Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LOV (2.201-2.225)



  1.      dobríčina  -e m () ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine
  2.      dobríčina  -e ž () ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina; poznam ga, stara dobričina je; odličen tovariš je in velika dobričina
  3.      dobríčnež  -a m () ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež
  4.      dobríčnik  -a m () ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik; kako se je razvnel, stari dobričnik
  5.      dobríkav  -a -o prid. (í) ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besede dobríkavo prisl.: dobrikavo ji je pogledal v oči
  6.      dobríkavost  -i ž (í) lastnost dobrikavega človeka: njena dobrikavost mu že preseda
  7.      dobrína  -e ž (í) 1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine; gospodarske, potrošne dobrine; težiti po vedno novih materialnih dobrinah; duhovne dobrine; ustvarjati kulturne dobrine; izmenjava raznih dobrin 2. redko korist: cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok; to je dobrina za vse ljudi 3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine
  8.      dobrodélnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor dela dobra, človekoljubna dela: mož je velik dobrodelnik
  9.      dobrodúšen  -šna -o prid.) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj
  10.      dobrodúšnež  -a m () ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež; samozadovoljen dobrodušnež
  11.      dobrodúšnost  -i ž (ū) lastnost dobrodušnega človeka: z njenega obraza sije dobrodušnost; rad ga ima zaradi njegove odkritosrčnosti in dobrodušnosti
  12.      dobrohôtnež  -a m () ekspr., redko dobrohoten človek: dela se dobrohotneža
  13.      dobrohôtnost  -i ž (ó) lastnost dobrohotnega človeka: prikupil se ji je s svojo dobrohotnostjo
  14.      dobronamérnost  -i ž (ẹ́) lastnost dobronamernega človeka: dvomiti o dobronamernosti kritikov / dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna
  15.      dobrososédski  -a -o prid. (ẹ̑) publ. nanašajoč se na dobre sosede: dobrososedsko sodelovanje držav / dobrososedski odnosi
  16.      dobrosŕčen  -čna -o prid. () ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna
  17.      dobrosŕčnež  -a m () ekspr., redko dobrosrčen človek
  18.      dobrosŕčnost  -i ž () lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga
  19.      dôbrost  in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi
  20.      dobróta  -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjojur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom
  21.      dobróten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti
  22.      dobrotljív  -a -o prid., dobrotljívejši ( í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek; prizadeva si, da bi bil dobrotljiv
  23.      dobrotljívost  -i ž (í) lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost
  24.      dobrovóljec  -jca m (ọ̑) star. kdor stopi prostovoljno v vojsko; prostovoljec: bitke se je udeležil kot dobrovoljec ♦ zgod. solunski dobrovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti
  25.      dobrovóljnost  -i ž (ọ́) lastnost dobrovoljnega človeka: vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti / dobrovoljnosti ni bilo konec

   2.076 2.101 2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA