Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LOV (3.227-3.251)


  1.      gúmbar  -ja m (ȗ) izdelovalec gumbov: zaposlen je bil kot gumbar ◊ lov. srnjak v prvem letu starosti, ki ima gumbu podobna rogova ♪
  2.      gúmbarstvo  -a s (ȗ) obrt za izdelovanje gumbov ♪
  3.      gúmbničarka  -e ž (ȗ) izdelovalka gumbov: pletilja in gumbničarka ♪
  4.      gúmigut  -a m (ȗ) teh. posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se rabi zlasti za izdelovanje akvarelnih barv ♪
  5.      gúmpast  -a -o prid. (ȗ) pog., slabš. omejen, neumen: veljal je za zelo gumpastega človeka ♪
  6.      gúmpec  -pca m (ȗ) pog., slabš. omejen, neumen človek: sami gumpci so se zbrali; pravi gumpec je / kot psovka gumpci zabiti ♪
  7.      gúncati  -am nedov. (ȗ) pog. gugati: valovi guncajo čolne / nikar se ne guncaj; rad se gunca na gugalnici, na stolu / pijanec se je počasi guncal po cesti ∙ nižje pog., ekspr. že spet afne gunca dela ali govori kaj šaljivega ♪
  8.      gúncvet  -a m (ȗ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ve, kateri guncvet je to naredil ♪
  9.      gúslar  -ja m (ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih ljudski pevec, ki spremlja svoje pesmi z igranjem na gusle: slepi guslar; poslušati pesmi guslarjev ♪
  10.      gúsle  -sel ž mn. (ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih ljudsko glasbilo z eno struno in močno upognjenim lokom: igrati na gusle; pevec z guslami ♪
  11.      gvanín  in guanín -a [gva-] m (ȋ) kem. sestavina beljakovin v celičnih jedrih, ki se pojavlja v obliki kristalov zlasti v ribjih luskah: biseri iz gvanina ♪
  12.      gvánten  -tna -o prid. (ȃ) nižje pog., v zvezi gvantna uš zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki; bela uš ♪
  13.      gváš  -a m (ȃ) um. slikarska tehnika, pri kateri se s pokrivajočimi vodenimi barvami slika zlasti na papir: slika v gvašu // slika v tej tehniki: razstava akvarelov in gvašev; neskl. pril.: gvaš tehnika ♪
  14.      gveríla  -e ž (ȋ) zlasti v neevropskih deželah bojevanje v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali v državljanski vojni: zatreti gverilo; učinkovitost gverile // skupina gverilcev: poročal je o delovanju gveril ♪
  15.      gvíšen  -šna -o prid. (í ȋ) nižje pog. gotov, nedvomen: na tem mestu je ulov gvišen / nisem gvišen, da je tako prepričan, trden / je ta brv gvišna? gvíšno prisl.: jutri gvišno pridem ∙ nižje pog. počasi, pa gvišno počasi se daleč pride ♪
  16.      h  [há in hǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, h hája tudi h-ja (ā; ǝ̏) deveta črka slovenske abecede: mali h // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja ◊ lingv. grlni h ki se tvori z rahlo priporo h neskl. pril. deveti po vrsti: odstavek h ◊ muz. ton h ton na sedmi stopnji C-durove lestvice; H-dur durov tonovski način s petimi višaji; h-mol molov tonovski način z dvema višajema; šah. kmet na h-liniji v osmi navpični vrsti z leve strani; voj. H bomba hidrogenska bomba ♪
  17.      hábiti  -im nedov. (á ȃ) redko pohabljati, kvariti: pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči ♪
  18.      hádži  -ja m (ȃ) v muslimanskem okolju kdor je romal v Meko: hadži z zelenim turbanom / neskl., kot pristavek k imenu tega človeka hadži Mustafa ♪
  19.      hagiográf  -a m (ȃ) kdor piše hagiografije: sloviti hagiograf ♪
  20.      hajdúk  -a m (ū) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj borec, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju: četa hajdukov; pesmi o hajdukih 2. slabš. cestni ropar, razbojnik: orožniki ženejo hajduka ♪
  21.      hajdukováti  -újem nedov. (á ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih, nekdaj delovati, živeti kot hajduk: ženske so delale doma, moški pa hajdukovali ♪
  22.      hajdúštvo  -a s (ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj boj proti turškemu okupatorju: vloga hajduštva v boju za svobodo 2. slabš. razbojništvo: kaznovati zaradi hajduštva ♪
  23.      halalí  m neskl. (ȋ) lov. znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena: trobiti halali ♪
  24.      hálda  -e ž (ȃ) žarg., mont. kup jalovine, zlasti iz rudnika; jalovišče: halde so spremenile pokrajino ♪
  25.      hálja  -e ž (á) plašču podobno ohlapno, navadno zaščitno vrhnje oblačilo: nositi, zapeti haljo; ogrniti si haljo; oblečen v haljo / bolniška, delovna, šolska halja; domača halja za nošenje doma, v stanovanju; jutranja halja / meniška, samostanska halja kuta; pren., ekspr. planine so zavite v meglene halje ♪

   3.102 3.127 3.152 3.177 3.202 3.227 3.252 3.277 3.302 3.327  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA