Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (6.610-6.634)


  1.      izbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbijati zagozde // s silo, z močnimi udarci odstranjevati: izbijati napadalcem orožje iz rok ∙ ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ♦ fiz. izbijati elektrone iz kovin 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj: take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave) // s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izbijati otroku trmo 3. ekspr., redko dobivati, pridobivati: iz kupčije izbija lepe dobičke 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojavljati se: nove ideje izbijajo na dan; problem neurejenosti cest ponovno izbija 5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok: bližati in izbijati; prim. zbijati ♪
  2.      izbíra  -e ž (ȋ) 1. odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste: pri izbiri se je zmotil; izbira blaga za plašč; izbira darila je kar težka / prosta izbira / izbira poklica / dati, imeti na izbiro / kot vljudnostna fraza vse ti je na izbiro, kar vzemi si ∙ star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. tu je blaga na izbiro zelo veliko ♦ jur. svoboda izbire in odločitve // položaj, ko se je treba odločiti za eno od več možnosti: biti, stati pred izbiro / imel sem samo dve izbiri / ekspr., kot podkrepitev trditve ponudbo moraš sprejeti, druge izbire ni, nimaš 2. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti: popestriti, povečati izbiro; omejiti se v izbiri barv / izpopolniti izbiro kruha uvesti nove vrste kruha // z rodilnikom količina, množina sploh: izbira izdelkov je tu zelo velika; bogata izbira vzorcev za tapete ♪
  3.      izbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločati se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbirati darilo; izbirati blago za obleko; dolgo, skrbno izbirati; izbirati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbirati besede za slavnostni govor; izbirati otroku ime; izbirati med dvema možnostma; učenci si izbirajo poklic ∙ v jezi ne izbira besed uporablja neprimerne, žaljive besede; ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi ♦ ptt izbirati telefonsko številko vrteti številčnik na telefonskem aparatu, ustrezno zaželeni telefonski številki, zvezi 2. večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti; prebirati: izbirati fižol // odstranjevati slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbirati riž ♪
  4.      izbíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izbor, izbiro: izbirni kriterij; izbirna možnost / izbirna komisija ◊ šah., šport. izbirni turnir; izbirno tekmovanje tekmovanje, na katerem se na podlagi rezultatov določijo tekmovalci za nadaljnje tekmovanje; šol. izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; izbirna šola neobvezna šola, za katero so potrebne določene sposobnosti ♪
  5.      izbóčiti  -im tudi zbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka je izbočila hrbet; izbočiti prsi / izbočiti pločevino; dno posode se je izbočilo; stena se je močno izbočila ◊ les. les se izboči spremeni pravilno obliko v prečni ravnini izbóčen tudi zbóčen -a -o: izbočen hrbet; izbočena ploskev ♦ geom. izbočeni kot kot, večji od 180° in manjši od 360°; prim. izbokel ♪
  6.      izbojeváti  -újem dov. (á ȗ) 1. z oboroženim spopadom, bojem priti do česa: izbojevati svobodo, zmago; izbojevati si mir z orožjem / knjiž., z notranjim predmetom izbojevati boj 2. s prizadevanjem priti do česa: izbojevati pravico; izbojeval mu je vstop v višje kroge izbojeván -a -o: izbojevana enakopravnost ♪
  7.      izbókel  -kla -o [ǝu̯] prid. (ọ́) ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: izbokla ploskev, stena; izboklo dno / izbokle oči izbuljene ♦ geom. izbokli kot izbočeni kot; prim. izbočiti ♪
  8.      izboklína  tudi zboklína -e ž (í) kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno: izboklina kosti; izboklina na hrbtu; izbokline na zidu; pločevina z izboklinami; vbokline in izbokline / zaradi izboklin na cesti je potrebna previdna vožnja / izboklina čela izbočenost, izboklost ♦ tisk. tisk z izbokline tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk ♪
  9.      izbráti  -bêrem dov., stil. izberó; izbrál (á é) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbrati darilo, knjige; izbrati blago za plašč, orodje za delo; dobro, slabo izbrati; izbrati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbrati ugoden čas za dopust; izbrati najboljšo možnost; izbrati si temo za referat; ekspr. slab poklic si je izbral ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje // določiti, nameniti za kaj: komisija je izbrala kandidate; izbrati tekmovalno ekipo; izbrati koga za naslednika, predsednika; njo si je izbral za ženo / izbrati pesmi za antologijo 2. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti; prebrati: izbrati fižol // odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbrati riž / orehova jedrca bo treba še izbrati izbrán -a -o 1. deležnik od izbrati: izbrani kandidati; oče je bil izbran sosedovim otrokom za varuha; dobro izbran prostor; problemsko izbrana gesla slovarja ♦ zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja 2. ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste: izbrane jedi; izbrana vina / izbran okus / govoriti v izbranem jeziku / prireditev za izbran krog ljudi; izbrana družba; prisl.: izbrano se oblačiti, vesti; izbrano oblečena ženska; sam.: na sprejemu so bili samo izbrani ♪
  10.      izbrázdati  -am tudi zbrázdati -am dov. (ā ȃ) knjiž. 1. redko narediti brazde, zorati: izbrazdati njivo 2. narediti brazdi podobne zareze: parnik je izbrazdal morje / čas je izbrazdal njen obraz izbrázdan tudi zbrázdan -a -o: izbrazdan obraz; izbrazdane planine; čelo, izbrazdano od skrbi; prim. zbrazdati ♪
  11.      izbrísati  -bríšem tudi zbrísati zbríšem dov., tudi izbrisála tudi zbrisála (í ȋ) 1. odstraniti z drgnjenjem, zlasti s tkanino: izbrisati gnoj iz rane; izbrisati pomožne črte z radirko; izbrisati si pot, solze 2. povzročiti, napraviti, da kaj ne obstaja več: dež je izbrisal napis; kar je napisano s svinčnikom, se kmalu izbriše / izbrisati magnetofonski zapis / ekspr.: okupator je hotel izbrisati naš narod s sveta; potres je izbrisal skoraj celo mesto porušil, uničil; pren. s tem se krivda ne da izbrisati // s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: izbrisati ime iz seznama / izbrisati dolg 3. napraviti nevidno: izbrisati sled v snegu / izbrisati razlike v vzgoji ● ekspr. prestane ječe še ne morem izbrisati še mislim nanjo, sem pod njenim vtisom; star. temeljito so mi izbrisali oči povzročili, da imam drugačen, realen odnos do stvari; ekspr. to željo si boš moral izbrisati iz glave jo opustiti; ekspr. izbrisati koga iz spomina, srca ga pozabiti; redko čas vse izbriše sčasoma se vse pozabi izbrísati se tudi zbrísati se prenehati biti član kake organizacije, društva: izbrisati se iz kluba, šole / elipt. fant se je izbrisal prenehal hoditi v šolo izbrísan tudi zbrísan -a -o: izbrisani sledovi; napis je izbrisan; izbrisan iz spomina; kraj je izbrisan s površja zemlje; prim. zbrisati ♪
  12.      izbŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. z brskanjem, razkopavanjem spraviti kaj iz česa: kokoši so izbrskale zrnje iz plev; izbrskati kaj iz pepela, trave; izbrskati izpod snega 2. s prizadevnim iskanjem priti do česa: izbrskati drobiž iz žepa; pren., ekspr. izbrskati iz pozabe, spomina // ekspr. odkriti, najti: te bomo že izbrskali ♪
  13.      izbrúh  -a m (ȗ) 1. glagolnik od izbruhniti: izbruh gejzira, ognjenika // prodor česa iz notranjosti zemlje na površje: pri vrtanju je prišlo do izbruha; izbruh nafte, plina; moč izbruha / podmorski izbruh 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: bala se je njegovih izbruhov / čustveni izbruhi; izbruhi jeze, obupa / nacionalistični izbruhi izgredi 3. nav. ekspr., s prilastkom nenaden, silovit pojav, začetek česa: nenaden izbruh bolezni; izbruh epidemije ∙ publ. izbruh sovražnosti nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad // pojav, začetek sploh: kmalu po izbruhu vojne je odšel ◊ astr. sončni izbruh sončna erupcija; geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje ♪
  14.      izbrúhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje ∙ ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar // pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda ♪
  15.      izbúhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. nav. ekspr. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: v sodu se je naredil led in izbuhnil dno; zid se je izbuhnil ♦ les. les se izbuhne se izboči 2. nar. izbuljiti: prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči izbúhnjen -a -o: izbuhnjen zid; na kolenih izbuhnjene hlače; izbuhnjene oči ♪
  16.      izcizelíranost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost izcizeliranega: izcizeliranost okraskov / izcizeliranost novele ♪
  17.      izcizelírati  -am dov. (ȋ) vrezati drobne okraske v kovino: izcizelirati nakit; pren. izcizelirati novelo izcizelíran -a -o: lepo izcizelirana doza; umetniško izcizelirana črtica ♪
  18.      izčeljustáti  -ám tudi sčeljustáti -ám dov. (á ȃ) slabš. reči, povedati: večkrat izčeljusta kako grobo ♪
  19.      izčesáti  -čéšem tudi sčesáti sčéšem dov., izčêši izčešíte tudi ščêši ščešíte; izčêsal tudi sčêsal (á ẹ́) 1. s česanjem odstraniti: izčesati prah iz las / izčesati angorskim kuncem dlako // redko urediti, pogladiti z glavnikom; počesati: izčesati lase / izčesati s krtačo 2. tekst. z orodjem ali s strojem odstraniti iz prediva kratka, skodrana vlakna: izčesati predivo, volno izčesán tudi sčesán -a -o: šop izčesanih las; v kito izčesani lasje; izčesana vlakna ♪
  20.      izčések  -ska m (ẹ̑) tekst. skupek kratkih, skodranih vlaken, ki se odstranijo pri česanju: laneni, volneni izčeski ♪
  21.      izčrpljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da izčrpati, izrabiti: izčrpljivi viri energije; pisateljevo delo ni do kraja izčrpljivo 2. izčrpavajoč: izčrpljivo delo ♪
  22.      izčvekáti  -ám tudi sčvekáti -ám dov. (á ȃ) slabš. nepremišljeno reči, povedati: izčvekati skrivnost; on bo gotovo vse izčvekal / nikomur ni tega izčvekala rekla, povedala ♪
  23.      izdája  -e ž (ȃ) navadno s prilastkom 1. tiskano delo, kot izide enkrat: izšla bo deseta izdaja romana; predgovor k prvi izdaji / pesniška zbirka v bibliofilski izdaji; knjiga v broširani izdaji; faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij; jubilejna, poljudna izdaja / večerna izdaja časopisa ♦ zal. avtorizirana, luksuzna izdaja 2. glagolnik od izdati: a) obsodili so ga zaradi izdaje; izdaja javke / izdaja uradne skrivnosti / izdaja domovine b) izdaja pesmi, pravopisa c) izdaja denarja, menice / izdaja znamk č) izdaja dovoljenja, odločbe / izdaja povelja / izdaja sodbe d) izdaja blaga iz skladišča ♪
  24.      izdajálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kaznovati, odkriti izdajalca; ta človek je izdajalec in denunciant / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec 2. nav. ekspr. kdor do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi: izdajalec prijateljstva / izdajalec domovine, naroda 3. zastar. izdajatelj: izdajalec časnika ♪
  25.      izdajálka  -e [u̯k] ž (ȃ) 1. ženska, ki sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali ji je zaupano, z namenom škodovati komu: kaznovati, odkriti izdajalko 2. nav. ekspr. ženska, ki do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi: izdajalka domovine, naroda ♪

   6.485 6.510 6.535 6.560 6.585 6.610 6.635 6.660 6.685 6.710  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA