Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LOV (7.652-7.676)


  1.      otoplítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od otopliti: potrebna je otoplitev nog / Slovenijo je zajela nenadna otoplitev ♦ meteor. insolacijska otoplitev ♪
  2.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪
  3.      otóžnost  -i ž (ọ́) stanje otožnega človeka: obšla ga je globoka otožnost / ganila ga je otožnost njenih oči / ekspr. mrakotna otožnost jesenske pokrajine / z otožnostjo je mislil na mladost ♪
  4.      otróčjost  -i ž (ọ́) lastnost otročjega človeka: sramovala se je svoje otročjosti / starostna otročjost / ekspr. spoznal je otročjost svojih misli nezrelost, neresnost ♪
  5.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  6.      otróštvo  -a s (ọ̄) 1. doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe: poznata se že iz otroštva; veselo otroštvo; doživetja otroštva ♦ ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo // ta doba pri posameznem človeku: otroštvo je preživljal na deželi / v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov 2. kar je značilno za to dobo: bili so polni otroštva / ekspr. to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši ♪
  7.      otvárjati  -am nedov. (á) raba peša 1. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih; odpirati: otvarjati sestanek, skupščino / otvarjati razstavo 2. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: otvarjati novo cesto; slavnostno otvarjajo obnovljeno kegljišče ● zastar. otvarjati vrata na stežaj odpirati ♪
  8.      otvéza  -e ž (ẹ̑) nar. koroško veriga (za privezovanje goveda k jaslim): živina je rožljala z otvezami / volovske otveze ♪
  9.      otvorítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od otvoriti: otvoritev zborovanja / otvoritev razstave / otvoritev ceste, nove avtobusne linije ♦ šah. otvoritev igre začetna poteza igre; indijska otvoritev // prireditev ob slovesni izročitvi česa v javno, splošno uporabo: biti na otvoritvi; na večer pred otvoritvijo so imeli nastopajoči zadnje vaje ♪
  10.      otvóriti  -im dov. (ọ̄) raba peša 1. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih; odpreti: otvoriti kongres, zborovanje; sejo otvori predsednik / otvoriti razstavo 2. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: otvoriti cesto, most; otvorili so novo šolo ● zastar. deklica naglo otvori okno odpre otvórjen -a -o: cesta bo otvorjena prihodnje leto ♪
  11.      otvorítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na otvoritev: otvoritvena slovesnost / otvoritveni govor / otvoritvena predstava sezone prva, uvodna; otvoritveno zborovanje ♪
  12.      outsiderstvo  -a [áu̯tsájd-] s (ȃ-ȃ) publ. stanje, položaj človeka, ki se ne vključi v kako skupnost: nezaupanje ga je pripeljalo v outsiderstvo ♪
  13.      ovadúh  -a m (ū) kdor sporoča nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji: ta človek je izdajalec in ovaduh; bal se je policije in njenih ovaduhov ♪
  14.      ovadúški  -a -o prid. (ū) nanašajoč se na ovaduhe: ovaduška mreža; ovaduško delovanje, poročilo / izdal ga je ovaduški sosed ♪
  15.      ôvca  -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni ♪
  16.      ôvčji  -a -e prid. (ō) nanašajoč se na ovce: ovčja koža; ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir; ovčja staja / ovčje garje ∙ ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; zool. ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis ♪
  17.      ovdovélost  -i ž (ẹ́) stanje ovdovelega človeka: zavračala je misel na ovdovelost ♪
  18.      ovédati se  -am se nedov. (ẹ́) knjiž. spoznavati kaj, zavedati se česa: ovedati se misli, resničnosti; dobro smo se ovedali, da ni druge možnosti // kritično presojati, spoznavati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: ljudje so se le polagoma politično ovedali ovédati zastar. poizvedovati, spraševati: vsepovsod je ovedal, če so srečali takega človeka ♪
  19.      ovênčati  -am in ovénčati -am dov. (ȇ; ẹ̑) 1. knjiž. okrasiti z vencem, rožami: ovenčati sliko / glavo so ji ovenčali z belim venčkom; pren. ovenčali so ga s slavo 2. vznes. zelo uspešno končati kaj: boj so ovenčali z zmago ∙ knjiž., ekspr. čas jo bo ovenčal z lovorom, slavo postala bo slavna ovênčan in ovénčan -a -o: ovenčane glave deklic ∙ ekspr. vrnil se je ovenčan z lovorom, slavo kot zmagovalec ♪
  20.      ovínek  -nka m (ȋ) 1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer: avtobus je pripeljal izza ovinka; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek šel je po daljši poti, ne naravnost / zvoziti ovinek / pog. rezati ovinek; ekspr. njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno na, v desno stran; pren., ekspr. srečno je prevozil vse ovinke v življenju 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito: govoriti, povedati brez ovinkov; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala 3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno: svoj cilj je dosegel po ovinkih; po ovinkih ga je izpraševala o dogodkih na vasi; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor ● ekspr. ognil se je je v velikem ovinku nikakor je ni hotel srečati; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja ♪
  21.      ovínkati  -am nedov. (ȋ) knjiž. 1. redko delati ovinke: cesta ovinka po dolini / ovinkala je med grmovjem 2. ovinkariti: priliznjeno je hodil in ovinkal okoli človeka ♪
  22.      ovíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ovirati: oviranje prometa / njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč; oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo ♪
  23.      ovítek  -tka m (ȋ) 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo // kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki ◊ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani ♪
  24.      óvra  -e ž (ọ̑) kratica, v fašistični Italiji tajna državna policija: delovanje ovre ♪
  25.      ovrednôtenje  -a s (ȏ) glagolnik od ovrednotiti: estetsko ovrednotenje literarnega dela / razprava zasluži ovrednotenje kot znanstvena in leposlovna stvaritev ♪

   7.527 7.552 7.577 7.602 7.627 7.652 7.677 7.702 7.727 7.752  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA