Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (3.551-3.575)


  1.      blazer  -ja [blé(j)zer] m (ẹ̑) obl. klasično krojen jopič, navadno temno moder: gojenci iz koledžev z enobarvnimi blazerji / k vzorčastemu krilu lepo pristoji blazer ♪
  2.      blazínica  -e ž (í) manjšalnica od blazina: a) dati pod glavo blazinico; žametna blazinica / blazinica za igle; pred krsto so nesli blazinico z odlikovanji / blazinica s pečatom b) blazinica mahu; oči so bile potopljene v blazinice tolšče / mačka neslišno stopa po blazinicah mehkih izboklinah na šapah; mehka blazinica prsta spodnji del na koncu prstov ♪
  3.      blazíran  -a -o prid. (ȋ) ekspr. čustveno otopel, izživet, naveličan: blaziran aristokrat; pravi blazirani svetovljan / njihovi blazirani obrazi; poslušala je njegovo blazirano govorjenje / sodobna blazirana civilizacija ♪
  4.      blebetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede ♪
  5.      bléd  -a -o tudi -ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti // ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo ♪
  6.      bledíca  -e ž (í) bleda barva (polti): bledica mu pokriva obraz; rahla bledica; sumljiva, smrtna bledica; bledica lic / pooseb., slabš. Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici? (J. Galsworthy - O. Župančič) ♦ agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza ♪
  7.      bledo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na bled: bledokrven, bledoličen, bledopolt ♪
  8.      bledôba  -e ž (ó) raba peša bledica: mrtvaška bledoba mu je pokrila obraz ♪
  9.      blèsk  in blésk bléska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. odbijanje iskreče se svetlobe: močen, slepeč blesk / kovinski blesk; blesk gladine, orožja, zlata / oči so izgubile ves blesk / zloben blesk v očeh // knjiž. močna svetloba: blesk sonca; pren. kar se nam je prej zdelo važno, je zdaj izgubilo svoj blesk 2. knjiž. razkošje, sijaj: obdaja jo blesk; njemu ni za zunanji blesk; blesk sveta ♪
  10.      blesketáti se  -ám se tudi -éčem se tudi blesketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) odbijati iskrečo se svetlobo: zlata verižica se mu blesketa na prsih; kako se vse blesketa; plitve lužice se blesketajo kot srebro blesketajóč se -a -e: blesketajoče se sablje ♪
  11.      bleskovít  -a -o prid. (ȋ) zastar. bleščeč, lesketajoč se: bleskovito okrasje ♪
  12.      blestéti se  -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga ♦ bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa ♪
  13.      blestíca  -e ž (í) nav. mn., redko bleščeč drobec; bleščica: kristalne blestice snega ♪
  14.      blestník  -a m (í) petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz sljude in kremena ♪
  15.      bleščáti se  -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč ♪
  16.      bleščàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce 2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti ♪
  17.      bleščáva  -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
  18.      bleščèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se ♪
  19.      bleščíca  -e ž (í) nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice // bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki ◊ les. deska, žagana pravokotno na letnice ♪
  20.      blískati  -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala // ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči ● ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči bliskajóč -a -e: bliskajoče čelade, luči ♪
  21.      blískav  -a -o tudi bliskàv -áva -o prid. (í; ȁ á) ekspr. bleščeč, lesketajoč se: bliskave oči / bliskavi pogledi ◊ elektr. bliskava luč ritmična luč, katere čas svetenja je znatno krajši od časa teme ♪
  22.      blísniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro močno zasvetiti se: luč blisne v sobi; brezoseb. v temi je blisnilo, napadalec je ustrelil 2. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno je blisnilo; oči so mu blisnile / v roki mu je blisnil nož / svetlo blisniti z očmi / nagajivo je blisnila po njem 3. ekspr. švigniti, šiniti: puščica blisne v zrak; pren. smehljaj ji je blisnil preko lica; blisnilo mu je skozi možgane ♪
  23.      blíšč  -a m (ȋ) 1. močna svetloba: blišč ognja me slepi; blišč sončnih žarkov // odbijanje iskreče se svetlobe: blišč biserov, ledenika 2. knjiž. razkošje, sijaj: nastopal je z vsem bliščem srednjeveškega vladarja; ne mara za zunanji blišč; pren. duhovitost in besedni blišč ♪
  24.      blízu  prisl., blížje in blíže (í) 1. izraža majhno razdaljo, ant. daleč: a) pri mirovanju: ljudje so blizu; hiše stojijo zelo blizu skupaj; tu blizu ni nikogar; od blizu pogledati; redko mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje; ne poznam ga (od) bližje natančneje b) pri premikanju: priti blizu; stopiti bližje k oknu; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje; čedalje, malo, še bližje ∙ prišli so od blizu in daleč od vsepovsod; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu ne prihaja k nam; ne dá nikomur blizu je nedostopen; nihče mu ne more blizu je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko 2. izraža majhno časovno oddaljenost: poldne, pomlad je blizu; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo 3. s čustvenim dajalnikom izraža prijazno razmerje, duhovno sorodnost: te države so nam zelo blizu in prijateljske; mati mu je bolj blizu kot oče; umetnini sta si notranje blizu / publ. to poroča tisk, ki je blizu vladi 4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: hodila sta skupaj blizu dve leti; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre; redko govoril je blizu takole nekako; prim. bližji ♪
  25.      blízu  predl., primernik blížje in blíže (í) z rodilnikom 1. za izražanje majhne razdalje: delati blizu doma; vas blizu Metlike; stopiti bližje vrat / krogi blizu vlade / kako blizu sreče sem bil! 2. za izražanje majhne časovne oddaljenosti: blizu jutra, smrti; žena je blizu poroda; načrt je blizu uresničenja / brez snega je bilo do blizu božiča; blizu osmih je; mož je že blizu tridesetih 3. redko za izražanje precejšnjega približevanja določeni polni meri: tehta že blizu centa ♪

   3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA