Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
LIT (3.276-3.300)
- naráščati -am nedov. (á) 1. postajati večji po a) obsegu: oteklina narašča / mesta naraščajo, vasi pa se praznijo b) številu: prometne nesreče naraščajo; prebivalstvo na svetu naglo narašča / mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto 2. dosegati višjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: pritisk v kotlu že narašča; temperatura narašča / hrup, šum je naraščal in upadal / svetloba za grebenom je naraščala / napetost, negotovost, strah narašča; naš ugled v svetu narašča; zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča / oblačnost narašča b) glede na količino: dohodki, dolgovi naraščajo; proizvodnja narašča c) glede na možni razpon: kvaliteta narašča; vrednost nepremičnin narašča / število zamujenih ur narašča ◊ lingv. raba besede narašča beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje; mat. funkcija narašča z večanjem neodvisne
spremenljivke se veča tudi odvisna spremenljivka naráščati se nar. 1. jeziti se, razburjati se: najmanj je prizadet, pa se najbolj narašča / pes se je vse bolj naraščal (jezno) lajal 2. postavljati se, ponašati se: nikar se tako ne naraščaj pred nama; začel se je naraščati, češ naj le pride medved naraščajóč -a -e: prikrivali so svoj naraščajoči bes; naraščajoči mrak, strah; naraščajoča draginja; toži o naraščajoči gluhosti; naraščajoče potrebe, zahteve ♪
- naráva -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor
za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek
zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
- naravnáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril / z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej // napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer
● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne naravnáti se nar. gorenjsko nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu naravnán -a -o 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje ♪
- naróčati -am nedov. (ọ́) 1. izražati želje, zahteve a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: naročati blago pri proizvajalcu; naročati gradbena dela / naročati večerjo v restavraciji; pog., ekspr. naročal je liter za litrom / pog. čevlje (si) vedno naroča pri čevljarju si daje delati b) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: naročal mu je, naj pazi na hišo; naročam vam, da jo prijazno sprejmete 2. določati čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročati stranke; za ta mesec pacientov ne naročamo več naróčati se v zvezi z na postajati (stalni) odjemalec, kupec: naročati se na časopise, revije ♪
- národ -a stil. -óda m (á, ọ́) 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941 // s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben
jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci 4. publ. država: odnosi med narodi ● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za
narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge ◊ antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu ♪
- národen -dna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na narod: a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje;
narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo / pisal je narodne igre / narodna prosveta ● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod;
na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo ◊ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848;
narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem národno prisl.: narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno ♪
- naródništvo tudi národništvo -a s (ọ̑; á) v carski Rusiji, v drugi polovici 19. stoletja politično in literarno gibanje, ki vidi nosilca družbenega razvoja v ruski vaški skupnosti: pristaš narodništva / navdušiti se za narodništvo ♪
- narodnjáštvo -a s (ȃ) 1. star. mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže narodna pripadnost, zavednost: ostal je zvest svojemu narodnjaštvu; lažno rodoljubje in plitvo narodnjaštvo 2. knjiž., redko narodništvo ♪
- národnost -i ž (á) 1. pripadnost določenemu narodu: sramovati se, zavedati se svoje narodnosti / biti slovenske, srbske narodnosti / ekspr. utrjevati narodnost narodno zavest // knjiž. značilnosti kulture, zavesti določenega naroda, ljudstva: narodnost v arhitekturi 2. polit. narodna manjšina: pripadniki italijanske, madžarske narodnosti v Sloveniji; narodi in narodnosti 3. etnična skupnost sploh: pripadniki drugih narodnosti; ekspr. mešanica narodnosti / buržoazija vladajoče narodnosti vladajočega naroda ♪
- národnosten -tna -o prid. (á) nanašajoč se na narodnost: narodnostna osveščenost, zavest / narodnostna vzgoja / narodnostna nasprotja; narodnostno zatiranje / narodnostni boji; narodnostna politika // naroden: slovenska narodnostna skupnost / državne in narodnostne meje / narodnostna manjšina národnostno prisl.: narodnostno mešano ozemlje; narodnostno neopredeljen ♪
- nasadíti -ím dov., nasádil (ȋ í) 1. spraviti, pritrditi orodje na ročaj: nasaditi cepin, sekiro, vile / vojaki so nasadili bajonete na puške // namestiti vrata, okno na tečaje: nasaditi oknico, vrata / nasaditi kolo 2. postaviti sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasaditi drevesa; letos so nasadili precej krompirja / nasaditi vrt z okrasnim grmičevjem; pren., ekspr. v poročilo je nasadil samih rožic 3. ekspr. nabosti, natakniti: vzel je vilice in nasadil pečenko; nasaditi na konico noža; poskušal je nasaditi ribo z ostmi; nasadil se je na koničasto rogovilo / podivjani bik se je zaletel proti njemu in ga nasadil na roge // dati, namestiti: nasaditi čepico na kljuko; nasadil si je klobuk na glavo in odšel / kipu so odbili glavo in mu nasadili drugo 4. agr. dati valiti: nasadili so dvajset jajc / nasaditi kokoš ● ekspr. žena mu je nasadila roge imela je spolni
odnos, spolne odnose z drugimi moškimi nasajèn -êna -o 1. deležnik od nasaditi: z drevjem nasajen vrt; krompir je že nasajen; sekira, nasajena na dolgo toporišče; majavo nasajena pila; pokrivalo je imela po strani nasajeno / na kratke noge nasajeno telo; oblaki so bili kakor nasajeni na vrhove visokih smrek 2. pog., ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: biti nasajen; ni vedela, zaradi česa je nasajen ● ekspr. glavo ima na pravem mestu nasajeno zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav ♪
- nasájati -am nedov. (á) 1. spravljati, pritrjevati orodje na ročaj: nasajati sekiro, vile // nameščati vrata, okno na tečaje: nasajati vrata / pomagal mu je dvigniti voz in nasajati kolo 2. postavljati sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasajati sadno drevje, vinsko trto / nasajali so nove vinograde 3. ekspr. nabadati, natikati: nasajati meso na vilice // dajati, nameščati: mati je nasajala otroku kapo na glavo ● ekspr. žena mu je nasajala roge imela je spolne odnose z drugimi moškimi 4. agr. dajati valiti: nasajati jajca kokošim / nasajati kokoš na gnezdo 5. etn. zlagati snope v nasad: snope so nasajali po vsem podu ♪
- naselíšče -a s (í) 1. knjiž., redko kraj, prostor naselitve: določiti naselišče; meje naselišča 2. star. zaselek, naselje: imenovala mu je vasi, naselišča v dolini ♪
- naseljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da naseliti: naseljivo področje / iskanje naseljivih planetov ♪
- nasésti -sédem dov., stil. nasèl naséla; nam. nasést in nasèst (ẹ́ ẹ̑) 1. med plutjem priti na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje: jadrnica je nasedla na čereh; ladja je nasedla s premcem / kit je nasedel na plitvini 2. nav. ekspr. dati se prevarati, ukaniti: dijak jima je nasedel; nasesti govoricam, obljubam, tuji propagandi; na to zvijačo vam ne bom več nasedel; zelo naivno so nasedli zgovornemu trgovcu ♪
- nasladíti se -ím se dov., nasládil se; naslajèn (ȋ í) star. naužiti se, razveseliti se: nasladiti se z dobrim vinom / nasladiti se pri dekletu ♪
- naslédnik -a m (ẹ̑) 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku // jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske ♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu 3. potomec:
njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki ♪
- naslíkati -am dov. (ȋ) 1. upodobiti kaj z barvami, navadno umetniško: naslikati osebo, pokrajino; naslikati na platno, steklo; naslikati z močnimi barvami; dal se je naslikati / naslikati avtoportret / ekspr. fotograf jih je naslikal fotografiral 2. nav. ekspr. opisati, orisati, navadno zelo živo, plastično: pisatelj zna kmeta zelo dobro naslikati; materi je naslikal vso svojo žalost ● žarg. kdaj se boš spet naslikal pri nas prišel k nam, nas obiskal naslíkati si predstavljati si, zamisliti si: v resnici je potekalo vse drugače, kot si je naslikal; preveč idealno si ga je naslikal naslíkan -a -o: naslikani liki; mojstrsko naslikan obraz; lepa je, kot bi bila naslikana zelo ♪
- naslónjenost -i ž (ọ́) lastnost, stanje naslonjenega: zaradi naslonjenosti se je deska ukrivila / publ. gospodarska naslonjenost podeželja na mesta / naslonjenost filma na literarno predlogo ♪
- naslónka -e ž (ọ̑) 1. lingv. breznaglasna beseda: raba naslonk // breznaglasna beseda, ki se opira na naglašeno besedo pred seboj: naslonke in proklitike 2. knjiž., redko naslonjalo, zlasti za roke: naslanjač z odlomljeno naslonko ♪
- naslòv -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela
naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega /
nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe;
šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
- nasplòh prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: kažipot je nasploh tam, kjer je križišče; otrokom nasploh marsikaj spregledajo / knjige berejo redki in nasploh mlajši; to so nasploh znane besede // izraža približno ocenitev, ocenjevanje: kaj mislite nasploh, načelno o tem / ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen / letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli; sploh: pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh; govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu / gre za prepoved zbiranja večjih skupin in nasploh ♪
- naspól [ou̯] prisl. (ọ̑) star. 1. na pol, na polovico: deliti si stroške naspol / njivo imata naspol na spolovini 2. napol, delno: naspol izpita pijača ♪
- naspróti predl. (ọ̑) I. z dajalnikom 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil II. raba
peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne ♪
- nasprótje -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu
dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376