Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (21.160-21.184)


  1.      žléznica  -e ž (ẹ̑) zool. celica, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleznice krastače ♪
  2.      žlíca  -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano ◊ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala ♪
  3.      žlíčka  -e ž (í) 1. manjšalnica od žlica: odložiti žličko na krožnik poleg skodelice; z žličko pomešati čaj v kozarcu / čajna, desertna, kavna žlička; žlička za kompot, sladoled / hraniti otroka po žlički / piti kaj po žličkah; dodati jedi žličko soli 2. anat. zgornji del trebuha nad popkom pod prsnico in med rebrnima lokoma: čutiti bolečine, pritisk v žlički ♪
  4.      žlíndra  -e ž (ȋ) 1. raztopina oksidov, ki nastane pri taljenju rud in rafiniranju kovin: iztekanje žlindre iz plavža ♦ agr. Tomaževa žlindra in tomaževa žlindra fosfatno umetno gnojilo iz zmlete žlindre; Thomasov fosfat; metal. kisla žlindra ki vsebuje mnogo kremena; plavžna žlindra ki nastaja pri taljenju rude v plavžu; lovilnik žlindre; teh. granulirana žlindra 2. pepel, ki se pri gorenju premoga nekoliko stali: nabiranje žlindre na rešetki v peči 3. gošča, ostanki v pipi (za kajenje): postrgati žlindro iz pipe / tobakova žlindra ♪
  5.      žlíndrast  -a -o prid. (ȋ) ki vsebuje žlindro: žlindrasta gmota / ekspr. izpljunil je žlindrasto slino // pokrit z žlindro: žlindrast ulitek ♪
  6.      žlobódra  -e ž (ọ̑) ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so prekrite z žlobodro / redko hodili so po žlobodri snega in zemlje gosti, tekoči zmesi ♪
  7.      žlobudráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini 2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh // slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala 3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale 4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih // dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti žlobudrajóč -a -e: veselo žlobudrajoči tujci ♪
  8.      žlobudrávščina  -e ž (ȃ) 1. ekspr. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: glasno branje se je zlivalo v čudno žlobudravščino; v svoji nenavadni žlobudravščini jim je skušal nekaj dopovedati 2. slabš. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: pogovarjali so se v nekakšni mednarodni žlobudravščini; žlobudravščina pristaniških kramarjev / potepuha sta se sporazumevala v svoji žlobudravščini latovščini ♪
  9.      žmíkati  -am nedov. (ȋ) 1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati // nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče 2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih ● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije ♪
  10.      žmítek  -tka m (ȋ) nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek // sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto ♪
  11.      žmúkelj  -klja m (ú) star. 1. sprimek, kepica: sprijeti se v žmukelj; žmuklji krvi, sluza; žmuklji v močniku / izpljunil je žmukelj žvečilnega tobaka 2. šop: žmukelj las; žmukelj trave ♪
  12.      žmúla  -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule ● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek ◊ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  13.      žmúlast  -a -o prid. (ú) star. 1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev 2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice ◊ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  14.      žmúrka  -e ž (ȗ) zool. guba očesne sluznice ali veznice pri nekaterih vretenčarjih: martinček zakrije, zavaruje oko z žmurko; žmurka ptic ♪
  15.      žnídar  -ja m (ȋ) nižje pog. krojač: žnidar hlač, obleke še ni naredil ♪
  16.      žníderšič  -a m (ȋ) žarg., čeb. Žnideršičev panj: vzeti sat iz žnideršiča; žnideršiči in kranjiči ♪
  17.      žóga  -e ž (ọ̄) kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga // šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog ● žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; žarg., šport. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čimprej dobiti ◊ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem ♪
  18.      žógast  -a -o prid. (ọ̄) podoben žogi: žogasta oblika / ekspr. žogasta ženska zelo okrogla, debela ♪
  19.      žógica  -e ž (ọ̄) manjšalnica od žoga: loviti, metati žogico; igrati se z žogico; celuloidna, kosmata, volnasta žogica / namiznoteniška, pog. pingpong žogica; žogica za golf, tenis / rezati, vračati, zabijati žogice ● ekspr. čebljajoče žogice so se valile okrog koklje piščeta; ekspr. biti žogica v sporu med nasprotnikoma oseba ali predmet, ki se zavrača in pošilja nazaj k nasprotniku ♪
  20.      žóhar  -ja m (ọ̄) nar. ščurek: zatirati žoharje; stenice in žoharji; gledajo me kakor črnega žoharja v skledi neprijazno, sovražno; čepeti, skrivati se kakor žohar v luknji ♪
  21.      žólč  -a [u̯č] m (ọ̑) 1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč; preiskava žolča; sestavine žolča; okus po žolču; grenek kot žolč 2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel; izbruh žolča; bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga // strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti ● žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati ♪
  22.      žólčen  -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava ♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču 2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas // strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava žólčno prisl.: žolčno govoriti, pisati; žolčno rumene oči ♪
  23.      žolčljív  -a -o [u̯č] prid. (ȋ í) ekspr. jezljiv, togotljiv: po naravi je zelo žolčljiv / človek žolčljivega videza // strastno, popadljivo sovražen: pisec kritike je preveč žolčljiv / žolčljiv ton polemike; žolčljive besede; žolčljiva ironija žolčljívo prisl.: žolčljivo reči ♪
  24.      žoltoplàz  in žoltopláz -áza [u̯t] m (ȁ á; ȃ) zool. večji kuščar z ostanki zakrnelih zadnjih nog, Ophisaurus apodus: žoltoplaz se skriva med kamenjem ♪
  25.      žonglêr  -ja m (ȇ) 1. kdor zna z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak navadno več predmetov in jih loviti: nastop znanega žonglerja s kiji, krožniki; igra se z ljudmi kakor žongler z žogami; pren. besedni žongler 2. lit., v francoskem okolju, v srednjem veku pevec, igralec in akrobat, ki nastopa po sejmih, plemiških dvorcih: potujoči pevci in žonglerji ♪

   20.985 21.010 21.035 21.060 21.085 21.110 21.135 21.160 21.185 21.210  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA