Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LOV (651-675)


  1.      slovenizácija  -e ž (á) glagolnik od slovenizirati: slovenizacija nemških kolonistov / slovenizacija šolstva je potekala počasi / slovenizacija krajevnih imen ♪
  2.      slovenízem  -zma m (ȋ) lingv. element slovenščine v kakem drugem jeziku: slovenizmi v furlanščini ♪
  3.      slovenizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati kaj slovensko: slovenizirati obmejne kraje; nemški priseljenci so se slovenizirali / šolstvo se je polagoma sloveniziralo 2. redko prevajati v slovenski jezik; sloveniti: slovenizirati članek ♪
  4.      slovénjenje  -a s (ẹ̄) glagolnik od sloveniti: slovenjenje antičnih literarnih del / težave pri slovenjenju strokovnih besed iz tujih jezikov / slovenjenje priseljencev ♪
  5.      slovénještájerski  -a -o prid. (ẹ̄-ȃ) star. nanašajoč se na slovenski del Štajerske v stari Avstriji; spodnještajerski: slovenještajerski kraji ♪
  6.      slovénji  -a -e prid. (ẹ̄) nar. koroško slovenski: slovenje knjige; prisl.: govoriti po slovenje ♪
  7.      slovénka  -e ž (ẹ́) poljud. okrasna enoletna rastlina z raznobarvnimi lijakastimi cveti, strok. petunija: slovenke lepo cvetijo ♪
  8.      slovénski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Slovence ali Slovenijo: prevesti v slovenski jezik; slovenska književnost / slovenski film; slovensko berilo za šesti razred; slovensko-nemški slovar / dela slovenskih impresionistov; slovenski narod; slovensko delavstvo / slovenska narodna zavest / slovenska dežela; slovenska Koroška / izobesiti slovensko zastavo / Slovenske gorice; Slovenska matica; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka ∙ ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; hoditi v slovenske šole v šole s slovenskim učnim jezikom ♦ um. (slovenska) moderna moderna, kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič; vet. slovensko govedo govedo rumenkasto bele barve; marijadvorsko govedo slovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo ♪
  9.      slovénskost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost slovenskega: slovenskost koroške literature; slovenskost napevov ♪
  10.      slovénskoštájerski  -a -o prid. (ẹ̄-ȃ) nanašajoč se na slovenski del Štajerske v stari Avstriji; spodnještajerski: narodnostni boji v slovenskoštajerskih mestih ♪
  11.      slovénstvo  -a s (ẹ̑) 1. pripadnost slovenskemu narodu: Trubar povsod poudarja slovenstvo; biti ponosen na svoje slovenstvo ∙ ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju // slovenska kultura in miselnost: slovenstvo ni izginilo v nemštvu; poveličevati za slovenstvo zaslužne može 2. ekspr. prebivalci slovenske narodnosti: ljudstvo je v Linhartovem času pomenilo slovenstvo, gospoda nemštvo; bilo je, kot da se je v čitalnici zbralo vse slovenstvo ♪
  12.      slovénščina  -e ž (ẹ́) slovenski jezik: slovenščina se razvija; govoriti, obvladati, razumeti slovenščino; uporabljati v šolah in uradih slovenščino; prevesti v slovenščino; čista, lepa, slaba slovenščina; profesor slovenščine; ljubezen do slovenščine; skrb za pravilno slovenščino / časopisna, knjižna, odrska slovenščina; pomorska, tehniška slovenščina / prvo uro je bila slovenščina pouk tega jezika ♪
  13.      slôves  tudi slovès -ésa m (ó ẹ́; ȅ ẹ́) 1. splošno priznanje velike vrednosti ali veljave: njegov sloves je bil velik; izgubiti sloves; tekmovalka je potrdila svoj sloves in dosegla prvo mesto; pridobiti si sloves / sloves mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; bil je znanstvenik svetovnega slovesa 2. navadno s prilastkom splošno znano, ustaljeno mnenje o čem, navadno zelo pozitivno: sloves tovarne je še vedno velik / imeti, uživati sloves dobrega gospodarja ● star. naša hiša bo zaradi tebe prišla v slab sloves na slab glas; ekspr. ta del ceste ima žalosten sloves na njem se zgodi veliko prometnih nesreč; star. o Ribničanih je šel sloves, da so prebrisani se je govorilo ♪
  14.      slovésen  -sna -o prid., slovésnejši (ẹ́) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi / dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno; slovesno izjaviti, obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali ♪
  15.      slovésnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost slovesnega: slovesnost dogodka, govora / njegovo vedenje je bilo brez slovesnosti; obraz mu je žarel v slovesnosti / slovesnost je že v naravi tega igralca 2. prireditev, posvečena pomembnemu dogodku, osebi ali spominu nanju: slovesnost se je začela ob devetih; prirediti, voditi slovesnost; počastiti slavljence z intimno, kratko slovesnostjo / cerkvena, šolska slovesnost; jubilejna, pogrebna, žalna slovesnost ♪
  16.      slovéti  -ím nedov. (ẹ́ í) biti splošno znan zaradi izrednih uspehov, lastnosti, kakovosti: igralka že dolgo slovi; ta gostilna je nekdaj zelo slovela / hotel slovi zaradi dobre kuhinje; Bled slovi po svoji lepoti; iron. slovela je po opravljivosti; slovi kot dober zdravnik slovèč -éča -e: kraj, sloveč po svojih znamenitostih; sloveč pianist ♪
  17.      slovínščina  -e ž (ȋ) lingv. slovansko narečje, ki se je govorilo severozahodno od Gdanska ♪
  18.      slovít  -a -o prid., slovítejši (ȋ) ki se mu splošno priznava velika vrednost ali veljava: slovit pevec, šahist, vojskovodja; slovita igralka, smučarka / ekspr.: slovita pesem; slovito letovišče ♪
  19.      slóvka  -e ž (ọ̑) zastar. zlog: jecljati nerazumljive slovke ♪
  20.      slovkováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. zlogovati: slovkovati besedo slovkováje: slovkovaje brati ♪
  21.      slóvnica  -e ž (ọ̑) sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov: učiti se, znati slovnico; slovnica nemškega, slovenskega jezika; pouk slovnice // veda o tem: ukvarjati se s slovnico / primerjalna slovnica slovanskih jezikov / slovnica za šesti razred učbenik slovnice ◊ lingv. normativna slovnica ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; opisna slovnica ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; zgodovinska slovnica ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika ♪
  22.      slóvničar  -ja m (ọ̑) strokovnjak za slovnico: prvi slovenski slovničar ♪
  23.      slóvničarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovničarje: slovničarsko delo / ekspr. slovničarsko dlakocepstvo ♪
  24.      slóvničen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovnico: slovnična pravila / popraviti slovnične in stilistične napake ♦ lingv. slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose; slovnični spol značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej; slovnična analiza stavčna analiza; spol, število, vid in druge slovnične kategorije slóvnično prisl.: ta stavek slovnično ni pravilen ♪
  25.      slóvniški  -a -o prid. (ọ̑) slovničen: slovniška pravila slóvniško prisl.: pisati v slovniško pravilnem jeziku ♪

   526 551 576 601 626 651 676 701 726 751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA