Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (4.276-4.300)


  1.      článek  -nka m (ȃ) krajši sestavek, navadno neliterarne vsebine za časopis ali revijo: napisati, objaviti članek; časopisni, priložnostni članek; članek o Prešernu; avtor članka; serija člankov / uvodni članek uvodnik ♪
  2.      človéček  -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
  3.      človéčina  -e ž (ẹ̑) 1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina 2. redko človeško meso: barva trohneče človečine ♪
  4.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  5.      človékov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost ♦ jur. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Kristus ♪
  6.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  7.      čofotáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe // dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo čofotáje: čofotaje bresti vodo čofotajóč -a -e: čofotajoč dež ♪
  8.      čofôtniti  -em dov. (ó ȏ) 1. slišno, plosko udariti po vodi: riba je čofotnila z repom 2. pog., ekspr. pasti: zakrilil je z rokami in čofotnil v reko 3. brezoseb. dati tleskajoč, zamolkel glas: ob vsakem zamahu z veslom je čofotnilo ♪
  9.      čohálo  -a s (á) krtači podobna kovinska priprava za čiščenje živine: odrgniti blato s čohalom; konjsko čohalo ♪
  10.      čoháti  -ám in čóhati -am nedov. (á ȃ; ọ̑) 1. drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohati kravo, psa za ušesi; svinja se čoha ob pregrado / nizko: ne čohaj se kar naprej! čohati se pod pazduho ∙ nizko ne čohaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo 2. s čohalom čistiti: neprestano krtači in čoha svoje konje ♪
  11.      čokàt  -áta -o prid. (ȁ ā) majhen, a krepko razvit: čokat, plečat mož / je čokate postave ♪
  12.      čokáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. skakljati in hkrati kljuvati: pač pa se dobro spominjam, da so po bukvah napravljali velik nemir sivkastomodri brglezi, ki so čokali po deblih gori in doli (I. Tavčar) ♪
  13.      čokoláden  -dna -o prid. (ȃ) ki je iz čokolade: škatla čokoladnih bonbonov / čokoladni puding; čokoladna krema, torta // po barvi podoben čokoladi: ožgani čokoladni obrazi / čokoladna barva čokoládno prisl.: čokoladno rjava obleka ♪
  14.      čóln  -a [u̯n] m (ọ̑) manjše odprto vodno vozilo: odriniti čoln od brega; spustiti čoln v vodo; prepeljati se v čolnu čez reko; voziti se s čolnom; dirkalni, ladijski, rešilni, ribiški čoln; motorni čoln; čoln na vesla ◊ šport. tekmovalni čoln; tisk. čoln kovinski okvir za postavljene stolpce; voj. desantni čoln čoln, prirejen za hitro izkrcavanje; torpedni čoln ♪
  15.      čolnár  -ja [u̯n] m (á) 1. kdor kaj prevaža s čolnom: večkrat se je z očetom, ki je bil čolnar, vozil po reki 2. kdor izdeluje in prodaja čolne ♪
  16.      čolnárna  -e [u̯n] ž (ȃ) pokrit prostor za shranjevanje čolnov: hotel z lastnim kopališčem in čolnarno ♪
  17.      čolníček  -čka [u̯n] m (ȋ) 1. manjšalnica od čoln(ič): privezati čolniček; lahek čolniček 2. manjša priprava pri šivalnem stroju za vnašanje spodnje niti skozi zanko zgornje niti: stroj z okroglim čolničkom ♦ tekst. priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti 3. čolničasta skodelica za omako: čolniček dišeče omake ♪
  18.      čómpa  -e ž (ọ̑) nav. mn., nar. severozahodno krompir: rezati čompe za seme ♪
  19.      čòp  čôpa tudi čópa m (ȍ ó, ọ́) 1. šop las, dlake, perja: povezati lase v čop; v čope razdeljena dlaka; kokoši s čopi / perjaničast čop na šlemu 2. urejen, povezan šop niti za okras; cof: čopi na zavesi; kapa s čopom / konji z belimi čopi na glavah ◊ arhit. (strešni) čop trikotno prirezani konec slemena pri dvokapni strehi; lov. gamsov čop šop daljše zimske dlake gamsa samca, nošen na klobuku ♪
  20.      čópast  in čôpast -a -o prid. (ọ́; ó) nanašajoč se na čop: čopasta kokoš; vojaki s črnimi čopastimi kapami / čopasti lasje; čopaste obrvi ♦ zool. čopasti ponirek; čopasti škrjanec ♪
  21.      čópič  in čôpič -a m (ọ̑; ȏ) orodje za barvanje ali mazanje, navadno iz daljših dlak: nanašati lak s čopičem; pisati s čopičem po zidu; okrogel, ploščat čopič; pleskarski, slikarski čopič; čopič iz mehke dlake / ekspr. mojster čopiča ∙ ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik ♪
  22.      čórba  -e ž (ọ̑) slabš. slaba redka jed, navadno juha: enkrat na dan smo dobivali čorbo; dan za dnem natepava prazno čorbo // slaba pijača, navadno kava: za zajtrk je imel le skodelico črne čorbe ● ekspr. lepo čorbo si je skuhal je v neprijetnem, zapletenem položaju ◊ gastr. srbska juha iz mesa in zelenjave, močno začinjena ♪
  23.      čŕča  -e ž (ŕ) nar. s travo porasel izkrčen svet: Bilo je lice, kamor se je bila vtelesila beda, jeza, bridkost devetih rodov, žalostna prošlost tolminskih sotesk, grap, črč in lazov (I. Pregelj) ♪
  24.      čréda  -e ž (ẹ́) 1. večja skupina živali iste vrste: gnati čredo na pašo; pasti čredo; družiti se v črede; vaška, zadružna čreda; čreda krav, ovc; napadla jih je čreda volkov; hoditi kot čreda neurejeno / ekspr. na semenj so prignali cele črede; pren. z učiteljico je šla čreda deklic; čreda oblačkov 2. slabš. neosveščena človeška množica: menil je, da je poklican voditi čredo / uspavati človeško čredo z obljubami 3. star. skupnost vernikov: krščanska, verna čreda ♪
  25.      črép  -a m (ẹ̑) 1. nar. vzhodno gladka, na enem koncu zaokrožena strešna opeka; bobrovec: toča je razbila več črepov / streha je pokrita s črepom 2. nar. lončen lonec: zatem smo zaslišali, kako je začela prestavljati v kuhinji črepe (I. Potrč) 3. redko košček razbite lončene, steklene posode; črepinja: na tleh so ležali črepi glinastega lonca ♪

   4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA