Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (576-600)



  1.      krítičnost 1 -i ž (í) lastnost, značilnost kritičnega1: razvijati kritičnost / navajati učence na kritičnost
  2.      krítičnost 2 -i ž (í) značilnost kritičnega2: kritičnost položaja v državi
  3.      krítik  -a m (í) kdor se (poklicno) ukvarja s kritiko: bil je znan kot zelo konstruktiven kritik; strog kritik; živahna dejavnost kritikov / filmski, glasbeni, literarni kritik
  4.      krítika  -e ž (í) 1. analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin: ta kritika je zelo konstruktivna; lotil se je kritike novega romana; uničujoča kritika; članek je doživel utemeljeno kritiko; žaljiva in zlonamerna kritika dramske predstave / literarna kritika / napisati kritiko; izdati svoje kritike v knjigi / družbena kritika // ed. skupek, celota takih analiz: slovenska kritika je film pohvalila / kritika ga uvršča med vodilne umetnike / pog. na premieri se je zbralo veliko kritike kritikov 2. negativna ocena česa: ne prenese, ne trpi nobene kritike; to dejanje zasluži (vso) kritiko / učenci pričakujejo kritiko ◊ lit. tekstna kritika
  5.      kritikántstvo  -a s (ā) redko kritikarstvo, kritikastrstvo: nerganje in kritikantstvo
  6.      krítikar  -ja m (í) star. kritik: strogi kritikarji / demagogi in kritikarji kritikastri
  7.      krítikarstvo  -a s (í) nav. ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: vedno je razlikoval kritikarstvo od konstruktivne kritike
  8.      kritikáster  -tra m (á) ekspr. kdor pristransko, tendenciozno ugotavlja negativne lastnosti: demagogi in kritikastri // slabš. kritik: navdušen kritikaster
  9.      kritikástrstvo  -a s (á) ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: uganjati destruktivno kritikastrstvo // slabš. kritika: jezen je bil na njegovo idejno kritikastrstvo
  10.      krítina  in kritína -e ž (; í) material za pokrivanje ostrešja: dobra, slaba kritina / salonitna kritina / ekspr. rebra se kažejo izpod kritin
  11.      krítiški  -a -o prid. (í) knjiž. nanašajoč se na kritike ali kritiko: opravljati kritiški posel / kritiški značaj / kritiško raziskovanje
  12.      kritizêrstvo  -a s () ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: biti nagnjen h kritizerstvu; neodgovorno kritizerstvo
  13.      kritizíranje  -a s () glagolnik od kritizirati: predrzno in neokusno kritiziranje / sposobnost kritiziranja
  14.      kritizírati  -am nedov. () ugotavljati in (javno) razlagati negativne sestavine česa: kritizirati društveno delo; kritizirati obstoječe družbene razmere; vsakogar kritizira / kritizirati pomanjkljivosti organizacije // negativno ocenjevati kaj: ne trpi, da ga kdo kritizira kritizíran -a -o: kritizirana sta bila tudi radio in televizija
  15.      krítje  -a s () 1. glagolnik od kriti: za kritje strehe je uporabljal skodle / določen je bil za kritje v napadu / kritje izgub, stroškov; skrb za kritje potreb / ček nima kritja zagotovljenega denarja za izplačiloekon. zlato kritje v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar 2. kraj, prostor, kjer se kdo krije, skriva: vojaki so se umaknili v kritje; utrjeno, varno kritje / iskali so si kritja za vsakim drevesom
  16.      krítnost  -i ž () teh. značilnost kritnega: apno ima dobro kritnost
  17.      kritoseménka  -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. cvetnice, ki imajo plodnico, Angiospermae
  18.      krív  -a -o prid. ( í) 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / star. po deželi so hodili krivi preroki ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
  19.      kriváč  -a m (á) nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: Ko je ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in obsekaval (I. Tavčar) / iz žepa je potegnil krivač krivecobrt. ukrivljeno rezilo za usnje
  20.      krívček  -čka m () manjšalnica od krivec1: nabrusiti krivček / s krivčki okrašen klobuk
  21.      krívda  -e ž () 1. vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: dognati, dokazati, ugotoviti krivdo; ekspr. valiti, zvaliti krivdo na drugega / moralna krivda / ekspr. krivda njene smrti pade nanj / zavedati se krivde / nesreča je nastala po njegovi krivdi / odločba o krivdi ∙ pog. to ni moja krivda tega nisem kriv; sprejeti krivdo nase priznati krivdolit. tragična krivda // slabo, neprijetno, nezaželeno dejanje: priznati krivdo 2. star. krivica: storjena ji je krivda; skušal je poravnati krivdo
  22.      krívden  -dna -o prid. () jur. nanašajoč se na krivdo: upoštevati krivdne razloge / dejanje je bilo spoznano za krivdno / krivdna odgovornost
  23.      krivdorèk  in krivdorék -éka m ( ẹ́; ẹ̑) jur. izrek sodbe o krivdi: krivdorek ni temeljil na dejstvih
  24.      krívec 1 -vca m () 1. kdor je kriv: krivca so dolgo iskali; zagovarjati krivca; neznani krivec; krivec kaznivega dejanja 2. nož z zakrivljenim rezilom: nabrusiti krivec; iz žepa je potegnil krivec // nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: s krivcem obsekavati vejo 3. zakrivljeno pero v repu ruševca: klobuk s krivci za trakom 4. redko krivilec: zaposlil se je kot krivec železa
  25.      krívec 2 -vca m () nar. hladen vzhodni veter: proti poldnevu je začel pihati krivec

   451 476 501 526 551 576 601 626 651 676  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA