Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (20.260-20.284)


  1.      zaskóčnik  -a m (ọ̑) obrt. pohištveno okovje, ki z vzmetjo, magnetom zadrži okensko, vratno krilo v želenem položaju: namestiti zaskočnik / obrniti, pritisniti zaskočnik / magnetni, navadni zaskočniki; okenski zaskočnik ♪
  2.      zaskòk  -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) 1. glagolnik od zaskočiti: zaskok krave / roparski, sovražnikov zaskok / zaskok zapaha 2. teh. del ključavnice, ki sprosti ali zatakne zapah: obrat ključa odmakne zaskok / ključavnica z več zaskoki ♪
  3.      zaskomínati  -am dov. (í) brezoseb. 1. dobiti kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: ko je ugriznil v jabolko, ga je zaskominalo; ob pogledu na kisle kumarice ga kar zaskomina // dobiti temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: ob dotiku z mrzlo pločevino ga je zaskominalo 2. ekspr. začutiti željo po čem: zaskominalo ga je po plesu; zaskominalo ga je, da bi kaj več izvedel o njih / zaskominalo ga je po pijači; zaskominalo se mu je po družbi prijateljev / v osebni rabi bogastvo ga je zaskominalo ♪
  4.      zaskórjiti se  -im se dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. prekriti se s skorjo, tršo plastjo: dno lonca se je zaskorjilo; filter se je zaskorjil / brazgotina se je zaskorjila ◊ gozd. vrhnje plasti lesa se zaskorjijo otrdijo zaradi zmanjšanja vlage zaskórjen -a -o: zaskorjena zemlja ♪
  5.      zaslánjati  -am nedov. (ā) 1. s prislanjanjem, nameščanjem česa delati kaj zaprto, bolj varno: vojaki zaslanjajo okna z deskami 2. s postavljanjem, nameščanjem česa v določen položaj delati kaj varno pred čim nezaželenim: z dlanmi zaslanjati plamen; zaslanjati sebe in tovariše s ščitom / blešči se, zato si zaslanja oči 3. s svojim položajem omejevati kaj: gore zaslanjajo pokrajino s severne strani; grad široko zaslanja mesto 4. s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da kaj ni vidno: drevesa nam zaslanjajo pogled, razgled / senčnik zaslanja luč ● zastar. zaslanjati sorodnike dajati jim zaslombo ♪
  6.      zasledíti  -ím dov., zaslédi in zaslêdi; zaslédil (ȋ í) 1. po sledi ugotoviti, da kje kdo je: lovec je zasledil jelena; pes zasledi zajca; zaslediti begunca v snegu 2. knjiž. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je; izslediti: preiskovali so gozd, da bi zasledili roparje; zaslediti tatu, ubežnika / dolgo so tavali, preden so zasledili stezo našli 3. knjiž. odkriti, ugotoviti: to bolezen smo zasledili samo na jugu; zaslediti podatke v arhivu / ta motiv zasledimo v več pesmih ♪
  7.      zasledováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. iti za kom po sledi z določenim namenom: lovec, pes zasleduje divjad; zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce // iti, premikati se za kom z določenim namenom: zasledovati avtomobil po mestu; neznanec me je zasledoval vse do doma // publ. iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje: tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja / zasledovati vodilno moštvo na lestvici // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv zasleduje osumljenca; zasledovali so ga v varni razdalji 2. s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili; policija ga že dolgo zasleduje / neznanci zasledujejo vse njegovo delo opazujejo, nadzorujejo 3. gledati kaj, kar se premika: napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib; zasledovati nihalo v gibanju / zasledovati na radarju sovražnikovo ladjo / zasledovati koga s pogledom 4. publ. z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa: zasledovati pomenske spremembe besede; zasledovati pravljico pri različnih narodih / te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost 5. publ. sproti se seznanjati s čim: zasledovati razvoj stroke, znanosti 6. nav. 3. os., ekspr. izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez uspeha: nesreča, smola ga zasleduje / vso pot ga je zasledovala ta misel ● publ. govornika sta zasledovala vsak svoj cilj sta imela; sta si prizadevala doseči zasledujóč -a -e: zasledujoči vojaki zasledován -a -o: zasledovana oseba; zasledovana žival ♪
  8.      zaslepítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zaslepiti: nesreče je kriva zaslepitev nasproti vozečega voznika / zaslepitev ljudi z lažnimi obljubami ♪
  9.      zaslépljati  -am nedov. (ẹ́) večkrat zaslepiti: žarometi nasproti vozečih avtomobilov so ga zaslepljali / ekspr. strast ga zasleplja slepi / ekspr. ljudem laže in jih zasleplja zaslepljajóč -a -e: zaslepljajoči bliski ♪
  10.      zaslepljênec  -nca m (é) ekspr. zaslepljen, nekritičen človek: dejanja fanatikov in zaslepljencev / ideološki zaslepljenec ♪
  11.      zaslepljênost  -i ž (é) ekspr. stanje zaslepljenega, nekritičnega človeka: njihova zaslepljenost je velika; storiti kaj iz zaslepljenosti; v svoji zaslepljenosti tega ne vidi / ljubezenska, politična zaslepljenost ♪
  12.      zaslepljeváti  -újem nedov. (á ȗ) večkrat zaslepiti: zaslepljevali so jih žarometi nasproti vozečih avtomobilov / bliski so ga zaslepljevali / ekspr. uspehi jih zaslepljujejo slepijo / ekspr. zaslepljevati ljudi z utopičnimi teorijami zaslepljujóč -a -e: zaslepljujoč blisk; zaslepljujoča strast ♪
  13.      zaslíniti  -im dov. (í ȋ) 1. s slino a) zmočiti: zasliniti prtiček, slinček b) zamašiti: zasliniti piščal c) zalepiti: zvil si je cigareto, zaslinil papirček in si prižgal 2. ekspr. obdati, pokriti kaj s slini podobno tekočino: mesojeda rastlina plen najprej zaslini ● ekspr. polž se jeseni zaslini se zaliže zaslínjen -a -o: polž v zaslinjeni hišici ∙ knjiž., ekspr. spregovoriti z zaslinjenim glasom pretirano prijaznim, priliznjenim ♪
  14.      zaslíšanje  -a s (ȋ) glagolnik od zaslišati, izprašati: zaslišanje je dolgo trajalo; med zaslišanjem je vse priznal; zaslišanje o umoru // uradni postopek, pri katerem se izprašuje koga z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: preložiti zaslišanje; poklicati koga k zaslišanju, na zaslišanje; zapisnik o zaslišanju ◊ jur. formalno zaslišanje po predpisih zakona; križno ali navzkrižno zaslišanje pri katerem o isti stvari izprašuje zasliševanca nasprotna stranka ♪
  15.      zaslíšati 1 -im dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznati: dvignil je slušalko in zaslišal ženski glas; za seboj je zaslišal korake; ni ga videl, dokler ga ni zaslišal; zaslišalo se je škripanje koles / v daljavi se je zaslišal strel 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ko so zaslišali, kakšna je cena, so bili presenečeni ♪
  16.      zasliševánje  -a s (ȃ) glagolnik od zasliševati: zasliševanje prič, strank; zapisnik o zasliševanju ♦ jur. križno ali navzkrižno zasliševanje pri katerem o isti stvari izprašuje zasliševanca nasprotna stranka ♪
  17.      zaslòn  -ôna m (ȍ ó) 1. priprava za a) zaslanjanje, zakrivanje: postaviti zaslon; preobleči se za zaslonom; pregraditi prostor z zaslonom; premakljiv, večdelen zaslon / lovec se skrije za zaslon iz vej / železni zaslon pri kmečki peči pokrov b) zaslanjanje, zaščito: zaslon proti svetlobi, toploti / zaščitni zaslon / svečnik z zaslonom senčnikom / gozdovi so zaslon proti vetrovom 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej; koč: zapustiti zaslon; skriti se v zaslonu 3. ploskev, na kateri naredi sliko svetlobni, elektronski curek: projicirati diapozitive, fotografije na zaslon / projekcijski zaslon / naprava kaže na zaslonu podatke; elektronka z zaslonom / radarski, televizijski zaslon // del naprave s tako ploskvijo: napeti zaslon / stopiti pred rentgenski zaslon; razbiti zaslon televizijskega sprejemnika 4. publ., v zvezi mali zaslon televizija: nastopiti na malem zaslonu / tekmo si lahko ogledate na malih zaslonih ◊ elektr. zaslon priprava, s katero se zavaruje električni sistem pred vplivi zunanjih polj; elektroluminiscenčni zaslon prevlečen z luminiscenčno snovjo, ki reagira na električni tok ali napetost; luminiscenčni zaslon prevlečen z luminiscenčno snovjo; slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko; zaslon s tekočimi kristali priprava z anizotropno snovjo in sistemom elektrod, s katerimi se oblikujejo znaki, ko se pod vplivom električnega polja spremenijo svetlobne lastnosti anizotropne snovi; fot. protisončni zaslon nastavek na obodu objektiva za preprečevanje vpada stranske svetlobe na objektiv ♪
  18.      zaslúga  -e ž (ȗ) 1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja; odrekati komu zasluge; pripisovati komu posebne zasluge; biti brez zaslug; nagraditi koga za zasluge; naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / odlikovanje za civilne in vojaške zasluge ∙ red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega dejanja, ravnanja: pridobil si je zasluge za razvoj znanosti; priznali so mu njegove zasluge 2. (za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost: naštevati zasluge koga / ureditev cest je njegova zasluga; njemu pripada, pog. gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost 3. nav. mn. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: ima največ zaslug za uspeh; podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med državama 4. navadno s prilastkom, v prislovni rabi, v zvezi po zaslugi izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa: tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja / publ. po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška mitologija zaradi ♪
  19.      zaslúziti  -im dov. (ú ȗ) 1. obdati, pokriti s sluzjo: alge zasluzijo kamenje 2. izločiti sluz, tekočino: plodovi nekaterih rastlin na vlažnem zasluzijo / rana zasluzi zaslúziti se postati sluzast, sluzav: vino se lahko zasluzi ∙ sapnice se zasluzijo se napolnijo s sluzjo zaslúzen -a -o: zasluzeno kamenje ♪
  20.      zaslúžek  -žka m (ȗ) 1. kar se zasluži z opravljanjem kakega dela, službe, navadno denar: izplačati, zapraviti zaslužek; enodnevni, tedenski zaslužek; postranski, priložnostni zaslužek; zaslužek delavca; dobiti del zaslužka v blagu // kar se zasluži kot dobiček: prve mesece poslovanja še ni bilo zaslužka; trgovina daje, prinaša zaslužek; izdatki zmanjšujejo zaslužek; ekspr. masten zaslužek 2. pridobivanje zlasti denarja z opravljanjem kakega dela, službe: prizadevati si za hiter, lahek zaslužek; skrbeti za vsakodnevni zaslužek / pošten zaslužek // možnost za tako pridobivanje: pozimi je zaslužek redek; tovarna daje, omogoča zaslužek večini prebivalcev; v času krize izgubiti zaslužek; poiskati si zaslužek v tujini; iti za zaslužkom drugam ♪
  21.      zaslužíti  in zaslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled ● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga ∙ ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati ♪
  22.      zaslúžkar  -ja m (ȗ) 1. ekspr. kdor opravlja kako delo, dejavnost zlasti zaradi zaslužka: razmere so ga prisilile, da je postal zaslužkar; drobni zaslužkarji; priložnostni zaslužkarji 2. slabš. kdor se ukvarja s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen zaslužek: špekulanti in zaslužkarji / vojni zaslužkar ● star. večkratni zaslužkar kdor pridobiva dohodek, zaslužek iz več virov ♪
  23.      zasmèh  in zasméh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) izražanje zelo negativnega, poniževalnega odnosa do koga, navadno z besedami: zasmeh ga je prizadel; namesto priznanja je doživel zasmeh; ciničen, krut zasmeh / sprejeli so ga z zasmehom ∙ ekspr. biti komu v zasmeh zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok zasmehovanja // izraz obraza, ki kaže tak odnos: zaničljiv zasmeh na obrazu, v očeh ♪
  24.      zasmejáti se  -sméjem se tudi -ím se stil. -sméjam se dov., zasméj se in zasmèj se zasméjte se stil. zasméjaj se zasmejájte se; zasmejál se stil. zasméjal se zasmejála se (á ẹ́, í, ẹ́) z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi pokazati zlasti veselje, srečo: spogledali so se in se zasmejali; komaj se je zasmejal, že ga je posilil kašelj; zasmejati se komu; zasmejal se je sam pri sebi; ekspr. zasmejati se od srca; zasmejati se na ves glas; ekspr. zasmejati se na vse grlo, na vsa usta močno, glasno; hripavo, ekspr. široko se zasmejati; prisrčno, veselo, zaničljivo se zasmejati; zasmejal se je kot bi orehe stresal glasno, hrupno / ekspr.: ves obraz se mu je zasmejal; zasmejati se z očmi / pa smo te, so se zasmejali; pren., ekspr. srce se mu je zasmejalo ● ekspr. ob pogledu na polno mizo se mu je kar samo zasmejalo njegov obraz je izrazil veliko zadovoljstvo, veselje; pesn. izza oblakov se je zasmejal mesec je zasvetil, zasijal; pog. zasmejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehniti ♪
  25.      zasmŕkati  -am dov. (r̄ ŕ) večkrat glasno potegniti sluz, zrak v nos: zasmrkala je in potem so se ji ulile solze // ekspr. zajokati: ko je zaslišala žalostno novico, je zasmrkala ♪

   20.135 20.160 20.185 20.210 20.235 20.260 20.285 20.310 20.335 20.360  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA