Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (6.901-6.925)


  1.      iztêpsti  -têpem tudi stêpsti stêpem dov., iztépel iztêpla tudi stépel stêpla (é) 1. z udarjanjem odstraniti iz česa: iztepsti prah iz obleke, preproge; iztepsti z iztepačem, s palico / iztepsti in izkrtačiti žimnice; z roko si je iztepel prašne hlače 2. nav. ekspr. s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: iztepsti otroku trmo; s korobačem je iztepel volom upornost ● šalj. iztepsti komu hlače natepsti ga; ekspr., redko to žensko si moraš kar iz glave iztepsti pozabiti jo; prim. stepsti ♪
  2.      iztézanje  tudi stézanje -a s (ẹ̄) knjiž. iztegovanje: krčenje in iztezanje mišic ♪
  3.      iztézati  -am in stézati -am nedov. (ẹ̄) knjiž. iztegovati: iztezati noge, prste / iztezati roko od sebe / iztezati vrat; mišice se krčijo in iztezajo; izteza se, da bi dosegel drog / tujec izteza roke po naši zemlji / otrok izteza roke proti materi ♪
  4.      iztihotápiti  -im dov. (á ȃ) skrivaj, na nedovoljen način odnesti, spraviti iz česa: iztihotapiti pismo iz zapora; iztihotapiti blago čez mejo / ranjenega partizana so iztihotapili iz zastražene bolnice iztihotápiti se ekspr. skrivaj, neopazno oditi: bos se je iztihotapil iz hiše; iztihotapili so se na cesto ♪
  5.      iztihotápljati  -am nedov. (á) skrivaj, na nedovoljen način odnašati, spravljati iz česa: zdravila so iztihotapljali skozi okna / iztihotapljal je devize v tujino ♪
  6.      iztískati  -am nedov. (í) 1. s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: iztiskati barvo, kremo iz tube; iztiskati gnoj iz rane / izpušni plini iztiskajo gorivo iz rezervoarja // s stiskanjem, pritiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine, vsebine: iztiskati limono ∙ ekspr. počasi je iztiskal besede s težavo govoril, pripovedoval 2. ekspr. s silo, vztrajnostjo prihajati do česa: vedno je iztiskal denar iz podrejenih ♪
  7.      iztiskávanje  -a s (ȃ) 1. iztiskanje: iztiskavanje soka iz limon 2. metal. oblikovanje kovin s stiskanjem skozi orodje z določeno odprtino: iztiskavanje bakrenih cevi ♪
  8.      iztočíšče  -a s (í) kraj, mesto, kjer kaj izteka: iztočišče petrolejskega voda ♪
  9.      iztòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od iztekati, izteči: iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka 2. kraj, prostor, kjer kaj izteka: napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka izliva 3. med. kar se izteka iz telesa pri vnetju: gnojen iztok; iztok iz rane, ušes / beli iztok beli tok 4. zastar. vzhod: veter piha od iztoka / proti iztoku se širi ravnina ♪
  10.      iztovóriti  -im tudi iztovoríti -ím dov., iztovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spraviti kaj s prevoznega sredstva: iztovoriti prtljago; iztovoriti blago z ladje / iztovoriti ladjo raztovoriti 2. ekspr. spraviti koga s prevoznega sredstva, navadno s posebnim namenom: zapornike so iztovorili pred policijsko postajo iztovóriti se, tudi iztovoríti se izkrcati se: turisti so se iztovorili na vzhodnem obrežju Nila iztovórjen -a -o tudi iztovorjèn -êna -o: iztovorjeno blago ♪
  11.      iztrebíti  in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti // izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni ♪
  12.      iztrébljanje  -a s (ẹ́) glagolnik od iztrebljati: iztrebljanje gozda / iztrebljanje krokodilov / množično iztrebljanje Židov; iztrebljanje narodne manjšine / pospešiti iztrebljanje z odvajalnimi sredstvi; redno iztrebljanje ♪
  13.      iztrébljati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati odvečno iz česa: iztrebljati gozd; iztrebljati senožeti / iztrebljati solato trebiti 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebljati kite; iztrebljati plevel s škropljenjem / ekspr. kolonisti so iztrebljali domače prebivalstvo iztrébljati se izločati neprebavljene delce hrane skozi črevo: normalno, redno se iztrebljati; kunci se navadno iztrebljajo na določenem mestu ♪
  14.      iztrebúšiti se  -im se dov. (ú ȗ) knjiž., ekspr. izbočiti trebuh: iztrebušil se je in prekrižal roke ♪
  15.      iztrepáti  -ám in -trépljem in strepáti -ám in strépljem dov. (á ȃ, ẹ́) z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa: iztrepala je drobtine s prta in ga ponovno pogrnila / večkrat iztrepati odeje ♪
  16.      iztrêpsti  -trêpem in strêpsti strêpem dov., iztrépel in iztrêpel iztrêpla in strépel in strêpel strêpla (é) z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa: iztrepla je smeti z rute in se z njo pokrila / dobro iztrepsti odejo ♪
  17.      iztŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem ● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma ● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati ♪
  18.      iztŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. z rahlim udarjanjem odstraniti iz česa: iztrkati pepel iz pipe / iztrkati pipo; iztrkati krtačo ob podboje 2. s trkanjem spraviti iz česa: iztrkati polhe iz dupla ♪
  19.      izučíti  -ím dov., izúčil (ȋ í) 1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov 2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je 4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig 5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine izučíti se usposobiti se za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: izučiti se aranžerstva; izučiti se za kovača, mehanika, šiviljo; izučil se je pri znanem mojstru; izučiti se v poklicu staršev / fant se je že izučil izučèn -êna -o: izučen čevljar, mizar; izučena šivilja; za noben poklic ni izučena ♪
  20.      izúm  -a m (ȃ) kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju: proizvodnja dobro izkorišča novi izum; patentirati, prijaviti izum; tehnični izum; registracija izumov / ekspr. njegov pesniški izum // odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju: izum tiska je imel daljnosežne posledice ♪
  21.      izvabíti  in izvábiti -im tudi zvabíti in zvábiti -im dov. (ȋ á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga odkod: sošolci so ga izvabili iz internata; pren. toplo sonce jih je izvabilo iz hiše 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost; pren. izvabiti strunam melodije 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: s svojim petjem jim je izvabil solze; prim. zvabiti ♪
  22.      izvábljati  -am tudi zvábljati -am nedov. (á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga odkod: izvabljali so ga iz internata; pren. sonce je izvabljalo prve brste 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati ♪
  23.      izvajálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izvajanje: posvetiti vso pozornost izvajalni ravni koncertov / ta organ je postal pomembno izvajalno telo / upoštevati izvajalne norme ♦ muz. izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del ♪
  24.      izvájanje  -a s (ā) 1. glagolnik od izvajati: a) izvajanje načrta, programa; izvajanje predpisov, sklepov; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila; izvajanje zaključkov ♦ muz. hitrost, jakost izvajanja 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem ♪
  25.      izvédba  tudi izvêdba -e ž (ẹ̑; ȇ) 1. glagolnik od izvesti izvedem: izvedba načrta, poskusa; izvedba referenduma, volitev; klubu so zaupali izvedbo tekmovanja; razpis za izvedbo gradbenih del / izvedba smučarskega skoka / izvedba pravila iz konkretnih primerov // umetniška poustvaritev zlasti glasbenega dela: koncertna izvedba simfonije; kritiki so posebno pohvalili tehniko izvedbe / televizijska izvedba opere / popevka v izvedbi mlade pevke je dosegla na festivalu drugo mesto 2. s prilastkom značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa: horizontalna, navpična izvedba stroja; športna izvedba letala; avtomobil standardne izvedbe / šotor izdelujejo v dveh izvedbah; publ. kotel v litoželezni izvedbi litoželezen kotel ♪

   6.776 6.801 6.826 6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA