Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (7.560-7.584)


  1.      klásti  kládem nedov. (á ȃ) redko dajati živini (živinsko) krmo; pokladati: klade po trikrat na dan ♪
  2.      klatáriti se  -im se nedov. (á ȃ) slabš. potepati se, pohajkovati: ves dan se klatari okrog ♪
  3.      kláti  kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́) 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali; decembra so klali; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele; klati kokoši / ta zna klati // ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti ● ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo kláti se ekspr. zelo se tepsti, napadati se: psi se spet koljejo / na veselici so se klali z noži klán -a -o: klane deščice ♪
  4.      klatíti  in klátiti -im, tudi klátiti -im nedov. (ȋ á; á) 1. povzročati, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padajo sadeži z drevesa: klatiti kostanj, orehe / spet je klatil hruške z drevesa // ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: klatil je okoli sebe, po zraku 2. slabš. govoriti, pripovedovati: klati neumnosti; prazne klati ● ekspr. nekoliko klati francosko govori, zna govoriti klatíti se in klátiti se, tudi klátiti se ekspr. potepati se, pohajkovati: namesto da bi se učili, se pa ves dan klatijo / klatiti se po ulicah // biti, nahajati se: po teh krajih se je klatilo največ razbojnikov klatèč -éča -e: klateči se psi ♪
  5.      klávrn  -a -o prid., klávrnejši (á) nav. ekspr. 1. ki vzbuja pomilovanje, navadno zaradi videza: klavrn človek; bil je tih in klavrn / žival je nekam klavrna / spregovoril je s klavrnim glasom / klavrne razmere; klavrno življenje / klavrn konec 2. s širokim pomenskim obsegom slab, nezadovoljiv: bil je bolj klavrn večer / klavrno vreme / govoril je v klavrni francoščini / kritika je bila bolj klavrna / klavrno razpoloženje 3. nezadosten, majhen: dobila je klavrno doto; klavrne plače klávrno prisl.: držati se klavrno; predstava je klavrno propadla ♪
  6.      klécen  -cna -o prid. (ẹ̑) elektr., v zvezi klecno stikalo stikalo, katerega vzvod se lahko premakne v eno ali drugo skrajno lego ♪
  7.      kléka  -e ž (ẹ́) slabš. zelo suha, mršava žival, zlasti konj: v hlevu ima staro kleko // krivenčasto, zvito drevo: posekati kleko ♪
  8.      klékljarstvo  -a s (ẹ̑) klekljarska obrt: klekljarstvo je v teh krajih zelo razvito ♪
  9.      klén  -a -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. čvrst, krepek: klen rod; mož je še klen / klen značaj // nazoren, sočen: klene besede / piše v zelo klenem, plastičnem jeziku 2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav, poln: klena pšenica kléno prisl.: bil je kleno odločen ♪
  10.      kleníti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. krepiti, utrjevati: dialog kleni že tako krepko dogajanje drame ♪
  11.      klénost  -i ž (ẹ̄) knjiž. čvrstost, krepkost: klenost mladega človeka / klenost značaja // nazornost, sočnost: klenost stilnega izraza ♪
  12.      klepár  -ja m (á) kdor z udarci kladiva oblikuje, obdeluje pločevino: že vrsto let je klepar / uči se za kleparja / krovski klepar; avto klepar avtoklepar ♪
  13.      klepáti  klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda // z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce // slabo, nevešče a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir ● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali ◊ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino ♪
  14.      klepetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. nav. ekspr. živahno, sproščeno se pogovarjati o nepomembnih stvareh: spet klepeta pred hišo; klepetajo že celo uro / z njo rada klepetam se pogovarjam // govoriti, pripovedovati: ne ve, kaj klepeta / klepeta neumnosti / učenka rada klepeta 2. dajati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: čaplje, štorklje glasno klepetajo // redko, v zvezi z zobje šklepetati: zobje so mu klepetali od mraza klepetáje: živahno klepetaje sta krenili proti domu ♪
  15.      klepetávost  -i ž (á) ekspr. lastnost, značilnost klepetavega človeka: jezila ga je njena klepetavost / ne zameri moji klepetavosti / v pesmih je s klepetavostjo skušal skriti pomanjkanje globlje misli z gostobesednostjo ♪
  16.      klepetúlja  -e ž (ú) slabš. kdor (rad) veliko govori: je stara klepetulja, nikoli ne bo drugačen / ta učenka je prava klepetulja // kdor (rad) pove kaj zaupnega: klepetulja pa nisem; ne skrbi, v naši družbi ni nobene klepetulje ♪
  17.      klêpniti  -em in klepníti klépnem dov. (é ȇ; ȋ ẹ̑) dati glas kot pri udarcu po kovini, lesu: v sobi je klepnil pokrov skrinje / klepniti s petami // ekspr. udariti, zadeti (pri padcu): kos opeke ga je klepnil po čelu ♪
  18.      kleptomán  -a m (ȃ) kdor je bolezensko nagnjen h kraji: je kleptoman ♪
  19.      kleptomaníja  -e ž (ȋ) bolezensko nagnjenje h kraji: trpi za kleptomanijo ♪
  20.      kleržó  -ja m (ọ̑) agr. debela zimska hruška bakreno rdeče barve: kleržo letos močno gnije ♪
  21.      klestílnik  -a m (ȋ) priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: s klestilnikom je naklestil kup vej ♪
  22.      kléstiti  -im nedov., kléščen (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstranjevati (drevesu) veje: klesti in seka; ves dan že klestijo / klestiti bukev / klestiti veje z drevesa // ekspr. udarjati, tolči (s kljunom): žolna je klestila po deblu / težko krilo ji je klestilo po nogah ∙ ekspr. po vinogradu je klestila toča z močnim padanjem povzročala škodo 2. ekspr. tepsti, pretepati: oče ga klesti; klestiti po glavi; klestili so se s palicami 3. slabš. govoriti, pripovedovati: spet klesti neumnosti ♪
  23.      kléšče  kléšč ž mn. (ẹ́ ẹ̑) 1. orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic: odpreti, zapreti klešče; držati, prijeti železo s kleščami; s kleščami potegniti žebelj iz deske; klešče in kladivo / čeljusti klešč / kombinirane klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi; koničaste s koničastimi, ploščate klešče s ploščatimi čeljustmi; kovaške klešče // navadno s prilastkom kleščam podobna priprava: lesene klešče; klešče ščipalke za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice; klešče za kodranje las; klešče za orehe, pecivo 2. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: dobila ga je v svoje klešče; biti v kleščah; držati, imeti koga v kleščah / z oslabljenim pomenom iztrgati se iz klešč imperializma ◊ elektr. izolirne klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; gozd. gozdarske klešče orodje za merjenje debeline lesa; med. ekstrakcijske klešče; porod s kleščami kleščni porod; teh. cevne klešče za prijemanje in vpenjanje cevi; razperilne klešče za upogibanje zob pri žagi na eno in drugo stran; vet. kopitne klešče orodje za odstranjevanje odvečne roževine na kopitu; voj. klešče položaj, ko koloni napadata sovražnika z bokov; zool. klešče kleščam podoben prvi par nog pri rakih ♪
  24.      kletaríca  -e ž (í) zastar. natakarica: krčmarica in kletarica sta hiteli s strežbo ♪
  25.      kléti  kólnem [u̯n] nedov., kolníte tudi kólnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je potihem klel 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval ◊ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh kléti se redko prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.: vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške klét -a -o star. preklet: kleta usoda ∙ zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet ♪

   7.435 7.460 7.485 7.510 7.535 7.560 7.585 7.610 7.635 7.660  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA