Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kri (5.701-5.725)


  1.      vprašánje  -a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje ♪
  2.      vráč  -a m (ā) 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih kdor z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč, vpliva na koga ali po določenih znamenjih napoveduje prihodnost: vrač z zagovorom odvrača nevarnost, zdravi bolezni; vprašati za svet vrača; plemenski vrač // svečenik, vedež: vrači božanstev / astrološki vrači 2. star. zdravnik, padar: vrač ga je preiskal in ugotovil pljučnico / delo je najboljši vrač ♪
  3.      vráčanje  -a s (ā) glagolnik od vračati: vračanje posojila / vračanje moči, zdravja / vračanje ljubezni / vračanje v rojstni kraj; vračanje z vlakom / vračanje govornika k že obravnavanemu vprašanju ♦ elektr. ponovitev procesa zaradi odkrite napake računalnika ♪
  4.      vráčarstvo  -a s (ȃ) 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih vplivanje na koga z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč ali napovedovanje prihodnosti po določenih znamenjih: vračarstvo in šamanstvo 2. star. zdravljenje, padarstvo: ukvarjati se z vračarstvom ♪
  5.      vrág  -a m (ȃ) 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča 2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag 6. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj 7. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem ● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več ◊ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius vrága pog., ekspr.: vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost; prim. vragsigavedi, vragvedi ipd. ♪
  6.      vrán  -a m (ȃ) 1. vranji samec: vran in vrana 2. redko vrana: krakanje vranov 3. krokar: vrani so kljuvali truplo / črni vran ◊ zool. vrani ptice črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim kljunom, Corvidae; morski vrani v skupinah živeče vodne ptice temne barve, ki se hranijo z ribami; kormorani ♪
  7.      vrána  -e ž (á) večja ptica črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim kljunom: vrane krakajo; jata vran; krokarji, srake in vrane ∙ ekspr. tak delavec je bela vrana redkost, izjema; lačna vrana sito pita lačen, reven človek daje, pomaga sitemu, bogatejšemu zaradi nepoznavanja dejanskega stanja; sita vrana lačni ne verjame; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo ♦ zool. črna vrana; poljska vrana večja ptica z vijoličastim leskom in vitkejšim kljunom, Corvus frugilegus; siva vrana črna ptica s trupom sive barve, črnim kljunom in črnimi nogami, Corvus cornix; zelena vrana zlatovranka ♪
  8.      vrásel  -sla -o tudi vrástel -tla -o [ǝu̯] prid. (ā á) ki se vraste v kaj: vrasel noht / dobro vrasle rastline / ekspr. v domačo pokrajino vrasel pisatelj ◊ les. vrasla grča; petr. vrasla rudnina večji kristali kake rudnine, ki nastopa v svoji značilni obliki v kamnini; prim. vrasti se ♪
  9.      vráta  vrát s mn. (á) 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave // gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata // z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo ● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže ◊ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah ♪
  10.      vratárnica  -e ž (ȃ) prostor, manjša stavba za vratarja: sedeti v vratarnici; vratarnica pred glavnim vhodom ◊ anat. vena, ki dovaja jetrom kri iz želodca, črevesja, vranice; portalna vena ♪
  11.      vráten 2 -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na vrata: vratna odprtina / vratni okvir, podboj; vratno krilo / vratni zvonec zvonec na vratih ♪
  12.      vratíšče 2 -a s (í) prostor ob vratih: z zaveso zakrito vratišče; vratišče in oknišče ♪
  13.      vrátnica 1 -e ž (ȃ) 1. vratno krilo: natakniti, odpreti vratnico; vratnica in oknica / vratnica omare 2. mn., knjiž. rolo, rebrača: spustiti vratnice; železne vratnice; vratnice na vratih in izložbah trgovine 3. šport. pokončni del nogometnih vrat: žoga je zadela levo vratnico; stati med vratnicama // vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata: podreti vratnico pri slalomu ◊ anat. portalna vena, vratarnica ♪
  14.      vrážji  -a -e prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo // živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji ● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček ◊ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega ♪
  15.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  16.      vrédnost  -i ž (ẹ́) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note ● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ◊ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju ♪
  17.      vrednôtenje  -a s (ȏ) glagolnik od vrednotiti: vrednotenje likovnega, literarnega dela; kritično vrednotenje znanstvenih razprav; merila za vrednotenje česa / estetsko, moralno vrednotenje; stilno vrednotenje besed / vrednotenje delovnih mest / knjiž. vrednotenje dogodkov presoja / visoko vrednotenje človeka ♪
  18.      vrednôtiti  -im nedov. (ō ȏ) določati, ugotavljati vrednost, pomen, kakovost česa: vrednotiti literarno, znanstveno delo; kritično, strogo vrednotiti; vrednotiti z določenega stališča / vrednotiti delovna mesta / knjiž. vrednotiti dokaze presojati // priznavati komu, čemu vrednost, pomembnost: visoko vrednotiti izobrazbo, sliko vrednôten -a -o: pravilno vrednoteno delo ♪
  19.      vrelíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vrelišče: vreliščne spremembe / vreliščna krivulja ♪
  20.      vreménar  -ja m (ẹ̑) kdor napoveduje vreme: ta človek je znan vremenar // ekspr. vremenoslovec: vremenarji napovedujejo dež ● redko Krim je ljubljanski vremenar po oblačnosti ali jasnosti nad Krimom se v Ljubljani sklepa, kakšno bo vreme ♪
  21.      vreménski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vreme: vremenski vplivi; vremenske spremembe / vremenski pojavi; vremenske razmere / vremenska napoved / vremenska postaja meteorološka postaja; vremenska služba meteorološka služba / vremenski pregovori; vremenska karta; vremensko poročilo / vremenski podatki podatki o temperaturi, pritisku, vlagi v ozračju; vremenska hišica manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje vremena ♦ meteor. vremenski radar radar, s katerim je mogoče zaznati padavine v širši okolici; vremenska slika opis vremenskih razmer in vremenskih procesov na določenem področju v določenem času ♪
  22.      vreščáti  -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í) 1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu 2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš / preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva / zvočniki po mestu spet vreščijo // zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal vreščé: vrešče čofotati po vodi vreščáje neprav. vrešče: ženske so vreščaje zbežale vreščèč -éča -e 1. deležnik od vreščati: otroci so se vreščeč podili okrog hiše; vreščeča šoja 2. ekspr. rezek, oster: vreščeč glas; vreščeč smeh ♪
  23.      vretênce  -a s (é) 1. manjšalnica od vreteno: naviti nit na vretence / vretence svile 2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico: poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca ∙ ekspr. na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca zelo sem suh ♦ anat. križna, ledvena, prsna, vratna vretenca 3. bot. cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini: vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih ♪
  24.      vréti  vrèm nedov. (ẹ́ ȅ) 1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre; močno, počasi vreti; brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso / preh. sok vremo deset minut // ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta 2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela; voda vre iz tal // ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči 3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba 4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš; vse je vrelo na trg; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren. take misli so mu vrele po glavi 5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast // brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi ● ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila ◊ agr. mošt vre sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč ♪
  25.      vrèz  vréza m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od vrezati: odločen, spreten vrez; vrez v ploščo; vrez z iglo, nožem / kirurški vrez; pren., ekspr. pisateljev vrez v junakovo duševnost 2. kar nastane s takim dejanjem: globok, plitev vrez / število vrezov na palici zarez // okrasek, podoba, vrezana v kaj: občudovati vreze na skrinjah, vrčih / prebrati vrez na kamniti plošči ♪

   5.576 5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 5.776 5.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA