Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (6.660-6.684)


  1.      izgrísti  -grízem dov. (í) z grizenjem odstraniti: miši so izgrizle sredico iz kruha / ekspr. srce bi ti izgrizla; pren. ogenj je izgrizel polena ∙ knjiž., ekspr. bolezen jo je izgrizla izčrpala, uničila; ekspr. izgrizli so ga iz službe s prikritim, zahrbtnim delovanjem so dosegli, da je bil odpuščen // z grizenjem narediti, izoblikovati: ose so izgrizle luknjo v hruško; prim. zgristi ♪
  2.      izgúba  tudi zgúba -e ž (ȗ) 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube 2. glagolnik od izgubiti: a) prijaviti izgubo dokumentov b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka č) izguba barve; izguba časti d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa ● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila ◊ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba ♪
  3.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  4.      izgúbljanje  tudi zgúbljanje -a s (ú) glagolnik od izgubljati: izgubljanje krvi; izgubljanje ravnotežja, zavesti / razpravljanje o tem se mu je zdelo le nepotrebno izgubljanje časa / izgubljanje v podrobnosti ♪
  5.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪
  6.      izgubljênka  tudi zgubljênka -e ž (é) 1. nav. ekspr. ženska, ki se je izgubila: po nekaj dneh so izgubljenko našli / pisatelj opisuje usodo bednih izgubljenk 2. knjiž. krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena; izgubljena krogla: po gozdu švigajo izgubljenke ♪
  7.      izhòd  -óda m (ȍ ọ̑) 1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod ♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; izhod (elektronskega) računalnika 2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod 3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda 4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda 5. zastar. izlet: izhodi v gore ● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; žarg. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah ♪
  8.      izhodíšče  -a s (í) 1. točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: vračati se na izhodišče; izhodišče gibanja, valovanja; izhodišče za vojaške napade / kraj je znano izhodišče za gorske ture ♦ anat. izhodišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica začenja; geom. koordinatno izhodišče iz katerega se merijo koordinate 2. kar predstavlja osnovo, temelj česa: postaviti za izhodišče napačno trditev; dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja; družbena, idejna izhodišča; izhodišče dokazovanja; ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero; izhodišče za razpravo 3. redko izhod: iskati si izhodišče iz porušene hiše / boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja ♪
  9.      izhodíti  -hódim tudi shodíti shódim dov. (ȋ ọ̑) 1. s hojo, hojenjem narediti: izhoditi gaz v snegu; izhoditi stezo; izhoditi si pot čez polje ∙ pretesne čevlje moraš izhoditi s hojo, rabo razširiti 2. s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: izhoditi čevlje; izhoditi si podplate izhodíti se tudi shodíti se redko s hojo, hojenjem se utruditi: močno se je izhodil / dati živini možnost, da se izhodi s hojo, hojenjem razgiblje izhójen tudi shójen -a -o: izhojeni čevlji; izhojen sneg; izhojena gaz; izhojena tla ∙ ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; prim. shoditi ♪
  10.      izhŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: izhrknil je in izpljunil ♪
  11.      izíd  -a m (ȋ) 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize ♪
  12.      izigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati: izigrati upnike; pri delitvi so ga grdo izigrali / izigrati mornarico proti letalstvu; izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti; pren. izigrati pridobitve revolucije // doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigrati določbe, predpise; na vse načine so skušali izigrati uredbe 2. publ. popolnoma, v celoti izoblikovati: igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor; učinkovito je izigrala vlogo služabnice 3. igr. dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti: izigrati adut(a), srce; izigrati napačno karto ∙ ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh izigrán -a -o: izigran zakon ∙ izigrana harmonika, gramofonska plošča izrabljena zaradi dolgotrajne rabe, uporabe ♪
  13.      izigrávati  -am nedov. (ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji škodovati: stranke izigravajo volivce; izigravati upnike; v službi ga izigravajo / izigravati en narod proti drugemu / izigravati socialna nasprotja izrabljati; pren. izigravati revolucijo, socializem 2. skušati dosegati prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigravati določbe, predpise; izigravati pogodbo / publ. izigravati načela neodvisnosti 3. igr. dajati, polagati določene karte, ko je igralec na vrsti: izigrava samo taroke ♪
  14.      izjáviti  -im dov. (á ȃ) javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predstavnik vlade je izjavil, da bodo vprašanje narodne manjšine čimprej rešili; izjaviti kaj pod prisego, pred pričami / izjavil je, da ni kriv ∙ šalj. hči je odločno izjavila, da gre na ples rekla, povedala // javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izjavil je, da bo tudi on sodeloval; pred pričami je izjavil, da bo to storil / publ.: večina se je izjavila za združitev podjetij izrekla; izjaviti se zoper deklaracijo izreči se / publ. pri glasovanju se je izjavil za Slovenca se je izrekel ♪
  15.      izjéd  -i in -í in zjéd -i in -í ž, daj., mest. ed. izjédi in zjédi (ẹ̑) 1. nav. mn. kar ostane po uživanju hrane: vreči izjedi iz jasli; mišje izjedi / izjedi na krožniku ostanki jedi 2. redko izjeda: izjedi na kraških tleh ♪
  16.      izjéda  -e ž (ẹ̑) 1. vdolbina, ki jo naredi voda: izjede na kraških tleh; izjeda v skali 2. med. poškodba, ki jo povzročijo jedke snovi; razjeda: kisline povzročajo izjede; izjede in opekline // razpadanje tkiva na koži ali sluznici: izjede na nogi ♪
  17.      izjéma  -e ž (ẹ̑) 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki ● ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ♪
  18.      izjésti  -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́) 1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo 2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo // s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene izjéden tudi zjéden -a -o: izjedena stena; globoko izjedena struga; tla so izjedena od črvov; izjeden od bolezni slab, shujšan ♪
  19.      izjókati  tudi izjokáti -am, in izjókati tudi izjokáti -jóčem dov., izjókajte tudi izjokájte in izjóčite (ọ́ á ọ́) knjiž. z jokanjem izraziti svoja čustva, razpoloženje: izjokati bolečino, gorje; nikogar ni bilo, da bi mu izjokala svojo žalost / z notranjim predmetom izjokati solze ∙ ekspr. izjokala je besedo v slovo jokaje rekla, povedala; joka, kakor bi hotela dušo izjokati zelo joka; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokala izjókati se tudi izjokáti se prenehati jokati: pustil jo je, da se je izjokala / ko se je izjokala, ji je bilo lažje pri srcu izjókan -a -o: izjokan obraz; izjokane solze; izjokane oči ♪
  20.      izkápati  -am in -ljem in skápati -am in -ljem nedov. (ȃ) nar. kopati, izkopavati: ljudje so trgali koruzo in izkapali krompir ♪
  21.      izkášljati  -am dov. (ȃ) izvreči (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: izkašljati gnoj, kri / ni se mogel izkašljati / komaj je izkašljala nitko, ki ji je prišla v grlo ∙ ekspr., redko počasi je le nekaj izkašljal rekel, povedal izkášljati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: na sestanku se je izkašljal; izkašljati se na račun postrežbe / ste brali, kako se je izkašljal v zadnji številki; prim. skašljati ♪
  22.      izkašljeváti  -újem nedov. (á ȗ) izmetavati (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: bolnik izkašljuje gnoj, kri ♪
  23.      izkáznica  -e ž (ȃ) potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe: ali imate pri sebi izkaznico; izdati izkaznico; pokazati izkaznico; ponarejena izkaznica / članska, študentska izkaznica; osebna izkaznica ki dokazuje istovetnost osebe; vozniška izkaznica vozniško dovoljenje; zdravstvena izkaznica zdravstvena knjižica; izkaznica Rdečega križa; izkaznica na ime XY / preklicati izgubljeno izkaznico; vstop dovoljen samo z izkaznico; pren., publ. poglejmo osebno izkaznico tega najnovejšega dirkalnega avtomobila // bon, nakaznica: živilska izkaznica; prodaja blaga na izkaznice ♪
  24.      izklícati  -klíčem dov., izklícala in izklicála (í ȋ) 1. napovedati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: izklicevalec je izklical vse, kar je bilo na dražbi / posestvo so izklicali za zelo nizko ceno prodali 2. glasno imenovati: izklicati številko dobitka / druge so klicali za dopust, njegovega imena pa niso nikoli izklicali 3. nekdaj javno prebrati, razglasiti, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je na trgu izklical uradna oznanila 4. knjiž., redko oklicati, razglasiti: armada je izklicala republiko; izklicati za kralja ● zastar. mrtvega ne izkličeš iz groba prikličeš izklícan -a -o: izklicana številka dobitka; pohištvo je že izklicano ♪
  25.      izklícen  -cna -o prid. (ȋ) v zvezi izklicna cena začetna cena na dražbi: izklicna cena je tisoč dinarjev; ponudbe so povišali že na štirikratno izklicno ceno ♪

   6.535 6.560 6.585 6.610 6.635 6.660 6.685 6.710 6.735 6.760  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA