Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LIT (126-150)


  1.      enklítika  -e ž (í) lingv. breznaglasna beseda, ki se opira na naglašeno besedo pred seboj, naslonka: enklitike in proklitike // breznaglasna beseda sploh ♪
  2.      eolít  -a m (ȋ) arheol. preprosto oblikovan kamen, ki naj bi ga kot orodje uporabljal človek v terciarju ♪
  3.      falíten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž. gospodarsko propadel: faliten trgovec; falitno podjetje ♪
  4.      filít  -a m (ȋ) petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz drobnih lusk muskovita in zrn kremena ♪
  5.      flít  -a m (ȋ) pog. sredstvo za uničevanje mrčesa z razprševanjem ♪
  6.      fótolitografíja  -e ž (ọ̑-ȋ) tisk. tehnika ploskega tiska, pri kateri so slike na tiskovno ploščo prenesene fotokemično: znamka je natisnjena v fotolitografiji ♪
  7.      fŕliti  -im nedov. (ŕ r̄) ekspr., redko kodrati, navijati: frlila si je lase / pod nosom si je frlil redke brkice ♪
  8.      frúliti  -im nedov. (ú) 1. pri nekaterih južnoslovanskih narodih igrati na frulo: posedal je pod drevesom in frulil 2. ekspr., redko žvižgati, požvižgavati: tiho bodi, kaj fruliš ♪
  9.      galalít  -a m (ȋ) kem. umetna roževina iz kazeina in formaldehida: predmeti iz galalita ♪
  10.      gáliti  -im nedov. (á ā) knjiž., redko odkrivati, razgaljati: galiti preteklost ♪
  11.      generalitéta  -e ž (ẹ̑) generalski zbor, generali: japonska generaliteta; generaliteta armade ♪
  12.      géopolítičen  -čna -o prid. (ẹ̑-í) 1. nanašajoč se na geopolitiko: geopolitične težnje 2. publ. politično-geografski: geopolitični položaj dežele; ukvarjati se z geopolitičnimi vprašanji géopolítično prisl.: živeti na geopolitično izredno izpostavljenih tleh ♪
  13.      géopolítika  -e ž (ẹ̑-í) nauk, ki razlaga in utemeljuje politični razvoj zlasti z geografskimi razmerami: nacistična geopolitika ♪
  14.      glagolít  -a m (ȋ) redko glagoljaš: hrvatski glagolit ♪
  15.      golítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od goliti: golitev ptičev / golitev kuncev ♪
  16.      golíti  -ím in gólim nedov. (ȋ í, ọ́) odstranjevati dlake, perje: goliti prašiče; kokoši, ptiči se golijo / sekali so veje in golili debla belili, lupili golíti se menjavati dlako: krava se goli ♪
  17.      gomíliti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital; dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli ♪
  18.      gospodárskopolítičen  -čna -o prid. (á-í) nanašajoč se na gospodarsko politiko: tako odločitev so narekovali gospodarskopolitični oziri; gospodarskopolitični ukrepi ♪
  19.      graptolít  -a m (ȋ) pal. izumrli morski nevretenčar, ohranjen kot okamnina: ostanki graptolitov ♪
  20.      gŕliti  -im nedov. (r̄) zastar. objemati: grlila je dete in jokala ♪
  21.      grlíti  in gŕliti -im nedov. (ȋ ŕ) oglašati se z grulečim glasom: nekje v bližini so veselo grlile prebujajoče se ptice / zastar. grlil ji je o svoji ljubezni prijazno, dvorljivo govoril ♪
  22.      grúliti  -im nedov., grulíla tudi grúlila (ú) 1. oglašati se z glasom grugru: v parku so grulile grlice; ruševec je grulil in pihal // ekspr. dajati gruljenju podobne glasove: v kotu je čepel otrok in grulil 2. ekspr. prijazno, dvorljivo govoriti: ves čas ji je nekaj grulil grulèč -éča -e: gruleči golobje ♪
  23.      gúliti  -im nedov., gúlila in gulíla (ú) 1. obrabljati, načenjati površino s premikanjem sem in tja po njej: poglej, kako guliš obleko na komolcih; s hrbti so gulili zid / ekspr. otrok sedi na peči in guli palec grize, sesa ∙ pog. guliti hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. kar naprej guli isto obleko nosi, ima ♦ lov. jelen guli rogovje z drgnjenjem odstranjuje kosmato povrhnjico 2. slabš. izkoriščati, odirati: gulili so jih z davki; tlačane so neusmiljeno gulili gúliti se žarg., šol. učiti se mehanično, brez razumevanja: spet se guli zgodovino / ekspr. gulita se za izpit učita se, študirata ♪
  24.      habilitácija  -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok ♪
  25.      habilitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na habilitacijo: habilitacijski postopek / že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo; habilitacijsko predavanje / habilitacijski pouk, zavod ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA