Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LOT (590-614)


  1.      metafórika  -e ž (ọ́) lit. metafore v celoti: blesteča, drzna, nadrealistična metaforika; Župančičeva metaforika / pesnik se sprošča v ritmiki in metaforiki ♪
  2.      metódičnost  -i ž (ọ́) načrtnost, premišljenost: metodičnost gradnje / metodičnost mišljenja / raziskovanja se je lotil z znano metodičnostjo ♪
  3.      milijonína  -e ž (í) del na milijon enakih delov razdeljene celote: milijonina te dolžine / na ostale prebivalce pride komaj milijonina tega bogastva; osvetlitev traja milijonino sekunde milijoninko ♦ mat. pet celih, deset milijonin ♪
  4.      mínimum  -a tudi -ima m (ȋ) 1. najmanjša količina, mera, ki je še dovoljena, zadostna ali mogoča, ant. maksimum: doseči, zahtevati minimum; dijak nima potrebnega minimuma znanja; pravilnik določa minimum in maksimum članov v odboru // ekspr. zelo majhna mera: zahtevati vsaj minimum discipline, reda / omejiti, skrčiti porabo do minimuma, na minimum 2. pog., v prislovni rabi najmanj, vsaj: po tej cesti moraš voziti minimum trideset kilometrov na uro ◊ biol. toplotni minimum najnižja temperatura, pri kateri organizem še živi; meteor. minimum področje, kjer je pogosto nizek zračni pritisk; soc. eksistenčni ali življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva ♪
  5.      mitologíja  -e ž (ȋ) bajke v celoti, bajeslovje: pisatelj je zajemal snov iz mitologije / antična, germanska mitologija // veda o tem: razvoj mitologije ♪
  6.      mléček  -čka m (ẹ̄) 1. mleku podoben sok nekaterih rastlin, navadno bel: v koreninah in steblih je bel mleček; iz odsekane veje kaplja gost mleček // mleku podobna tekočina sploh: te žleze izločajo nekak mleček 2. rastlina z lepljivim, mleku podobnim sokom: ob plotovih raste mleček ◊ bot. cipresasti mleček strupena rastlina suhih tal z belim sokom, Euphorbia cyparissias; ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; čeb. matični mleček sok, bogat z beljakovinami in vitamini, ki ga izločajo posebne žleze mladih čebel ♪
  7.      mnóg  -a -o prid. (ọ̑) mn. ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote: novico so prinesli mnogi časopisi; mnogi ljudje so preveč zaposleni; podoben mu je po mnogih lastnostih; mnogih stvari nismo sami krivi; mnoga mesta v knjigi so nerazumljiva; ed., star.: mnogemu mladeniču je srce na skrivnem gorelo zanjo; izkazal se je v mnogi bitki // ki izraža veliko število oseb, stvari sploh: knjiga z mnogimi dialogi; pri delu so se pojavile mnoge slabosti; to se je zgodilo pred mnogimi leti / kot voščilo za rojstni dan še na mnoga leta; sam.: mnogi mislijo drugače; mnogega je spravil v zadrego; z mnogimi se je pogovarjal; mnoga je prezgodaj umrla ♪
  8.      mnóžica  -e ž (ọ̑) 1. velika strnjena skupina ljudi: okrog ponesrečenca se je gnetla množica; množica je nenadoma vzvalovila; množice se je polastil strah; pomiriti razjarjeno množico; prebiti se skozi množico; ekspr. nepregledna, ogromna, stotisočglava množica; množica gledalcev; psihologija množice; šum, vpitje množice / množica ljudi 2. nav. mn. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji: množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve; popeljati množice v boj; voditi množice; politično vodstvo se je ločilo od množic; delovne, ekspr. najširše ljudske množice; neosveščena, knjiž. brezimna množica; ideološki vpliv na množice; politično delo med množicami; povezanost političnega vodstva z množicami / kmečke, proletarske množice / anonimna množica velemest prebivalstvo 3. nav. ekspr., z rodilnikom razmeroma veliko število česa: v zraku je množica živih bitij; množica misli; pregledal je celo množico otrok; zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati; množica najraznovrstnejših rib / pomoriti je dal cele množice; pripravljeni so bili umirati v množicah 4. mat. skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto: sestaviti množico / teorija množice / delna množica ki je del kake množice; diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0; ekvivalentna množica pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici; osnovna ali univerzalna množica ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; moč množice število elementov množice ♪
  9.      množína  -e ž (í) 1. kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh: meriti množino elektrike, svetlobe, toplote; množina denarja v obtoku; julijska množina padavin; množina mišičnih vlaken / publ., z oslabljenim pomenom velika množina hrane veliko hrane / mn., nav. ekspr. koruza je rasla v velikih množinah 2. knjiž., navadno z rodilnikom razmeroma veliko število česa: množina nabranih besed je onemogočala hitro ureditev; ulico je razsvetljevala množina luči; množina primerov je delala delo nepregledno / kvaliteto hrane je skušal nadomestiti z množino 3. zastar. množica: plesaje se vrti velika množina / množina ljudi 4. lingv. slovnično število, ki zaznamuje več kot dve, v nekaterih jezikih pa dve ali več stvari: slovenski jezik ima ednino, dvojino in množino / postaviti samostalnik v množino; prva oseba množine / majestetična množina prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov ∙ ekspr. kje so še drugi, ker si govoril v množini ker si govoril, kot da vas je več ♪
  10.      močíti  móčim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino / pog. na izletu nas je tri dni močil dež je tri dni deževalo; brezoseb.: tri dni nas je močilo; redko zunaj moči dežuje // z močenjem spravljati koga k zavesti: nezavestnega so močili; močili so mu glavo; močiti koga z mrzlo vodo 2. knjiž. opravljati malo potrebo: razposajenci so močili po pločniku; zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo; moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju / ekspr. star pijanec je med preklinjanjem močil plot opravljal malo potrebo ob plotu ● pesn. moj znoj je močil tvoje trte delal sem v tvojem vinogradu zate; ekspr. ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim pila, popivala; pesn. močiti lica, oči jokati; ekspr. grob je močila z gorkimi solzami jokala je za umrlim; ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok ◊ agr. močiti lan z namakanjem v vodi goditi ga; alp. ruša moči izceja vodo; čeb. panji močijo na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice močèč -éča -e: posteljo močeči otroci ♦ fiz. močeča tekočina tekočina, ki omoči stene posode ♪
  11.      módus  -a m (ọ̑) knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje; modus izražanja umetnine ◊ filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; jur. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen; lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; muz. starogrška in srednjeveška tonska lestvica ♪
  12.      monolít  -a m (ȋ) knjiž. velik kos, navadno kamnit: izklesan iz monolita / celotna konstrukcija stoji na monolitih ◊ geol., gozd. talni monolit vzorec tal, izrezan v navpični smeri ♪
  13.      monolíten  -tna -o prid. (ȋ) 1. izdelan iz enega kosa: monoliten steber; monolitna plošča iz belega kamna / monolitna skala // arhit. ki je v enem kosu in iz enotnega materiala: monolitna plošča, stena 2. nav. ekspr. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin; enoten: monolitna partija / ta država je monolitna celota / knjiž. njegova knjiga je monoliten organizem ♪
  14.      mórje  -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino / ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju // tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje // ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja // pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko / stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha // kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti ● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim ◊ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje ♪
  15.      motíti  in mótiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo ◊ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad motíti se in mótiti se 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen / tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje ♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name móten -a -o 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba ◊ jur. motena posest ♪
  16.      mótor  -ja m (ọ̑) knjiž. gonilna sila, gibalo: on je motor celotne akcije; glavni ženski lik je motor v romanu ♪
  17.      motór  -ja m (ọ̑) 1. stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo, pogonski stroj: motor brni; letalu se je pokvaril motor; motor teče enakomerno; pognati, prižgati, vključiti motor; brnenje motorja / avtomobilski, ladijski motor; električni motor; motor na bencin, zračno hlajenje; moč motorja; zaviranje z motorjem; pren. to je zanj motor, ki ga žene k aktivnosti; ekspr. presaditev človeškega motorja 2. osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno kolo: skočiti z motorja; peljati se z motorjem / dirkalni motor ◊ elektr. enofazni motor elektromotor, ki deluje na izmenični tok samo ene faze; enosmerni motor na enosmerni tok; glavnovezni motor elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja; komutatorski motor; sinhronizirani motor elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem; navt. izvenkrmni motor; strojn. dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib; dvovaljni motor z dvema valjema; Ottov motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin; parni motor batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo; pogonski motor; Wanklov motor; motor z notranjim zgorevanjem na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem; glava motorja ♪
  18.      mozaík  -a m (ȋ) slika iz raznobarvnih kamnitih, steklenih kock, ploščic, ki so vložene v malto ali kit tesno druga ob drugo: izdelovati, sestavljati mozaike; ogledovati mozaike / tla so iz lepega mozaika / keramični mozaik // knjiž. kar je po sestavi podobno temu: njegovo delo je pisan mozaik; pisatelj ni znal organizirati mozaika v celoto; država je pravi mozaik narodnosti; mozaik zgodovinskih podatkov / filmski, glasbeni mozaik ◊ alp. drobno v vse smeri razpokana in krušljiva površina skalovja; gozd. bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege; um. slikarska tehnika, pri kateri se v sliko vstavljajo raznobarvne kamnite, steklene kocke, ploščice ♪
  19.      mráčen  -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč // ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe // zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji ● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno ◊ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši ♪
  20.      mŕzličavost  -i ž (ȓ) mrzličnost: mrzličavost ga je zelo oslabila / mesta se je polotila mrzličavost / v mrzličavosti so čakali, kaj se bo zgodilo ♪
  21.      mŕzličen  -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na mrzlico: mrzlični bolniki / mrzlični spanec; mrzlične blodnje / lotil se ga je mrzličen nemir; mrzlično razpoloženje / mrzlične priprave za skoke; mrzlično iskanje umetnin / dogodki so se razvijali z mrzlično naglico z zelo veliko mŕzlično prisl.: mrzlično brskati po predalu; mrzlično se oboroževati; oči so se ji mrzlično svetile ♪
  22.      mrzlína  -e ž (í) redko mrzlota: čutiti mrzlino orošenega stekla / v celico je silila vlažna mrzlina mraz, hlad / mrzlina srca ♪
  23.      mrzlôba  -e ž (ó) redko mrzlota: mrzloba vina / mrzloba ljudi ♪
  24.      mrzlôben  -bna -o prid. (ó ō) redko nekoliko mrzel; mrzloten: mrzloben veter ♪
  25.      mrzlokŕven  -vna -o prid. (ŕ r̄) 1. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: mrzlokrvne živali 2. ekspr. hladen, brezčustven: mrzlokrvna ženska ◊ vet. mrzlokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; hladnokrvni konj ♪

   465 490 515 540 565 590 615 640 665 690  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA