Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (4.626-4.650)


  1.      díd  -a m (ȋ) pog., kratica, prva leta po 1945 dom igre in dela, otroški vrtec: otroka imajo v didu ♪
  2.      dieléktričnost  -i ž (ẹ̑) elektr. konstanta, ki določa električno polje v kaki snovi glede na električno polje v vakuumu: novi sintetični izolacijski material ima dvakrat večjo dielektričnost kot sljuda ♪
  3.      diferenciál  -a m (ȃ) 1. avt. ohišje z zobniki, ki omogočajo, da napravi eno gonilno kolo toliko daljšo pot, kolikor napravi drugo krajšo: zamenjati olje v diferencialu 2. mat. razmeroma majhna sprememba količine: diferencial neodvisne spremenljivke ♪
  4.      diferencírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati razlike v čem: ekonomski razvoj je diferenciral družbo 2. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja; odvajati: diferencirati funkcijo diferencírati se postajati v sebi različen: znanost dosega višjo stopnjo, ko se notranje diferencira; politično se diferencirati diferencíran -a -o: takrat južnoslovanski jeziki še niso bili zelo diferencirani; moderna proizvodnja zahteva diferenciran strokovni kader; ti podatki so še premalo diferencirani ♦ biol. tkiva rastline niso diferencirana iz enotnega tkiva niso še nastala različna tkiva ♪
  5.      díh  -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪
  6.      dihálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) nav. mn., zastar. škrga: dihati z dihalkami ♪
  7.      dihálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak ♪
  8.      díhanje  -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage ◊ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča ♪
  9.      díhati  -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
  10.      dihetáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. hitro, na kratko dihati: ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela .. dihetati in potihoma jokati (I. Potrč) ♪
  11.      díhibríd  -a m (ȋ-ȋ) biol. križanec rastlin ali živali, ki se razlikujejo v dveh dednih lastnostih ♪
  12.      dihljáj  -a m (ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo ∙ ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj ♪
  13.      díhniti  -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
  14.      dihúr  -ja m (ū) roparska žival z žlezami smradnicami ob zadnjici: dihur jim je pomoril vse kokoši; smrdi kot dihur zelo, močno // pog. dihurje krzno, dihurjevina ♪
  15.      dihurjevína  -e ž (í) dihurje krzno: obleka je obšita z dihurjevino ♪
  16.      dijáček  -čka m (á) manjšalnica od dijak: takrat je bil dvanajstleten dijaček; dijaček novinec ♪
  17.      díka  -e ž (í) zastar. 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike ♪
  18.      diktát  -a m (ȃ) 1. govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis; narek: pisati po diktatu; vaš diktat je prehiter / za šolsko nalogo so pisali diktat 2. predlog, ki ga mora drugi obvezno sprejeti: vsiljevati diktat; mirovni diktat zmagovalcev / ekspr. literarno delo je zanj notranji diktat // ukazovanje, pritisk: upreti se brezdušnemu diktatu; smo nasprotniki kakršnegakoli diktata od zunaj / publ. slediti modnemu diktatu okusu, smeri ♪
  19.      diktátor  -ja m (ȃ) kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: atentat na diktatorja / vojaški diktator // ekspr. oblasten, samovoljen človek: v svoji družini je pravi diktator ● publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode ◊ zgod. nosilec neomejene oblasti v starem Rimu, voljen v izrednih primerih za šest mesecev ♪
  20.      diktátorstvo  -a s (ȃ) redko politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve; diktatura: bojevati se zoper diktatorstvo // ekspr. oblastnost, samovoljnost: moti jih njegovo diktatorstvo ♪
  21.      diktatúra  -e ž (ȗ) 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: upreti se diktaturi; postaviti, uvesti diktaturo; bojevati se zoper diktaturo; demokracija in diktatura / monarhofašistična, vojaška diktatura // publ. država s tako ureditvijo: republike, kraljevine in diktature 2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ne morem prenašati direktorjeve diktature / režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru ◊ polit. diktatura proletariata oblika politične oblasti delavskega razreda v prehodnem obdobju od kapitalizma k socializmu; zgod. šestojanuarska diktatura režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929 ♪
  22.      diletántski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na diletante: v kraju je deloval diletantski oder; nastop diletantske skupine / diletantska razlaga problema; predstava je po kritikovem mnenju diletantska ♪
  23.      diližánsa  -e ž (ȃ) nekdaj večja pokrita kočija za prevoz potnikov in pošte: iz Londona se je odpeljal z diližanso ♪
  24.      díma  -e ž (ȋ) nar. temno siva krava: pasel je dimo in sivko ♪
  25.      dímek  -mka m (ȋ) 1. ekspr. manjšalnica od dim: bel dimek se je vil iz kope / krogle so zadele cesto in pognale v zrak dimke prahu 2. bot. travniška ali gorska rastlina z rumenimi cveti v koških, Crepis: triglavski, zlati dimek ♪

   4.501 4.526 4.551 4.576 4.601 4.626 4.651 4.676 4.701 4.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA