Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (4.885-4.909)


  1.      dotikálnica  -e ž (ȃ) geom. premica, ki se dotika krivulje ali ploskve ♪
  2.      dotíkati se  -am se nedov. (ȋ) 1. biti tako blizu česa, da pride do dotika, stika: veje se dotikajo; ne dotikaj se rane; z glavo se je dotikal stropa; pesn. zarja se je dotikala najvišjih vrhov ♦ geom. imeti v skupni točki skupno tangento 2. publ. na kratko, nekoliko govoriti o čem: dotikati se problemov; v živahnem razgovoru se je dotikal najrazličnejših vprašanj / pogovor se je dotikal dnevnih dogodkov 3. redko tikati se, zadevati: odločijo naj tisti, ki se jih to najbolj dotika dotikáje se: tekla je lahkotno, komaj dotikaje se tal dotikajóč se -a -e: ptica leti nizko, skoraj dotikajoč se gladine; dotikajoče se točke ♪
  3.      dotístihdôb  in do tístih dôb prisl. (ȋ-ȏ) star. do takrat, do tedaj: dotistihdob še ni mislil na upor ♪
  4.      dotistihmál  [au̯] prisl. (ȃ) star. do takrat, do tedaj: dotistihmal je izdal več knjig ♪
  5.      dotléj  in dotlèj prisl. (ẹ̑; ȅ) do takrat: prišel je v kraj, ki ga dotlej še ni videl; počakaj dotlej, da se vrnejo domači; delajo vse dotlej, dokler ne dobijo zamene ♪
  6.      dotléjšnji  -a -e prid. (ẹ̄) redko dotakraten, dotedanji: dotlejšnja podoba o pisatelju / dotlejšnje življenje ♪
  7.      dotód  in do tód prisl. (ọ̄) izraža krajevno ali časovno mejo dejanja, stanja: dotod boš že sam prišel; že dotod sem prebral knjigo; dotod je vse naše / dotod mi je vse jasno ♪
  8.      dotòk  -óka m (ȍ ọ́) glagolnik od dotekati ali doteči: pospešiti dotok krvi; dotok bencina; dotok in odtok vode / zagotoviti reden dotok finančnih sredstev; dotok študentov na pravno fakulteto; dotok mladih ljudi v mesto ♪
  9.      doučíti se  -ím se dov., doúčil se (ȋ í) redko izučiti se: učil se je za krojača, pa se ni doučil doučèn -êna -o: doučen mizar ♪
  10.      dovájanje  -a s (ā) glagolnik od dovajati: dovajanje krvi v posamezne organe; dovajanje pare, toplote ♪
  11.      dovážati  -am nedov. (ȃ) vozeč spravljati kaj na določen kraj: dovažati ljudi na delo; dovažati mleko z avtomobili ♪
  12.      dovčérajšnji  -a -e prid. (ẹ́) ki je bil, obstajal do včeraj: dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo // publ. ki je bil, obstajal do nedavnega: dovčerajšnji voditelji; državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika / dovčerajšnje geslo aristokracije; to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja ♪
  13.      dovódnica  -e ž (ọ̑) anat. žila, ki dovaja kri k srcu: krogla mu je pretrgala dovodnico; žile dovodnice in odvodnice ♪
  14.      dovolílnica  -e ž (ȋ) pismeno dovoljenje: preskrbeti dovolilnico; čez blok je hodil s ponarejeno dovolilnico; ribolovna dovolilnica; dovolilnica za prehod čez mejo ♪
  15.      dovolítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od dovoliti: dovolitev kredita; dovolitev prodaje / to sem storil s tvojo dovolitvijo dovoljenjem ♪
  16.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
  17.      dovòlj  prisl. (ȍ) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj; vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj ● redko le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen; ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi ♪
  18.      dovoljênje  -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
  19.      dovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
  20.      dovòz  -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od dovoziti ali dovažati: plačati za dovoz; reden dovoz lesa, surovin 2. kraj, prostor, po katerem se dovaža: dovozi so tu širši; urediti dovoz; dovoz na skedenj ♪
  21.      dovozíšče  -a s (í) kraj, prostor, kamor se dovaža ♪
  22.      dovozíti  -vózim dov., dovóžen (ȋ ọ́) 1. končati vožnjo: gnoj je že dovozil 2. z vožnjo spraviti na določen kraj: dovozili so dovolj lesa ♪
  23.      dovrševáti  -újem nedov. (á ȗ) približevati se koncu dela; dokončevati: takrat je dovrševal novele; z vso naglico so dovrševali zadnje priprave za sprejem ♪
  24.      dovŕtati  -am dov. (r̄) z vrtanjem priti do česa: dovrtal je do nasprotne strani; pren. dovrtala je do njegove skrivnosti, v njegovo notranjost ♪
  25.      dovtípen  -pna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic ♪

   4.760 4.785 4.810 4.835 4.860 4.885 4.910 4.935 4.960 4.985  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA