Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (8.035-8.059)


  1.      kotíšče  -a s (í) 1. prostor za kotenje: premestiti breje svinje v kotišče; čiščenje kotišča / kotišča komarjev so polivali s petrolejem 2. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in odkoder se širi: to močvirje je kotišče bolezni; kotišča okužb / slabš. nekatera predmestja so bila prava kotišča zločinov ♪
  2.      kotíti  -ím nedov. (ȋ í) pri živalih spravljati iz rodil mladiče, mladiča: preden samica koti, napravi toplo gnezdo / zajklja koti večkrat na leto / kotiti žive mladiče kotíti se 1. redko razmnoževati se, množiti se: komarji se kotijo v mlakah 2. ekspr. nastajati, pojavljati se: tu se kotijo bolezni / tako se zlo koti v družinah ♪
  3.      kotizácija  -e ž (á) 1. glagolnik od kotirati 2: kotizacija vrednostnih papirjev 2. publ. prispevek organizaciji za kritje skupnih izdatkov: plačati kotizacijo za članstvo v inozemskem društvu; članice Organizacije združenih narodov so se dogovorile o višini kotizacij za stroške poslovanja ♪
  4.      kôtla  in kótla -e ž (ȏ; ọ̑) redko tolmun, krnica: pod njim je bila kotla z vodo; pognal se je v kotlo // manjša jama, kotanja: v kotli so se valjali divji prašiči ♪
  5.      kotlovína  -e ž (í) redko pločevina za kotle, zlasti bakrena: nerjaveča kotlovina ♪
  6.      kótnik  -a m (ọ̑) 1. teh. navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L: zaščititi vogle zidov s kotniki / enakokraki kotnik // naprava, podobna črki L, za določanje pravih kotov: preveriti prave kote s kotnikom 2. nar. kočnik: ima še nekaj gnilih kotnikov ♪
  7.      kotón  -a m (ọ̑) tekst. tanko surovo bombažno platno: rjuhe iz kotona; neskl. pril.: koton stroj stroj za izdelovanje pletenin po kroju ♪
  8.      kotoneáster  -tra m (á) vrtn. okrasni grm z drobnimi belimi ali bledo rožnatimi cveti in rdečimi plodovi, panešplja: po parku so nasadili več vrst kotoneastrov ♪
  9.      kováč  -a m (á) 1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači 2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode ∙ preg. vsak je svoje sreče kovač // nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov 3. pog. bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače ◊ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber ♪
  10.      kòvalénten  -tna -o prid. (ȍ-ẹ̑) kem., v zvezah: kovalentni kristal kristal, v katerem so atomi vezani s kovalentno vezjo; kovalentna vez vez, ki veže atome istega elementa v molekulo ♪
  11.      kovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od kovati: a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje ♦ teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati b) kovanje novih besed, verzov c) kovanje načrtov č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure 2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem ♪
  12.      kováti  kújem nedov., kovál (á ú) 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev / kaznjence kovati v verige uklepati 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček // sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo // redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna ● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost kováti se ekspr. postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo ♪
  13.      kóvček  -čka m (ọ́) priprava, navadno pravokotne oblike s pokrovom in ročajem za prenašanje osebnih stvari: v levici je nesel kovček; vzeti obleko iz kovčka; težek, velik kovček; usnjen, lepo okovan kovček / pripravljati kovček dajati, zlagati vanj osebne stvari za potovanje / redko kovček za violino škatla // večjemu kovčku podobna priprava z ročajem na obeh straneh: lesen vojaški kovček ● ekspr. če nočeš ubogati, kar pospravi svoje kovčke pojdi, odidi; prišel je s kovčkom, odhaja pa kot milijonar prišel je reven, siromašen ♪
  14.      kovelín  -a m (ȋ) min. rudnina heksagonalni bakrov sulfid ♪
  15.      kóvica  -e ž (ọ̑) teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli: kovico izbiti, zakovati; aluminijasta, bakrena kovica; ploščata, polokrogla kovica / kleparska kovica drobna kovica za povezavo tanjših pločevin; konstrukcijske kovice večje kovice za jeklene konstrukcije; ugrezna kovica z ugreznjeno glavo ♪
  16.      kovílje  -a s (ȋ) nar. trava kraških pašnikov z dolgimi resami v cvetih; bodalica: planinsko cvetje in kovilje ♪
  17.      kovína  -e ž (í) neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo: ulivati kovino; primesi v kovinah; prevleka iz kovine; industrija za predelavo kovin; les in kovine / barvaste ali neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; rdeča kovina baker; železne kovine železo in železove zlitine ♦ kem. kovina element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol; alkalijska kovina mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi neobstojen; korozija kovin; metal. gnesti kovine oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem; obdelovati kovino spreminjati obliko kovine z odrezovanjem; taniti kovino dajati kovini obliko tankih lističev; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona; čiste kovine brez kakršnihkoli primesi; lahke, težke kovine; mehke kovine z majhno trdoto; plemenite ali drage ali žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; redke kovine; lahko, težko taljive kovine; ugotavljati čistino kovine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah; min. samorodna kovina ♪
  18.      kóvter  -tra m (ọ́) nižje pog. prešita odeja: odeti, pokriti se s kovtrom ♪
  19.      kôza  -e stil. -é ž (ó) 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani ◊ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams ♪
  20.      kozák  -a m (á) 1. v carski Rusiji pripadnik vojaškega sloja prebivalcev nekdanjih mejnih krajin države: donski, zaporoški kozaki // pripadnik posebnih, zlasti konjeniških enot, sestavljenih iz teh ljudi: tabor kozakov 2. v ruskem okolju prebivalec nekdanjih mejnih krajin: kozaki razpravljajo o kolhozih ◊ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  21.      kôzel  -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti ◊ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza ♪
  22.      kozêr  -ja m (ȇ) knjiž. duhovit, živahen pripovedovalec, kramljavec: med pisateljevimi liki je ironični kozer nepogrešljiv // kdor piše kozerije: bil je duhovit kozer in prevajalec ♪
  23.      kozeríja  -e ž (ȋ) živahno, duhovito pisan sestavek o aktualnih dogodkih, problemih: piše feljtone in kozerije // knjiž. živahno, duhovito pripovedovanje, kramljanje: pripoved marsikdaj prehaja v žurnalistično kozerijo ♪
  24.      kozíca  -e ž (í) 1. okrogla nizka posoda za kuhanje, dušenje, praženje: cvreti v kozici; lonci in kozice // železna posoda na treh nogah za kuhanje: na ognjišču je stala kozica 2. obrt. vstavljeni del blaga v koraku pri hlačah, pod pazduho pri rokavih: vstaviti, všiti kozico; kozice pri rokavih ◊ čeb. priprava, na katero se odlaga satje ♪
  25.      kozjebrád  in kozjebràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima kratko, koničasto brado: imel je zelo dolg, kozjebrad obraz / kozjebradi gospod ♪

   7.910 7.935 7.960 7.985 8.010 8.035 8.060 8.085 8.110 8.135  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA