Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Kr (3.701-3.725)
- božánstvo -a s (ȃ) božansko bitje, bog: antična božanstva // rel. narava, lastnosti boga: verovati v Kristusovo božanstvo ♪
- bôžič -íča m (ó í) 1. v krščanstvu praznik Kristusovega rojstva: obhajati božič; pričakovali smo te o božiču; darilo za božič 2. mn., nar. božič, novo leto in (sveti) trije kralji: ker je bila o božičih huda zima, ni mogel domov (I. Šorli) ◊ etn. panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči ♪
- božíček -čka m (ȋ) v krščanskem okolju simbolični starček, ki o božiču obdaruje otroke: kmalu bo prišel božiček; božiček ji je prinesel jopico ♪
- božičeváti -újem nedov. (á ȗ) v krščanskem okolju praznovati božič: božičevali so doma ♪
- božíčnik -a m (ȋ) etn. obredni kruh, pečen za božične praznike: na mizi je bil božičnik; tudi živina je dobila kos božičnika ♪
- božjást -i ž (ȃ) živčna bolezen s krči in nezavestjo: imeti božjast; napad božjasti / božjast ga lomi, meče, vije; božjast ga je vrgla imel je napad božjasti ♪
- božjásten -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na božjast: božjastni krči; božjastni napad / božjasten človek; ker je božjasten, ni za težko delo; začela se je zvijati kot božjastna ♪
- božjástnica -e ž (ȃ) ženska, ki ima božjast: krči božjastnice ♪
- bôžji -a -e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek,
z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ◊ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi
listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja ♪
- bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža / kot vzklik pri prerokovi bradi 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu / žarg. gamsova brada gamsov čop ● pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti
odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase ◊ agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa ♪
- bradáč -a m (á) ekspr. kdor ima (dolgo, gosto) brado: bradač jih je jezno gledal; nepočesani bradač / škrat bradač // šalj. kozel: bradač je zameketal in pobegnil ◊ zool. morska riba rdečkaste barve z dolgima mesnatima izrastkoma pod spodnjo čeljustjo, Mullus ♪
- bradavíčnik -a m (ȋ) nar. rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok; krvavi mlečnik: sok bradavičnika ♪
- bradikardíja -e ž (ȋ) med. pojav, da srce utripne v minuti manjkrat, kot je normalno ♪
- brahi... prvi del zloženk nanašajoč se na kratkost, kračino: brahikefalen; brahilogija ♪
- brahikefálen -lna -o prid. (ȃ) antr. ki ima kratko in okroglo glavo; kratkoglav, okrogloglav: brahikefalni tip človeka / brahikefalna lobanja ♪
- brahikefálnost -i ž (ȃ) antr. značilnost človeka s kratko in okroglo glavo; kratkoglavost, okrogloglavost ♪
- brahilogíja -e ž (ȋ) lit. kratko, primerno zgoščeno izražanje ♪
- brákičen -čna -o prid. (á) geol. nanašajoč se na kraj, kjer se mešata morska in sladka voda: brakični sedimenti / brakično morje ♪
- brálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor bere: naše bralce bomo sproti obveščali o dogodkih; epizoda v tekstu bralca pritegne; zgodba za najmlajše bralce; strasten bralec kriminalnih romanov; pisatelj je priljubljen med širokimi plastmi bralcev / knjižnica ima mnogo bralcev / v drugem razredu so nekateri učenci še slabi bralci slabo berejo / v vljudnostnem nagovoru dragi bralci ♦ rad. napovedovalec, ki bere tuj tekst ♪
- brálstvo -a [u̯s] s (ȃ) ljudje, ki berejo; bralci: pisatelj je bralstvu dovolj znan; slovensko bralstvo; knjiga je namenjena širokemu krogu bralstva ♪
- brámor -ja m (á) 1. škodljiva žuželka z močno razvitima sprednjima nogama, ki živi v zemlji: bramor spodjeda korenine 2. vet. kužna bolezen v obliki kroničnega gnojnega vnetja zlasti v gobcu: vol ima bramor; bramor na čeljusti 3. mn., zastar. tuberkuloza vratnih bezgavk; skrofuloza: bramorji so pogostna bolezen ♪
- brámorka in bramórka -e ž (á; ọ̄) nar. kužna bolezen v obliki kroničnega gnojnega vnetja zlasti v gobcu; bramor ♪
- braníšče -a s (í) star. prostor, kraj za obrambo: dobro naravno branišče ♪
- braníti in brániti -im nedov. (ȋ á) 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen; ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt; braniti z orožjem; hrabro, srdito braniti; ni napadal, ampak se je samo branil; posadka se ni mogla več braniti / telo se brani pred mikrobi // varovati, ščititi: armada brani naše meje / votlina jih je branila pred dežjem in soncem / braniti čast, pravico 2. z dajalnikom preprečevati, ne dovoljevati: nihče ji ne more braniti, da ne bi tega storila / težke misli mi branijo spati; to je edina stvar, ki mi brani oditi / elipt.: žena mu brani pijačo; branili so ji (iti) na ples; starši so mu jo branili odsvetovali, da bi se poročil z njo 3. odvzemati, zmanjševati krivdo, zagovarjati: brani ga dober odvetnik; vsi so jo obsojali, samo
ona jo je branila; obtoženec se brani s prostosti // dokazovati pravilnost ideje, mnenja: trdovratno je branil svoje stališče; braniti kaj z dokazi ● ekspr. kar šel bom. Kdo ti brani? pojdi, če hočeš; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; publ. braniti naslov tekmovati za pravico do naslova, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju ◊ šah. braniti figuro zavarovati; šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo; šport. braniti vrata igrati v vratih, v golu braníti se in brániti se odklanjati, ne marati: otrok se brani zdravila / braniti se časti / hvalili so ga, on pa se je branil, češ da ni napravil nič posebnega; vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo // upirati se, zoperstavljati se: sklonil se je k nji in jo poljubil. Ni se branila; star. težko se je branil silnim prošnjam ● domače potice se nikoli ne branim imam jo rad; brani se
izročiti ključe noče jih izročiti; ekspr. na vse kriplje, z vsemi štirimi se je branil iti zelo; dražili so jo, da ima fanta, a se je branila, da ne govorila, zatrjevala branèč -éča -e: padel je, braneč domovino bránjen -a -o: letala so napadla najmanj branjeno pristanišče; žarg., šport. dobro branjena žoga ♪
- bránovlek -a m (á) nar. vzhodno kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka: branovleki so tolkli na ojesa ♪
3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751 3.776 3.801