Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LOV (7.477-7.501)


  1.      oprávljati 1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 1. biti dejaven a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel ◊ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo ♪
  2.      opravljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost opravljivega človeka: ženska opravljivost ♪
  3.      opŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) lov. dati psa, več psov na povodec: oprčil je psa in ga odpeljal proti gozdu ♪
  4.      opredelíti  -ím dov., opredélil (ȋ í) 1. navesti bistvene značilnosti pojma: opredeliti delo; opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno ustvarjalnost / opredeliti pojem definirati ♦ geom. opredeliti kroglo 2. določiti: opredeliti pojav, rastlino, vrsto / časovno opredeliti umetnino; opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti / ni znal opredeliti svojih čustev / opredeliti vlogo očeta v družini; opredeliti je treba, kaj spada v redno delo / opredeliti vodilno temo moderne umetnosti ugotoviti // ovrednotiti, okarakterizirati: nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli; odločno je opredelil njegovo mnenje / opredelili so ga za alkoholika // razložiti, pojasniti: opredeliti razmerje do življenja; opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov; poskusil je natančneje opredeliti vprašanje 3. povzročiti, da ima kaj določene značilnosti: to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij; novo odkritje je opredelilo vojskovanje ● zastar. za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo dodelili, dali; publ. opredeliti slikarja na konec 16. stoletja postaviti; publ. vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov uvrstimo opredelíti se 1. izraziti, pokazati svoje stališče, svojo pripadnost: pri popisu prebivalstva se ni nihče dolžen opredeliti; narodnostno, politično, razredno se opredeliti / ni se opredelil na nobeno stran / opredeliti se za Slovenca 2. izraziti, pokazati svoje stališče do česa: hoteli so, da se v sporu opredeli; javno se opredeliti do vseh problemov / opredeliti se proti rasni diskriminaciji izraziti, pokazati negativen odnos do nje, odkloniti jo; opredelil se je proti njemu; opredeliti se za socialno in nacionalno osvoboditev izraziti, pokazati pozitiven odnos do nje opredeljèn -êna -o: časovno in prostorsko opredeljene situacije; jasno opredeljene pravice; levičarsko opredeljen kulturni delavec; ko sem ga spoznal, je bil svetovnonazorsko že jasno opredeljen ♪
  5.      opredeljênost  -i ž (é) lastnost, značilnost opredeljenega: opredeljenost pojava / kakovostna in količinska opredeljenost stvari / jasna opredeljenost oseb in njihovih medsebojnih odnosov / narodnostna in politična opredeljenost; sodelovanje kulturnih delavcev neglede na njihovo strankarsko opredeljenost; publ. estetska repertoarna opredeljenost usmerjenost / vsako stališče je pravzaprav opredeljenost za kaj; potreba po opredeljenosti ♪
  6.      opredeljeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor opredeljuje: samovoljen opredeljevalec slovenstva ♪
  7.      opredmétenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od opredmetiti: opredmetenje človekove biti ♪
  8.      opredmétenost  -i ž (ẹ̑) knjiž. stanje opredmetenega: opredmetenost ideje / boriti se proti opredmetenosti človeka ♪
  9.      opredmétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj opredmetil svoj etični nazor; človekova bit se opredmeti z delom / opredmetiti svoje ideje, načrte; misel se lahko opredmeti v jeziku opredméten -a -o: v umetniškem delu opredmetena ideja ♦ ekon. opredmeteno delo v proizvod vloženo delo ♪
  10.      opréma  -e ž (ẹ̑) 1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo; razstava opreme / oprema sobe je že stara; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema; stanovanjska oprema / notranja oprema // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme; laboratorijska oprema; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji // s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila 2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema; vojak v popolni bojni opremi; velika izbira športne opreme; oprema za taborjenje / konjska oprema b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema; kupili so opremo za dojenčka 3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y 4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi; študij obsega tudi opremo prostorov ● publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo; zastar. nevesta v beli opremi obleki ◊ film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; gled. glasbena oprema drame; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ♪
  11.      oprémiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor: opremiti sobo; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili še ne bomo kupili opreme zanjo; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva izdelala pohištvo zanjo / opremiti odrsko sceno 2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremiti delavnico, laboratorij; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče // dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: opremiti čoln, stroje; opremiti z jadri 3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremiti armado, alpinistično odpravo; opremiti z modernim orožjem; opremiti se za v gore / opremiti konja 4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči: knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y 5. publ. dati (k) čemu še kaj; dodati: opremiti knjigo z opombami; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki vpisati nanj podatke ● ekspr. s prvo plačo se je kolikor toliko opremil se oskrbel z obleko, oblačili ◊ adm. opremiti dopis z datumom navesti, napisati datum; opremiti prošnjo s prilogami priložiti, dodati priloge; film., rad. zvočno opremiti dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume; navt. opremiti ladjo namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo oprémljen -a -o: razkošno opremljen salon; rov je tehnično dobro opremljen; avtomobil je opremljen za vožnjo v snegu; moderno opremljena armada; izdaja klasikov, opremljena z opombami; sobo je najel opremljeno; publ.: vozilo je opremljeno z dvotaktnim motorjem ima dvotaktni motor; knjiga je opremljena s ščitnim ovitkom ima ščitni ovitek / v malih oglasih opremljeno sobo oddam ♪
  12.      oprémljati  -am nedov. (ẹ́) 1. načrtno dajati, razpostavljati pohištvo in druge predmete v kak prostor: ko je vstopil, so ravno opremljali sobo; pomagal jim je opremljati stanovanje // nav. ekspr. kupovati, preskrbovati tako pohištvo in druge predmete: nasveti tistim, ki opremljajo stanovanje; opremljati si samsko sobo 2. delati, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremljati učilnice / opremljati hišo z odtočnimi cevmi // dajati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: tovarna opremlja svoje avtomobile s posebnimi kolesi 3. delati, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremljati jamarsko skupino; armada se opremlja s sodobnim orožjem 4. publ. dajati (k) čemu še kaj; dodajati: predavanja rad opremlja s citati; opremljati spis s svojimi pripombami ♪
  13.      oprézen  -zna -o prid., opréznejši (ẹ́ ẹ̄) previden, pazljiv: človek mora biti oprezen; oprezni, neodločni ljudje / razlagati z opreznim glasom; slišati oprezne korake oprézno prisl.: oprezno ogibati se česa; oprezno ravnati s čim ♪
  14.      opréznež  -a m (ẹ̑) ekspr. previden, pazljiv človek: prevelik opreznež je; oprezneži in strahopetci ♪
  15.      opréznost  -i ž (ẹ́) previdnost, pazljivost: opreznost v prometu; delo zahteva veliko natančnost in opreznost / opreznost poslovnega človeka ♪
  16.      oprezováti  -újem tudi oprézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje; oprezovati iz skrivališča, izza ogla; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo ∙ ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje oprezováje: hoditi, oprezovaje na vse strani oprezujóč -a -e: vstopil je, previdno oprezujoč okoli sebe; oprezujoč lovec; prisl.: oprezujoče se je zagledal v temo ♪
  17.      opŕsnik  -a m (ȓ) 1. knjiž. moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; telovnik: kupil si je nov oprsnik; hlače in oprsnik 2. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: nosila je zelo izrezan žametast oprsnik // modrček, podaljšan do pasu, ki se zapenja spredaj: odpeti oprsnik ♪
  18.      opŕtiv  prisl. (ŕ) star., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtiv nesti vrečo; krošnjar prenaša blago oprtiv (v košu) / lovec zadene srno oprtiv na rame ♪
  19.      óptičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na optiko, svetloben: optični pojavi; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere; optično steklo steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav ♦ astr. optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva; fot. optično iskalo iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih 2. nanašajoč se na vid, viden: zmožnost optične predstave; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora óptično prisl.: pokončne črte prostor optično zvišajo ♦ fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen; optično dvolomna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v obeh smereh enak ♪
  20.      óptik  -a m (ọ́) 1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem očesnih pripomočkov: iti k optiku po očala 2. strokovnjak za optične priprave: pri izdelavi teleskopa je sodelovalo pet optikov ♦ fiz. strokovnjak za optiko ♪
  21.      óptika  -e ž (ọ́) 1. nauk o svetlobi: optika in kalorika ♦ elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave 2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko 3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika 4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč ♪
  22.      optimístičen  -čna -o prid. (í) ki vidi vse v življenju boljše, kot je: optimističen človek; kljub težavam je optimistična / optimistične misli / optimistična napoved ∙ ekspr. to pomlad prevladujejo v modi optimistične barve svetle, žive optimístično prisl.: optimistično presojati ♪
  23.      optimístičnost  -i ž (í) lastnost optimističnega človeka: njegova optimističnost in vedrina ♪
  24.      optimízem  -zma m (ȋ) lastnost optimističnega človeka: kljub bolezni je ohranil optimizem / izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro, ugodno / publ. gledati z optimizmom na izid tekmovanja optimistično // mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, zlim: za roman je značilen izrazit optimizem ♪
  25.      opustíti  -ím dov., opústil (ȋ í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih ♪

   7.352 7.377 7.402 7.427 7.452 7.477 7.502 7.527 7.552 7.577  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA