Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

LEV (226-250)


  1.      dirékt  -a m (ẹ̑) žarg., šport. udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej; direktni udarec: desni, levi direkt; serija direktov ♪
  2.      dnévnik  -a m (ẹ̑) 1. osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih: pisati dnevnik; popotni dnevnik; objavil je nekaj odlomkov iz svojega dnevnika // zvezek, knjiga s temi zapiski: njen dnevnik je bil vezan v usnje 2. uradna knjiga, v katero se dnevno vpisujejo pomembni dogodki, podatki: voditi dnevnik o poteku gradbenih del; blagajniški, ladijski dnevnik; prometni dnevnik železniške postaje ♦ fin. temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; zvezek učencev nižje osnovne šole, v katerega se delajo zapiski in pišejo vaje pri pouku 3. časopis, ki izhaja vsak dan: naročiti se na dnevnik; objaviti v dnevniku; uredništvo dnevnika / radijski, televizijski dnevnik oddaja z dnevnimi političnimi, gospodarskimi, družbenimi vestmi 4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek metulj, ki leta podnevi: metulji dnevniki ♪
  3.      dojílnik  -a [u̯n] m (ȋ) nar. vzhodno posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: mati je s polnim dojilnikom stopila iz hleva ♪
  4.      dójva  -e ž (ọ̑) nar. vzhodno molža: mati je bila ravno v hlevu pri dojvi ♪
  5.      dókaj  in dokàj prisl. (ọ̑; ȁ) knjiž. precéj: od takrat je minilo dokaj let; dokaj njegovih vrstnikov je že mrtvih / njegova usoda je dokaj žalostna; hlevi so urejeni dokaj sodobno ♪
  6.      dolgogrív  -a -o [u̯g] prid. (ȋ ȋ) ki ima dolgo grivo: dolgogriv konj, lev / dolgogriva glava / slabš. visok in dolgogriv fant dolgolas ♪
  7.      dolžnóst  -i [u̯ž] ž (ọ̑) 1. kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih: skrb za mladino je naša dolžnost; storil je, kakor mu je narekovala, velevala dolžnost; nikar se ne zahvaljuj, storil sem samo svojo dolžnost; moralna dolžnost; ekspr. to je naša sveta dolžnost; dolžnost varovanja tajnosti; zavedati se dolžnosti do domovine, do otrok / tvoja dolžnost je, da to pojasniš pričakuje se od tebe, moraš; vsak ima dolžnost sporočiti, kar o stvari ve; štel si je v dolžnost pomagati prijatelju; knjiž. plačaj, kar ti je dolžnost plačati // nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo: dolžnosti ga kličejo drugam; izpolnjevati, opravljati, zanemarjati dolžnosti; poklicne, verske dolžnosti; pravice in dolžnosti državljanov; po službeni, uradni dolžnosti službeno, uradno ∙ publ. vsi vaščani so že dopoldne izpolnili svojo državljansko dolžnost so volili 2. funkcija, služba: razrešili so ga sekretarskih dolžnosti; prevzel je dolžnosti podpredsednika / odhaja na novo službeno dolžnost službeno mesto / vršilec dolžnosti [v. d.] ravnatelja gimnazije ♪
  8.      domóv  stil. domú prisl. (ọ̄; ū) v domačo hišo, v svoje stanovanje: iti, nesti, odpraviti se domov; spraviti pšenico domov; pisati domov ženi; domov gredé; na poti domov / domov k bratu; elipt.: mudi se mi domov; ne najde domov; domov bi rada; ti ne znaš nikdar domov; otroci silijo domov ∙ pastir žene živino domov v domači hlev; domov ima kake četrt ure do doma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; ekspr. za hip je pogledal, skočil domov za malo časa se je ustavil doma; žarg., igr. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje // v domači kraj, v domačo deželo: izseljenci se vračajo domov ♪
  9.      dopléti  -plévem dov., tudi doplevíte; doplél (ẹ́) končati pletje: do večera so doplele ♪
  10.      dráč  -a m (ȃ) nar. vzhodno plevel: kup drača in slame ♪
  11.      dráma  -e ž (á) 1. literarno delo v obliki dialogov: uprizoriti dramo; drama o razkrojenem zakonu; drama v petih dejanjih / radijska, televizijska drama // lit. gledališka igra resne vsebine: pisal je drame in komedije 2. poslopje (osrednjega) dramskega gledališča: sinoči je bila drama nabito polna / prvak ljubljanske Drame / ljubljanska Drama je imela v tujini velik uspeh ansambel, igralci 3. ekspr. pretresljiv, žalosten, tragičen dogodek: v sosednji ulici se je odigrala krvava drama; družinska drama / drama pesnikovega duševnega življenja ◊ lit. družbena, zgodovinska drama; analitična, realistična drama; ekspozicija drame; muz. glasbena drama ♪
  12.      dresêrka  -e ž (ȇ) ženska, ki dresira: dreserka levov ♪
  13.      drobnocvéten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki ima drobne cvete: drobnocvetne narcise; drobnocvetno grmičevje ♦ bot. drobnocvetna nedotika vrtni ali njivski plevel z drobnimi rumenimi cveti, Impatiens parviflora ♪
  14.      duél  -a m (ẹ̑) knjiž. dvoboj: pozvati koga na duel / duel med levico in desnico v vladajoči stranki ♪
  15.      dúh  -a in -á m (ȗ) 1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi ∙ izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu // neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti 2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha ♪
  16.      dúšek  -ška m (ū) 1. star. požirek: po prvem dušku je nehal piti / pije v dolgih duških 2. zastar. vdih: z globokimi duški je vdihaval hladni jutranji zrak // zrak, sapa: na stopnicah se je ustavljala in zajemala dušek; v prsih mu je vrelo, ni mogel do duška 3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; dušnik: dušek v hlevu // luknja, preduh: voda je iskala le duška, da se razlije po dolini / sod nima duška, odbij mu veho ● ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; izpiti, izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil; prebrati roman na dušek zelo hitro; star. preklinja na vse duške zelo, hudo ♪
  17.      dušíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota ga duši // moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah 2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke 3. knjiž. zadrževati, premagovati: dušiti (v sebi) bolečino, jezo; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih; dušila je solze v očeh in si grizla nohte 4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede; stenske obloge so dušile glasove televizorja; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj ♦ rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino 5. redko gasiti: goreči motor so dušili z gasilno peno; gasilci dušijo požar 6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo dušíti se s težavo dihati zaradi ovir: ponesrečenci so se dušili pod snegom / ekspr. dekle se je dušilo v solzah; pren. kmetje so se dušili v dolgovih dušèč -éča -e: zvijal se je, dušeč se od smeha; zagrnil ga je oblak dušečega prahu; dušeča moč tehnizacije; prisl.: dušeče vroč in soparen dan dušèn -êna -o: zatajevan in dušen smeh; sprostitev dolga leta dušenih čustev / dušeni riž; dušeno zelje ♦ fiz. dušeno nihanje nihanje, pri katerem se amplitude manjšajo ♪
  18.      dušník  -a m (í) 1. odprtina, luknja za zračenje: napraviti dušnike v oglarsko kopo; zamašiti dušnike v hlevu; dušnik v podmornici / dušniki v kaminu kanali, po katerih je speljan dim, da se zadrži čimveč toplote 2. redko cevka, ki dovaja zrak iz grla v bronhije; sapnik, traheja: v dušniku mu grgra ♪
  19.      dvá  -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro / korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav. slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka ● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja ◊ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo ♪
  20.      dvížen  -žna -o prid. (ȋ) 1. ki se da dvigniti: dvižni most; dvižna zapornica; dvižna vrata 2. ki povzroča, omogoča dviganje: dvižni mehanizem; dvižni stolp rudniškega jaška; dvižni vzvod; dvižna sila ◊ avt. dvižna prostornina avtomobilskega motorja prostornina vseh valjev; fin. dvižni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za dvig denarja; fiz. dvižni kot kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; elevacija; dvižna doba čas, ki ga porabi v zrak vrženo telo, da doseže najvišjo točko ♪
  21.      dvóbóčno  prisl. (ọ̑-ọ̑) v zvezi dvobočno someren 1. zool. ki ima enako levo in desno polovico: dvobočno somerna žival 2. bot. ki se lahko z dvema ravninama razdeli na dva enaka dela: dvobočno somerni cvet ♪
  22.      dvór  -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
  23.      dvórézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi ♪
  24.      é  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, é éja (ẹ̄) šesta črka slovenske abecede: polglasnik se navadno zapiše z e; vse eje bere ozko // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki e; široki e é neskl. pril. šesti po vrsti: točka e ne potrebuje razlage / 2. e razred ◊ med. vitamin E in E vitamin; muz. ton e ton na tretji stopnji C-durove lestvice; E-dur durov tonovski način s štirimi višaji; e-mol molov tonovski način z enim višajem; šah. kmet na e-liniji v peti navpični vrsti z leve strani ♪
  25.      edíno  prisl. (ȋ) izraža omejenost na navedeno: vse je pogorelo, edino hlev je ostal; edino vi nas lahko rešite; edino tako bo prebrodil težave; edino tam se spočije / ekspr. v mislih ji je samo in edino on // z oslabljenim pomenom poudarja pomen pridevnika ali prislova: edino pravi, pravilen, veljaven, zveličaven; edino pametno je, da molčiš ♪

   101 126 151 176 201 226 251 276 301 326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA