Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (6.310-6.334)


  1.      hŕskati  -am nedov. (r̄ ȓ) dajati ostre, rezke glasove: zmrzla zemlja je hrskala, čeprav so stopali previdno / žaga hrska / iskri vranci hrskajo ♪
  2.      hŕstati  -am nedov. (r̄) dajati kratke, rezke glasove: bal se je prestopiti, da suhljad ne bi hrstala / pesek hrsta pod škornji / konja sta hrstala iz jasli hrstajoč jedla hrstajóč -a -e: vranec je hrstajoč jedel seno; hrstajoč sneg ♪
  3.      hrstéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati kratke, rezke glasove: sneg hrsti in se udira / suho seno hrsti pod nogami; skorja je bila zapečena, da je kar hrstela pod prsti hrstèč -éča -e: čoln je podrsal po hrstečem pesku ♪
  4.      hrstljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo hrstati: suhe veje hrstljajo / zapečen kruh hrstlja pod zobmi ♪
  5.      hŕstniti  -em dov. (ŕ ȓ) dati kratek, rezek glas: v mrazu je hrstnila veja; brezoseb. pretrgal je časopis, da je glasno hrstnilo ♪
  6.      hrúm  -a m (ȗ) knjiž. hrumenje: daleč naokrog se sliši hrum slapa; hrum valov, viharja / ekspr. nastal je velik hrum in šum // hrup, hrušč: hrum se je polegel, je potihnil ♪
  7.      hruméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica v dvorani je hrumela; v tovarnah hrumijo stroji / v gorah je hrumela nevihta // ekspr. hrumeč se hitro premikati: gledal je tanke, ki so hrumeli po dolini / hudournik hrumi v soteski; pren. Turki so hrumeli po deželi 2. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: velikokrat se spozabi in začne hrumeti; na vsakem zborovanju je hrumel proti reformam / zmeraj hrumi na svoje ljudi kriči, vpije hrumé zastar.: voz je hrume oddrdral po kamniti poti hrumèč -éča -e: vlak je hrumeč zapeljal na postajo; hrumeč plaz, slap; hrumeča množica ♪
  8.      hrúp  -a m (ȗ) 1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal; iz gostilne se je razlegal hrup; delati hrup; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup; hrup motorjev; hrup na cesti; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno / ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup 2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa ● ekspr. bojni hrup boj, vojna; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja ♪
  9.      hrupéti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti: ljudje in stroji hrupijo v mestu / vihar hrupi // ekspr. hrumeč se hitro premikati: avto hrupi navkreber ● knjiž., ekspr. samo on je kriv naše nesreče, je hrupel razvneto, ogorčeno govoril hrupèč -éča -e: hrupeč in tuleč so se oddaljevali; hrupeča množica ♪
  10.      hrustánčevje  -a s (á) um. okras v podobarstvu 17. stoletja v obliki narezanega hrustanca: izrezljano hrustančevje zlatih oltarjev ♪
  11.      hrústati  -am nedov. (ú) 1. drobiti z zobmi kaj trdega ali krhkega, tako da se slišijo kratki, odsekani glasovi: hrustati kekse, lešnike; pes hrusta kosti; konji hrustajo oves, seno // ekspr. jesti (kaj tršega): hrustal je pečeno piško, da ga je bilo veselje gledati; hrustati pogačo 2. dajati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: žemlja je sveža, da hrusta / zapečena skorja hrusta med zobmi 3. dajati hrustanju podobne glasove: led na lužicah je hrustal, ko je stopal po njem / zmrzli sneg hrusta pod kopiti; brezoseb. pod nogami je hrustalo hrustajóč -a -e: hrustajoč glas; hrustajoča skorja svežega kruha ♪
  12.      hrustàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki daje pri drobljenju z zobmi kratke, odsekane glasove: hrustava skorja svežega kruha hrustávo prisl.: hrustavo zapečene žemlje ♪
  13.      hrustávec  -vca m (ȃ) nav. mn., gastr. jed v obliki debelejših paniranih in ocvrtih svaljkov: gnjatni, krompirjevi, zelenjavni hrustavci ♪
  14.      hrustljàt  -áta -o prid. (ȁ ā) star. hrustljav: hrustljat kruh ♪
  15.      hrustljàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki daje pri drobljenju z zobmi kratke, malo slišne, odsekane glasove: hrustljave žemlje / sneg je bil hrustljav in trd ♪
  16.      hrustljív  -a -o prid. (ȋ í) hrustljav: hrustljiv kruh ♪
  17.      hrústniti  -em dov. (ú ȗ) 1. dati kratek, odsekan glas pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: pri vsakem grižljaju je presta hrustnila; jabolko hrustne 2. dati hrustanju podoben glas: oreh je hrustnil pod čevljem; brezoseb. stisnil ga je, da je kar hrustnilo ● ekspr. odlomil si je kos hlebca in hrustnil vanj ugriznil ♪
  18.      hrúšev  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na hruško: hrušev les; hruševo drevje / hruševi krhlji / hrušev sok; hruševa voda ♦ agr. hrušev škrlup škrlup, ki se kaže na listih kot črno zelenkaste pege, na sadovih pa kot temne kraste; hruševa pršica pršica, ki povzroča zelenkasto rumene nabrekline, zlasti na listih hruševih sadik ♪
  19.      hrúška  -e ž (ȗ) 1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele; hruške padajo z drevesa; na vrtu rastejo hruške in jablane; obirati hruške; pojesti, utrgati hruško; posekati staro hruško; sočna hruška; suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica 2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / žarg. partizana sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami / ekspr. električna hruška žarnica / nar. medvedove hruške plod gloga 3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške ● pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj ◊ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje ♪
  20.      hrúškovnica  -e ž (ú) nar. hruševec, hruškovec: Pri teh hišah so ljudje potnikom, kakršni smo bili mi, postregli z jabolčnico ali s hruškovnico (M. Kranjec) ♪
  21.      hrúti  hrújem nedov. (ú) nastopati, pojavljati se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, veter, voda hruje; vihar hruje nad morjem / bitka hruje; ekspr. sovražne čete so večkrat hrule po tej deželi; pren. kri viharno hruje v njem; burne misli mu hrujejo po glavi // ekspr. kričati, vpiti na koga: oče hruje na sina ♪
  22.      hú  medm. (ȗ) 1. izraža občutek groze, zoprnosti: tam so volkovi, hu; hu, kri 2. posnema glas sove, tuljenje, hud jok: hu, hu, se oglaša sova; hu, ustrelili so ga 3. posnema glas pri hukanju: hu, hu, je hukal v premrle prste ♪
  23.      húba  -e ž (ú) 1. v fevdalizmu posestvo, ki obsega približno 15-20 ha: najemniki na grofovskih hubah; razdelitev zemljišča na hube ♦ zgod. kraljevska huba fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha 2. nar. severozahodno posestvo, kmetija: imeti, prodati hubo; živeti na hubi ♪
  24.      húd  -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
  25.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪

   6.185 6.210 6.235 6.260 6.285 6.310 6.335 6.360 6.385 6.410  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA