrovke; ležal je pod toplim pokrivačem odejo ♪
  2.      pokrónati  -am dov. (ọ̑) pog., v zvezi z ga 1. narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga je kaj pokronal, se je zmeraj zatekel k njej; s tako odločitvijo ga je zares pokronal // narediti napako: bal se je, da ga bo pri nastopu kaj pokronal 2. poveseljačiti: za slovo so ga še malo pokronali ♪
  3.      pokropíti  -ím dov., pokrópil (ȋ í) v krščanskem okolju razpršiti kapljice blagoslovljene vode po mrliču: pokropiti z oljčno vejico // tako izkazati spoštovanje mrliču: prišli so ga pokropit / pokropiti mrliča // s prošnjo za božjo naklonjenost razpršiti kapljice blagoslovljene vode sploh: za božič so pokadili in pokropili; pokropiti se in pokrižati ♪
  4.      pokròv  -ôva m (ȍ ó) 1. zgornji del kake priprave za pokrivanje, zapiranje: odpreti, zapreti pokrov; povezniti pokrov na posodo; pokriti škatlo s pokrovom / straniščna školjka z dvižnim pokrovom; varnostni, zaščitni pokrov; pokrov krste // kar se rabi za pokrivanje, zavarovanje: dati sir pod steklen pokrov; pokrov na ladijskem krovu; pokrov pri kmečki peči; pren., ekspr. nad mestom je danes siv nebesni pokrov 2. sprednji zgornji del avtomobilske karoserije, ki pokriva motor ali prtljažni prostor: izstopil je in vzdignil pokrov / pešca je vrglo na pokrov motorja; pokrov vozila ◊ gozd. pokrov veje iglavcev za pokrivanje (oglarske) kope; grad. pokrov betonska, jeklena plošča za pokrivanje jaškov, kanalov; muz. pokrov lesena plošča, ki pokriva zgornji del trupa pri godalih; teh. navojni pokrov ♪
  5.      pokŕpati  -am dov. (r̄) 1. drugega za drugim zakrpati: otrokom je pokrpala hlače, perilo / ribiči so pokrpali svoje mreže / pokrpati luknje // na več mestih zakrpati: pokrpati bluzo ∙ ekspr. v bolnici so ponesrečenca pokrpali in pozdravili mu zašili rane 2. ekspr. narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelovanjem lukenj; popraviti: spomladi so pokrpali streho pokŕpan -a -o: pokrpan nahrbtnik; pokrpane ceste ♪
  6.      pokúšnja  -e ž (ȗ) 1. ugotavljanje kakovosti živil zlasti glede na okus in aromo: pokušnja vin za razstavo je trajala več dni; sodelovati pri pokušnji / prirejati javne pokušnje 2. glagolnik od pokusiti: dal mu je jabolko za pokušnjo; ogled vinske kleti, združen s pokušnjo štajerskih vin / povabiti gosta v zidanico na pokušnjo / redko prinesti pokušnjo jed, pijačo za pokušnjo 3. zastar. poskus, preizkus: obdelati dogodek iz mestnega življenja za pokušnjo / po mnogih pokušnjah je o iznajdbi sporočil javnosti ♪
  7.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
  8.      pokvárjenec  -nca m (ȃ) ekspr. pokvarjen človek: izogibati se pokvarjencev; kriminalci in drugi pokvarjenci / kot psovka kako pa govoriš, pokvarjenec pokvarjeni ♪
  9.      pokvéčenec  -nca m (ẹ̑) ekspr. izmaličen, iznakažen človek: med berači je bilo tudi nekaj pokvečencev ♪
  10.      pokvéka  -e ž (ẹ̑) slabš. 1. izmaličen, iznakažen človek: po nesreči je ostal pokveka / kot psovka pokveka pijanska, izgini 2. izmaličenost, iznakaženost: vzbujati grozo zaradi svoje pokveke ♪
  11.      pól  -a m (ọ̑) 1. geogr., navadno v zvezi zemeljski pol točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os, (zemeljski) tečaj: povezati zemeljska pola z umišljenim polkrogom; področje okrog zemeljskega pola / južni, severni pol 2. elektr. elektroda za odvajanje ali dovajanje električnega toka: zvezati pola; priključiti na pol / istoimenski poli; nasprotnoimenska pola; negativni, pozitivni pol / električni pol 3. knjiž., navadno s prilastkom kar je od česa drugega istovrstnega različno ali nasprotno: v njegovi umetnosti prevladujeta dva pola; miselni in čustveni pol sta pri njem v ravnovesju / to je drugi pol njegovega življenjskega spoznanja; med seboj bojujoča se politična pola; živalski in človeški pol človeka živalske in človeške značilnosti ◊ astr. nebesni pol točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; fiz. magnetni pol del magneta, okoli katerega je gostota magnetnega polja največja; južni, severni magnetni pol; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji ♪
  12.      pól  [pou̯] prisl. (ọ̑) 1. izraža enega od obeh enakih delov a) merske enote: pol kilograma mesa; pol litra vina; tri metre in pol blaga; do pol metra visok grm; elipt., pog. boš dal za pol pol litra vina b) časovne enote: preteklo je pol ure; ima pet let in pol; do vasi je uro in pol hoda; redko dela osem in pol ur ali ure na dan / vsake pol ure / v pol ure, redko uri bom doma; pred pol leta sem ga zadnjič videl c) celote: pol jabolka, klobase, štruce; pol obraza ji zakriva ruta / zmešaj pol kisa, pol vode; blago je iz pol sintetike, pol volne / vzemi vsakega pol / postregli so mu s pol hlebom kruha in s pol klobase; s pol štruce prebije ves dan / prišel je pred dobrega pol leta ali pred dobrim pol letom; posoda drži dobrega pol litra; v slabe pol ure, redko v slabi pol uri bo vse končano / ustaviti se na pol poti // s predlogom izraža mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: prerezati limono čez pol / preganiti polo na pol tako, da se obe polovici natančno prekrivata / povedati resnico samo do pol / stroške si bova delila na pol, pol na pol tako, da jih bo imel vsak polovico 2. izraža približno polovično a) nav. ekspr. mero, količino: pri raciji so zaprli pol mesta; zbralo se je pol vasi b) stopnjo: to ni vredno pol toliko, kot si plačal / pridelka je pol manj kot lani; pol manjši, večji; za pol manjši / pol dremaje ga je poslušal; pol v spanju je upihnila luč / redko: ima pol nov klobuk napol nov, polnov; vlak je bil pol prazen napol prazen, polprazen / hiša je pol lesena, pol zidana; ekspr.: to je rekel pol za šalo, pol zares; pol živ, pol mrtev 3. ekspr., v zvezi in pol izraža zelo veliko stopnjo (pozitivnih) lastnosti: bila je močna, zdrava, živa, res dekle in pol; njegov oče je bil možak in pol; Matevž je bil partizan in pol ● pog., ekspr. pojedel je hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. to ni vredno pol hudiča nič; nar. pol tič pol miš netopir; nar. (ura) je pol osme pol osmih; ekspr. študira že pol večnosti zelo dolgo; iti na pol razklati se, razpasti na dva (enaka) dela; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. reforma je ostala na pol poti ni bila izvedena v celoti; pog. posluša samo na pol, s pol ušesa nepazljivo; dobro spanje je pol zdravja ◊ voj. pol na desno, na levo izraža povelje za obrat 45° na desno ali levo; prim. napol ♪
  13.      pol...  ali pól... [pou̯] prvi del zloženk (ọ̑) 1. nanašajoč se na pol, polovica: polleten, pollitrski, poltonski / poldrugi 2. nanašajoč se na napol: polodprt, poltežek, polvolnen; polkonj, polotok; polmrak / poloblečen, polpripravljen / polslišen, polživ / polblazen, polporabljen, polslep ♪
  14.      polábski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Polabje: polabska pokrajina / Polabski Slovani ♪
  15.      polágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prihaja kaj a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: mati je zaskrbljeno polagala dlan na otrokovo čelo; polagati otroka v zibel; polagati vreče po tleh; polagati in postavljati b) na podlago sploh: kadar je igral, kart ni metal, ampak polagal; polagati kocke po mizi; polagati obkladke na nogo / delegacija polaga venec na grob 2. na določen način pritrjevati na podlago: polagati parket, tapete // dajati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: delavci polagajo cevi, kabel / polagati železniško progo / polagati mine; polagati asfaltno plast / polagati traso ceste delati, graditi 3. dajati živini (živinsko) krmo: polagati govedu deteljo / polagati svinjam / pozimi so lovci polagali srnjadi 4. navadno v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja; leči: samica polaga ikre ob bregu; kukavica polaga jajčeca v tuja gnezda 5. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: polagati hudomušnost v svoje odgovore; v svojo igro polaga veliko osebnega 6. publ., v zvezi z na pripisovati, dajati: velik pomen polaga na zunanjost / na te rokopise sprva niso polagali važnosti ● publ. polagati izpite delati, opravljati; pog. polagati komu karte napovedovati komu prihodnost, razkrivati preteklost na osnovi kart; polagati račun publ. inkasant polaga račun vsak teden predloži račune in izroči denar; publ. na občnem zboru polagati račun o svojem delu poročati, omogočati, da se oceni, pregleda; ekspr. zaradi tega dejanja boš polagal račun pred sodnikom se boš zagovarjal; ekspr. kosci polagajo red za redjo kosijo; vznes. polagati svoje srce k nogam koga biti čustveno popolnoma vdan komu; publ. polagati temelje čemu opravljati začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; publ. polagati upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; ekspr. polagati komu odgovore na jezik, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; publ. on veliko polaga na odkritosrčnost jo ceni, dá nanjo; ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, to vas zelo prosim; fante je polagal na tla kakor snope z lahkoto jih je metal ◊ igr. polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; polagati pasjanso igrati ♪
  16.      polarizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. fiz. narediti iz nepolarizirane svetlobe polarizirano: reža svetlobo polarizira; eliptično, linearno polarizirati 2. elektr. povzročiti nastanek polov: polarizirati elektrolitni kondenzator; kos železa se v magnetnem polju polarizira 3. knjiž. narediti, povzročiti, da se kaj izoblikuje v nasprotji: njegova lirika je duhovnost in snovnost polarizirala / tako pisanje lahko polarizira javno mnenje; nobeno dramsko delo dozdaj ni ocenjevalcev tako polariziralo kot to ni izzvalo tako različnih mnenj; mnenja so se hitro polarizirala / v tem obdobju se začne otrokovo čustveno življenje polarizirati na jaz — drugi polarizíran -a -o: roman je polariziran okoli dveh tečajev — svobode in reda; idejno polarizirano meščanstvo ♦ fiz. polarizirana svetloba svetloba, ki ima določeno smer električnega polja ♪
  17.      polárnik  -a m (ȃ) 1. geogr. vzporednik 66,5° severne in južne geografske širine; tečajnik: letalo je preletelo polarnik; polarnik in povratnik / južni, severni polarnik 2. knjiž. prebivalec polarnih dežel: polarniki so lovci in ribiči 3. publ. udeleženec odprave na polarno področje: polarniki in himalajci ♪
  18.      polárnost  -i ž (ȃ) knjiž. 1. lastnost, značilnost polarnega: polarnost oblike in vsebine; polarnost spolnih partnerjev 2. obstajanje polov, nasprotij znotraj celovitega pojava: ta polarnost je temelj vsakršne ustvarjalnosti; polarnost med občim in posameznim; zakon polarnosti ♦ fiz. električna, magnetna polarnost ♪
  19.      polastíti se  -ím se dov., polástil se (ȋ í) 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: polastiti se njegovega denarja / sovražnik se je z orožjem polastil mesta / polastiti se oblasti // ekspr. narediti, da pride kaj osebku v uporabo: bila sva hitrejša in sva se brž polastila klopi 2. nav. ekspr. dobiti močen vpliv, oblast nad kom: hotela se ga je polastiti; ne mara, da bi se ga kdo polastil / skupina drugače mislečih se je hotela polastiti društva ∙ ekspr. brž ko je vstopil, se ga je polastila za ves večer dosegla, da je bil samo v njeni družbi; ekspr. v strasti se je je polastil imel z njo ljubezenski, spolni odnos 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ginjenost, groza, radost se ga je polastila; nemir, strah se je polastil množice / temna slutnja se mu je polastila duše polaščèn -êna -o: polaščen človek ♪
  20.      pólavtomát  -a [ou̯] m (ọ̑-ȃ) tehnična naprava, stroj, ki opravlja določene, bistvene faze dela brez človekovega sodelovanja: polavtomat za struženje lesa ♪
  21.      pólavtomátičen  -čna -o [ou̯] prid. (ọ̑-á) 1. ki ni popolnoma avtomatičen: polavtomatični stroji; polnjenje je polavtomatično 2. ki poteka skoraj brez sodelovanja človekove volje, zavesti: polavtomatično delo ga ni veselilo ♪
  22.      pólavtomátski  -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȃ) 1. ki ni popolnoma avtomatski: polavtomatski pralni stroj; polavtomatsko polnjenje ♦ ptt polavtomatska telefonska centrala centrala, pri kateri telefonist sprejme naročilo osebno, zaželeno zvezo pa vzpostavlja avtomatsko; voj. polavtomatska puška puška, ki se sama polni in prazni, mora pa se sprožiti za vsak strel posebej 2. ki poteka skoraj brez sodelovanja človekove volje, zavesti: njegovi gibi so postajali polavtomatski ♪
  23.      pólbóg  -á [u̯b] m, mn. pólbogóvi; im., tož. dv. pólbogóva in pólbogá (ọ̑-ọ̑) 1. mitol. bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti: pragozdni Indijanci so raziskovalce imeli za polbogove; bogovi in polbogovi / polbog Prometej heroj 2. ekspr. človek, ki ima a) izredne sposobnosti, uspehe: življenje tega vojskovodje je življenje polboga / zgodovina je tega pisatelja naredila za polboga b) precejšnjo veljavo: politični bogovi in polbogovi mislijo drugače ♪
  24.      pólcelulóza  -e [u̯c] ž (ọ̑-ọ̑) teh. vlaknata snov, izdelana iz lesa delno kemično, delno mehansko: izdelovati papirno embalažo, karton iz polceluloze ♪
  25.      pólčas  -a in pólčàs -čása [u̯č] m (ọ̑; ọ̑-ȁ ọ̑-á) šport. vsaka od dveh, navadno z odmorom ločenih dob košarkarske, nogometne tekme: prvi polčas je minil brez golov; zaradi zavlačevanja je sodnik podaljšal drugi polčas za eno minuto ∙ žarg., šport. sodnik je odpiskal polčas naznanil konec prve take dobe // žarg. del košarkarske, nogometne tekme, odigrane v taki dobi: radio je prenašal samo drugi polčas ♪

   8.227 8.252 8.277 8.302 8.327 8.352 8.377 8.402 8.427 8.452  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA